UPRS Sodba IV U 195/2018-11

I. Tožba se zavnre.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) vlogo tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora zavrnil kot neutemeljeno.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ dne 28. 8. 2018 prejel vlogo prosilca za prekinitev zaporne kazni zaradi izredno slabega zdravstvenega stanja (rak debelega črevesja), v kateri je ta opisal potek zdravstvenih posegov ter zdravljenja. Izpostavil je, da mu Zavod ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe, kazni zapora niti ni zmožen prestajati, zato prosi za prekinitev prestajanja kazni zapora. Svojo prošnjo je utemeljeval s priloženo medicinsko dokumentacijo, vključno z izvidom z dne 26. 6. 2018, iz katerega je izhajalo, da je zaradi dolgotrajnosti nadaljnje rehabilitacije in eventuelnega dodatnega zdravljenja ter predvidene dodatne operacije, smiselna prekinitev prestajanja kazni zapora. Prvostopenjski organ je priloženo zdravstveno dokumentacijo posredoval posebni zdravniški komisiji, ki je izdelala mnenje, št. PZK-31/2018 z dne 17. 9. 2018, da prekinitev prestajanja kazni zapora pri prosilcu ni potrebna. Iz obrazložitve mnenja zdravniške komisije izhaja, da je bil prosilec 11. junija 2018 urgentno operiran zaradi raka debelega črevesa, po operaciji je bila njegova dokumentacija predstavljena na onkološkem konziliju, dodatno zdravljenje s kemoterapijo ni bilo predvideno. Glede na zadnji priložen izvid kirurga z dne 9. 7. 2018 je bil v kratkem predviden še en operativni poseg, to je pogreznitev ileostome. Glede na dejstvo, da Zavod zagotavlja enak nivo zdravstvene oskrbe, kot so ga deležni vsi bolniki, ki so sicer po operacijah odpuščeni v domačo oskrbo, je bila komisija mnenja, da ni razlogov za prekinitev prestajanja kazni zapora. Tako je prvostopenjski organ ugotovil, da iz mnenja zdravniške komisije izhaja, da prekinitev zaporne kazni za prosilca ni potrebna, če bo potrebno, bodo zanj načrtovani zdravniški pregledi, ki mu bodo s strani Zavoda tudi omogočeni. Vse obravnave pri pristojnih zdravnikih, ki so oziroma bi bile pri prosilcu potrebne, je mogoče opraviti v Zavodu oziroma v pristojnih zdravstvenih ustanovah med prestajanjem kazni zapora in tako samo zdravljenje na prostosti ne bi bilo nič drugačno od zdravljenja v Zavodu. Pri tem je bilo poudarjeno, da je prosilec od 6. 9. 2018 dalje nameščen v bolniški sobi Zavoda, občasno koristi sprehode na prostem ter občasno odhaja sam v ambulantne prostore in v zavodsko kantino.

3Prvostopenjski organ je ob preveritvi, ali obstajajo varnostni zadržki, ugotovil, da je bil prosilec na prestajanje kazni priveden iz Nemčije dne 25. 7. 2017 zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo v sostorilstvu, z dnem 1. 10. 2018 je prestal 47,5 % kazni. Po podatkih Okrajnega sodišča v Trebnjem je imel odprt še en kazenski postopek, vendar je bil postopek zoper njega ustavljen. Ugotovljeno je bilo, da glede na to, da je bil prosilec na prestajanje kazni priveden, glede na nizek delež prestane kazni in da je bil zoper njega do pred kratkim odprt še en kazenski postopek, prosilec še ni pričel s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti. Prav tako v času prestajanja kazni zapora ni spoštoval hišnega reda, saj je bil med hospitalizacijo pri njem dvakrat najden mobitel. Na zdravljenju v bolnišnici se v času nadzora ni nahajal v svoji sobi na visceralnem oddelku in ga je ob 9.55 uri v Pizzeriji in kava bar ... našel pravosodni policist, kjer je pil kavo, zato je bil od tega dne dalje na hospitalizaciji tudi varovan. Dne 6. 9. 2018 je bil pripeljan iz bolnišnice v Zavod in do nadaljnjega nastanjen v bolniški sobi. Ker je bila pri prosilcu v zadnjih treh mesecih že drugič zaznana kršitev hišnega reda (posedovanje mobitela), je obstajal sum, da bi v primeru nenadzorovanega obiska lahko prišlo do izmenjave in posledično do vnosa prepovedanih predmetov v Zavod, zato je bilo na tretmanskem kolegiju dne 6. 9. 2018 odločeno, da mu bo za dva meseca podeljen nadzorovani obisk. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ocenil, da obstajajo varnostni zadržki, zaradi katerih prosilcu trenutno še ni bilo mogoče zaupati v takšni meri, da bi lahko utemeljeno pričakovali, da se bo v času prekinitve prestajanja kazni držal dogovorov z Zavodom. Prvostopenjski organ je ocenil, da obstaja pri prosilcu varnostni zadržek prekinitve prestajanja kazni, saj glede na njegovo nespoštovanje dogovorov z zavodom med hospitalizacijo ter glede na to, da je bil na prestajanje kazni priveden, obstaja verjetnost, da se s prekinitve kazni ne bi vrnil, s čimer pa ne bi bil zavarovan javni interes, ki je v konkretnem primeru izvršitev kazenske sankcije in s tem zavarovanje družbenih vrednot in dobrin. To je bil prav tako razlog za zavrnitev prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora.

4Prvostopenjski organ je o vlogi prosilca za prekinitev prestajanja kazni zapora odločil po prostem preudarku, v mejah pooblastila in v skladu z namenom, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, saj je ocenil, da prosilčeva vloga ni utemeljena. Svojo oceno je podal na podlagi ugotovitev zdravniške komisije, da prekinitev ni potrebna, prav tako prosilec ni opredelil, katere zdravstvene oskrbe mu zavod ne more zagotoviti. Čeprav je prosilec hudo bolan, mu mora biti zagotovljena zdravstvena oskrba po splošnih predpisih, enako kot mu je zagotovljena zdravstvena oskrba zunaj zapora. Svojo odločitev je pojasnil tudi z dejstvom, da prosilcu za čas prestajanja kazni zapora zagotavlja Zavod osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti na podlagi pogodbe z Zdravstvenim domom ..., ki s svojimi strokovnimi delavci pokriva večino področij (psihiatrična ambulanta, splošne ambulante, zobozdravstvena ambulanta), za vse ostale zadeve se obsojence po potrebi vozi v druge zdravstvene ustanove v skladu s pravili in smernicami izvajanja njihovega dela. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ocenil, da niso podani zakonski pogoji za prekinitev kazni zapora zaradi hujše bolezni, saj ima Zavod zagotovljene pogoje za zagotavljanje zdravstvene dejavnosti, ki jo prosilec potrebuje pri zdravljenju svoje bolezni, prav tako mu je omogočeno spremstvo na zdravniške preglede zunaj Zavoda in prav tako mu bo omogočeno zdravljenje zunaj Zavoda (npr. v bolnišnici), o čemer pa odločajo zdravniki, ki napotujejo na zdravljenje. Glede na navedeno je prvostopenjski organ zaključil, da prekinitev prestajanja kazni iz razlogov 1. točke prvega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ni utemeljena.

5Tožnikova pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da je prekinitev kazni zapora izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage s strani prosilca dejansko izkazana in je tudi dokazno breme na pritožniku. Odločitev organa prve stopnje je v okviru prostega preudarka organa prve stopnje utemeljena na podlagi zdravstvenih in varnostnih zadržkov. Posebna zdravniška komisija je na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki jo je vložnik priložil k vlogi, ocenila, da ni razlogov za prekinitev prestajanja sankcije in s tem zavarovanje družbenih vrednot in dobrin. Ni pa mogoče šteti nespoštovanja dogovorov med pritožnikom in zavodom med hospitalizacijo (dvakrat najdba telefona, nahajanje izven zdravstvene ustanove v času hospitalizacije), ki so kršitve pravil in navodil zavoda, kot elemente, ki bi utemeljevali varnostni zadržek. Razlog glede nespoštovanja dogovorov z zavodom med hospitalizacijo je po oceni pritožbenega organa napačen, vendar le-to ne vpliva na pravilnost izreka v izpodbijani odločbi.

6Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči o stroških postopka.

7V tožbi navaja, da so pogoji za prekinitev prestajanja zaporne kazni glede na njegovo bolezensko stanje izpolnjeni. Zaradi neutemeljenega vztrajanja tožene stranke o neutemeljenosti prekinitve prestajanja zaporne kazni sta ogrožena tožnikovo zdravje in življenje. Tožniku se krši ustavno zagotovljena pravica do enakega zdravstvenega varstva in zdravstvene oskrbe, pravica do zdravega življenjskega okolja in pravica do zdravja.

8V tožbi ponovi opis svojega zdravstvenega stanja in potek zdravljenja. Navaja, da je zbolel za rakom debelega črevesja, to je huda oblika rakastega obolenja, z resno življenjsko ogroženostjo tožnika in veliko verjetnostjo neozdravljivosti oz. ponovljivosti obolenja. Tožnik je bil 11. 6. 2018 hospitaliziran v SB Novo mesto zaradi zapore debelega črevesja (ileus), istega dne urgentno operiran in je bila narejena leva hemikolektomija s TLA s cirkularnim staplerjem in formirana protektivna ileostoma. Tožnikova medicinska dokumentacija je bila predstavljena na konziliju za bolezni prebavil na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Tekom hospitalizacije so bile pri tožniku opravljene številne preiskave, in sicer 2. 7. 2018 opravljen UZ srca, 3. 7. 2018 pregled pri specialistu v ambulanti za pljučne bolezni, 6. 7. 2018 opravljena delna kolonoskopija. Tožnik je zaradi rakastega obolenja v slabem zdravstvenem stanju, kar je vsakomur opazno, saj je tožnik shujšan, vidno zaprepaden, brez energije in slabega razpoloženja. Prognoza zdravljenja in popolne ozdravitve je slaba.

9Zavod za prestajanje zaporne kazni tožniku ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe niti preventive. Tožnik ni zmožen več prestajati kazni zapora, saj je fizično in psihično v slabem stanju. Iz medicinske dokumentacije tožnika izhaja, da je prekinitev prestajanja kazni zapora smiselna, zaradi dolgotrajnosti nadaljnje rehabilitacije in eventualnega dodatnega zdravljenja (kemoterapije). Tožnik predlaga vpogled in presojo celotne zdravstvene dokumentacije s strani sodnega izvedenca, ki bo na podlagi osebnega pregleda tožnika in pridobljene nove in dodatne zdravstvene dokumentacije podal mnenje o potrebnosti prekinitve zaporne kazni.

10Zavod tožniku ne more nuditi enake zdravstvene oskrbe v smislu preventive in zdravega načina življenja, kot bi mu bilo omogočeno v domačem okolju. Tožnik želi storiti vse, kar se da, to je popolnoma drugačen, zdrav življenjski slog z dietno in varovalno prehrano, telesno aktivnostjo, izogibanjem stresnim dejavnikom. Tožnik kot rakavi bolnik ima naravno dano pravico, da zaživi zdrav in umirjen življenjski slog, brez stresa, kar priporoča zdravstvena stroka v primeru rakavih obolenj. To je tožnikova ustavna in mednarodna konvencijska pravica. Življenje v zaporu mu zdravega načina življenja in preventive ne more omogočiti. Zavod mu lahko zagotovi le kurativo, kar ni dovolj. Tožnik želi sam poskrbeti za svoje zdravje z zgoraj naštetim. V nasprotnem primeru se mu godi krivica, izpostavljen je neenakosti in diskriminaciji, v primerjavi z ostalimi rakavimi bolniki, ki živijo na svobodi in imajo neomejene možnosti, da sami s prilagojenim in zdravim načinom življenja poskrbijo za preventivo pred morebitno ponovitvijo bolezni. Pri tehtanju interesa države, da posameznik prestane zaporno kazen in interesom obsojenca po življenju, prevlada človekova pravica do življenja. Pri tem se sklicuje na 17. člen Ustave Republike Slovenije o nedotakljivosti človekovega življenja. Poudarjanje javnega interesa v konkretnem primeru je napačno, nehumano, birokratsko naravnano in v očitnem nesorazmerju s pravico tožnika kot rakavega bolnika, da na svobodi sam poskrbi za svoje zdravje. Kot bolnik tožnik ne bo izvrševal novih kaznivih dejanj. Tožnik doslej še ni bil obsojen za druga kazniva dejanja, ni povratnik, ni v drugem kazenskem postopku, zaradi obsodbe za kaznivo dejanje nezakonitega prehoda državne meje ni tožnika smatrati kot družbi nevarnega človeka. Domača oskrba ni identična oskrbi Zavoda, saj pomeni širše od zagotavljanja osnovnih zdravstvenih storitev, ki jih Zavod lahko zagotovi. Pri tem omeni potrebno duševno in čustveno oporo iz domačega okolja, pomoč svojcev in domačih, ki je ne gre enačiti z rutinskim opravljanjem službe paznikov ob dejstvu sobivanja s sozaporniki. Kot neresne, neprepričljive in neutemeljene ocenjuje razloge izpodbijane odločbe o tem, da je tožnik do zdrave prehrane upravičen na podlagi navodil zdravnika.

11Glede varnostnih zadržkov meni, da posedovanje mobitela ni resen varnostni zadržek in ga je treba pri tožniku kot rakavemu bolniku ocenjevati s posebno previdnostjo. Tožnik je posedoval mobitel zaradi slabega zdravstvenega stanja, želel je stik z domačimi, in ni resen in utemeljen varnostni zadržek, ki označeval tožnika kot nevarnega človeka. V odločbi pritožbenega organa je bilo glede obstoja varnostnih zadržkov ugotovljeno, da so bili v prvostopenjski odločbi ocenjeni napačno.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove navedbe in se sklicuje na že podane ugotovitve v drugostopenjski odločbi. V zvezi s tožbenimi navedbami o kršitvi ustavno zagotovljenih pravic do enakega zdravstvenega varstva in do zdravstvene oskrbe, do zdravega življenjskega okolja in do zdravja, tožena stranka odgovarja, da ima tožeča stranka v skladu z 59. členom ZIKS-1 vse pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti, zdravstvena dejavnost pa se lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda, torej je tožeči stranki v času prestajanja kazni v zavodu omogočeno, da se jo odpelje na vse že napovedane preglede v bolnišnice in lahko ostane na hospitalizaciji, če je to potrebno. Glede predloga tožeče stranke za ponovno presojo celotne zdravstvene dokumentacije ter podaje mnenja sodnega izvedenca ocenjuje, da to ni potrebno, saj je bilo pridobljeno mnenje Posebne zdravstvene komisije, ki je preučila zdravstveno dokumentacijo in zdravstveno stanje tožnika ter podala strokovne ugotovitve, v verodostojnost katerih tožena stranka ne dvomi.

K točki I. izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, k tožbenim navedbam pa še dodaja:

15Predmet presoje v tem upravnem sporu je s tožbo izpodbijana odločba, št. 720-185/2015/41 z dne 8.10.2018, s katero je toženka na prošnjo tožnika odločala o njegovi prekinitvi kazni zapora in sprejela odločitev, da tožniku ne prekine prestajanja kazni zapora.

16Po določbi 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 lahko na prošnjo obsojenca ali, z njegovo privolitvijo, na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe.

17Glede na vsebino 82. člena ZIKS-1 izda upravni organ odločbo, kot je izpodbijana, ob uporabi prostega preudarka. V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

18V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ v svojih odločbah pojasnila, katera dejstva in dokazila sta upoštevala pri svojem zaključku, da pri prosilcu niso podani zakonski pogoji za prekinitev kazni zapora.

19Pravni institut prekinitve prestajanja kazni zapora, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema, ki se tolmači restriktivno, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru torej pogoja iz 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. V obravnavani zadevi pa pogoj, zaradi katerega je tožnik zaprosil za prekinitev prestajanja kazni zapora, tudi po presoji sodišča ni izpolnjen.

20Tožena stranka je ugotovila tožnikovo zdravstveno stanje, torej obstoj hude bolezni in s tem povezano potrebno zdravljenje. Neutemeljene so tožbene trditve, da utemeljenost prekinitve prestajanja zaporne kazni izhaja iz že predložene medicinske dokumentacije. Tožena stranka je z namenom presoje strokovnih vprašanj glede bolezni, zdravljenja in potrebne zdravstvene oskrbe pridobila mnenje posebne zdravniške komisije na podlagi šestega odstavka 82. člena ZIKS-1. Prvostopni organ je pri ugotavljanju zakonsko določenih pogojev upošteval vso tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, ki jo je tožnik v svoji vlogi (prošnji) za prekinitev predlagal, in je bila le-ta tudi v celoti predložena posebni zdravniški komisiji zaradi izdelave mnenja. Glede v tožbi prvič predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke (specialist internist oziroma specialist abdominalne kirurgije), ki naj bi pridobil in vpogledal ter presodil celotno tožnikovo zdravstveno dokumentacijo pri zavodskem zdravniku, SB Novo mesto in pri Onkološkem inštitutu, sodišče ugotavlja, da je imel tožnik možnost predlagati izvedbo teh dokazov že v upravnem postopku, pri tem pa tožnik ne pojasni, zakaj teh dokazov v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni predlagal. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Zato sodišče ni imelo podlage za ugoditev temu dokaznemu predlogu.

21V tožbi ni izpodbijana ugotovitev iz izpodbijane odločbe, da tožnik v vlogi ni opredelil, katere zdravstvene oskrbe mu zavod ne more zagotoviti. V tožbi sicer obsežno povzema svoje navedbe, ki jih je navedel že v pritožbi, da mu zavod ne more nuditi enake zdravstvene oskrbe v smislu preventive in zdravega načina življenja in da mu lahko nudi le kurativo, ne pa preventive, kar pa ni dovolj. Sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe, da ni izkazano, da zavod tožniku ne bi mogel zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe, saj se zdravstvena oskrba izvaja enako kot zunaj zavoda in mu bo zagotovljena po splošnih predpisih, tako v samem zavodu (osnovna zdravstvena in zobozdravstvena dejavnost) kot z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe zunaj zavoda v drugih zdravstvenih ustanovah.

22Tožbeni očitki, da so tožniku zaradi neugoditve predlogu za prekinitev prestajanja zaporne kazni kršene ustavno zagotovljena pravica do enakega zdravstvenega varstva in zdravstvene oskrbe, pravica da zdravega življenjskega okolja in pravica do zdravja, so nekonkretizirani, zato sodišče nima podlage za njihovo presojo.

23Tožnik predlaga v tožbi izvedbo dokaza „zaslišanje tožnika“, ki ga v upravnem postopku ni predlagal. Pri tem tudi ne pojasni, za dokazovanje katerih svojih navedb predlaga izvedbo tega dokaza. Glede na to, da je ta dokazni predlog v besedilu tožbe umestil pod navedbe o poteku upravnega postopka in upravnih aktov, ki so bili v njem izdani oz. upravnega akta, ki se s tožbo izpodbija (navedbe v tožbi pod oznako I.), pa sodišče tudi ocenjuje, da izvedba tega dokaza s tem v zvezi ni potrebna, saj je obseg tega upravnega spora razviden iz tožbi predloženih upravnih odločb, pa tudi upravnega spisa, ki ga je predložila tožena stranka.

24Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitev, da je bil v času prestajanja zaporne kazni pri tožniku najden mobilni telefon in da se je v času hospitalizacije nahajal izven zdravstvene ustanove, na podlagi katerih je upravni organ napravil zaključek, da gre pri tožniku za obstoj varnostnega zadržka. Pritrjuje pa stališču pritožbenega organa, ki je ob obravnavi pritožbe na podlagi istih ugotovitev napravil drugačen zaključek, to je, da pri tožniku ni podan varnostni zadržek. Sodišče s tem v zvezi odgovarja, da kolikor bi varnostni zadržek obstajal, prvostopenjski organ sploh nima pooblastila, da bi prošnji za prekinitev prestajanja kazni zapora ugodil. Torej je kljub ugotovitvam, na podlagi katerih je bil v izpodbijani odločbi izpeljan zaključek o varnostnem zadržku za tožnika, upravni organ presojal izpolnjenost ostalih zakonskih pogojev. To pa pomeni, da ni mogoče šteti, da predstavlja obstoj ugotovljenih okoliščin, ki jih je upravni organ štel za varnostni zadržek, odločilni razlog, na katerega je izpodbijana odločitev oprta.

25Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev pravil postopka. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

26Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave. Izpodbijano odločitev je toženka utemeljila na okoliščinah, ki izhajajo iz spisa obravnavane upravne zadeve, za tožnika pa je sporna njihova interpretacija glede na določbe zakona. Sicer pa v upravnem sporu niso bili predlagani novi dokazi, ki bi jih skladno s tem zakonom sodišče moglo upoštevati (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

27Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.