UPRS Sodba in sklep I U 556/2020-22

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana št. 720-789/2018/470 z dne 16. 3. 2020, in 2. točka odločbe Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad št. 720-115/2006/544 z dne 29. 4. 2020, se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika z dne 21. 8. 2020, 23. 8. 2020, 18. 12. 2019 in dopolnitev z dne 24. 12. 2019, 27. 12. 2019, 6. 1. 2020 in 16. 3. 2020, za prekinitev prestajanja kazni zapora. V obrazložitvi je navedel, da o vlogi tožnika odloča na podlagi 1. točke prvega odstavka 82. člena, v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1779/2019 z dne 14. 1. 2020. Mnenje posebne zdravstvene komisije (v nadaljevanju PZK) z dne 24. 2. 2020, je poslal v izjasnitev pooblaščencu tožnika, ki je v zvezi s pomisleki o verodostojnosti dokumentacije Deželne bolnišnice-Univerzitetne klinike Gradec soglašal, da se ta dokumentacija preveri v Deželni bolnišnici v Gradcu. V zvezi z varnostnim zadržkom pa ocenjuje, da je varnostni zadržek v smislu nevarnosti ponovnega bega oziroma ponovitve kaznivega dejanja tekom prekinitve prevelik, da bi se tožniku kazen zapora prekinila. Glede zdravljenja v bolnišnici v Gradcu meni, da mnenje o zdravljenju v tujini ni relevantno, ker je PZK mnenja, da je trenutna terapija obsojenca primerljiva z zdravili, ki se predpisujejo v Republiki Avstriji. Prav tako meni, da je zdravljenje s strani strokovno medicinskega vidika izvedljivo tudi na območju Republike Slovenije in tako po mnenju direktorja prekinitev kazni iz razloga zdravljenja v tujini ni potrebna. V primeru, da se oceni potreba po hospitalizaciji tožnika, pa bo slednja omogočena na območju Republike Slovenije, a ne v času prekinitve kazni zapora, saj omenjeni institut ni namenjen hospitalizaciji.

2Drugostopni organ je v 1. točki izreka pritožbo tožnika zavrnil, v 2. točki izreka pa 1. točko izreka prvostopne odločbe spremenil tako, da se glasi: Vloga tožnika z dne 21. 8. 2019 in 23. 8. 2019 za prekinitev prestajanja kazni zapora, se kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi soglaša z razlogi prvostopnega organa v zvezi z obstojem varnostnega zadržka.

3Tožnik v tožbi povzema sodbo I U 1779/2019. Sodišče je izpostavilo mnenje PZK, ki je priporočila prekinitev prestajanja kazni do zaključka zdravljenja in rehabilitacije. Upravno sodišče je s to sodbo razveljavilo odločbo upravnega organa, ki je temeljila na istih zaključkih kot izpodbijana, varnostnem zadržku. Z navedenim izhodiščem je Upravno sodišče jasno nakazalo, da je osrednje vprašanje, ali lahko zavod zagotovi potrebno oskrbo, glede na bolezen obsojenca, o tem pa se lahko izreče le zdravstvena stroka. Varnostni zadržek ne sme imeti prednosti pred zagotavljanjem ustrezne zdravstvene oskrbe obsojencu, zato odločb ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Vrhovno sodišče se je že večkrat postavilo na stališče, da je zdravje in življenje človeka vrednota, ki je postavljena nad izvrševanjem kazenske sankcije (sodba Vrhovnega sodišča IV Kp 16584/2013). Sklicuje se tudi na odločbo organa druge stopnje št. 720-115/2006/541 z dne 28. 9. 2018, ki je zaključil, da iz zdravstvene dokumentacije nedvomno izhaja potreba po zdravljenju in na podlagi te odločbe je bila tožniku kazen prekinjena. Zdravstveno stanje tožnika pa se je od septembra 2018 občutno poslabšalo, prišlo je celo do ledvičnega tumorja oziroma odpovedi ledvice, konstantnega uriniranja krvi, v zadnjem času tudi praktično neprestanih bolečin v prsih ipd.. Po izdaji upravne odločbe druge stopnje pa je bila pri tožniku na novo odkrita anevrizma, zaradi katere je tožnik v neposredni življenjski nevarnosti. Nerazumljivo je torej spreminjanje stališč, ob dejstvu, da ima tožnik manj neprestane ali čakajoče kazni kot v času predhodnih odločanj, njegovo zdravstveno stanje pa je bistveno slabše. Nepravilno je sklicevanje drugostopnega organa na sodbo Upravnega sodišča I U 2013/2018, saj v tej zadevi ni bilo potrebno tehtati med varnostnim zadržkom in zdravljenjem in življenjem obsojenega. Obsojeni v tej zadevi je prosil za prekinitev zaradi ureditve stanovanja in groba pokojne žene. Tožnik vztraja tudi pri dejstvu, da nikdar ni pobegnil s prestajanja kazni zapora, v primerih, ko zaradi zdravljenja ni takoj uspel priti na nadaljnje prestajanje, je bilo to zaradi tega, ker je bil prisiljen sam sebi zagotoviti zdravljenje, med drugim se zateči na kliniko v Gradcu, od 12. 12. 2018 dalje, kar izhaja tudi iz obvestila PU Ljubljana z dne 19. 12. 2018. Vsi zdravniški izvidi izkazujejo, da je njegovo zdravstveno stanje življenjsko ogrožujoče ter da nujno potrebuje zdravljenje v tujini. V zvezi z varnostnim zadržkom ga organ pred izdajo odločbe ni konkretno seznanil z očitki, da bi se lahko do njih izjasnil, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Nezadostno je pojasnjevanje, da gre za podatke iz evidenc sodišča, ki se preverja v vsakem postopku posebej. S tem se ne strinja, saj so ravno ta vprašanja sporna. Namreč izpodbijani odločbi varnostni zadržek izpostavljata za ceno tožnikovega zdravja in življenja in ga povzdigujeta nadnju, zato bi moral biti tožnik deležen konkretnih pojasnil, tako glede števila odprtih postopkov kot tudi vrste postopka, kvalifikacije očitanih dejanj in zagrožene kazni, konkretnih pojasnil, katera dejanja naj bi bila storjena na „begu“, itd. Prav tako je upravni organ v nasprotju z navedbami v predhodnih odločbah v zadnjem postopku navajal, da ima tožnik eno čakajočo kazen sedem mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 62833/2011 z dne 18. 8. 2015, vendar je pri tem treba upoštevati, da skladno z 92. členom KZ-1 izvršitev zaporne kazni do enega leta zastara v treh letih. Iz sodne prakse, sodbe Upravnega sodišča I U 809/2016 izhaja, da varnostni zadržek obstaja na primer pri obsojencih, ki so nevarni, ker ogrožajo druge in imajo določen posebej varovan režim prestajanja kazni, oziroma je za njimi razpisana tiralica, mednje pa tožnik ne spada. Meni tudi, da se njegove prošnje obravnavajo predolgo. Glede na mnenje PZK je nesprejemljivo stališče upravnega organa, da jemanje zdravil pomeni zdravljenje. To pomeni le neuspešen poskus zadržanja poslabšanja zdravstvenega stanja pri obsojenem, zdravljenje pa bi pomenila čimprejšnja operacija hudo okvarjene srčne aortne zaklopke ter nadaljnje zdravljenje ledvičnega tumorja levo. Nestrokovni zaključek organa, da je zdravljenje s strani strokovnega medicinskega vidika izvedljivo tudi na območju Republike Slovenije in tako po mnenju direktorja prekinitev kazni zapora iz razlogov zdravljenja v tujini ni potrebna, nasprotuje mnenju PZK, da je pri tožniku zaradi predvidene življenjsko pomembne operacije aortne zaklopke in rehabilitacije potrebna prekinitev prestajanja zaporne kazni za obdobje nekaj mesecev. Mnenje tudi zaključuje, da je prekinitev prestajanja zaporne kazni smiselno izvršiti čim prej. V izogib nejasnostim je tožnik večkrat podal in tudi na tem mestu podaja soglasje za preveritev podatkov (pretekli postopki, predvideni postopki, pričakovani prihod obsojenega na zdravljenje) v Deželni bolnišnici-Univerzitetni kliniki Gradec. Pojasnjuje, da posebnega termina ne potrebuje, temveč se mora le zglasiti v urgentni internistični ambulanti navedene bolnišnice, kjer bo še istega dne hospitaliziran, organu pa bo posredoval potrdilo o hospitalizaciji. Predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi spremeni tako, da se vlogama tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora ugodi za čas zdravljenja v Deželni bolnišnici-Univerzitetni kliniki Gradec, oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4Hkrati s tožbo je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe.

5Toženka v odgovoru na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe predlaga zavrnitev tožbe in predlagane začasne odredbe. V zvezi z anevrizmo pa dodaja, da gre za na novo ugotovljeno dejstvo in v zvezi s tem teče nov postopek.

6Sodišče je predlagano začasno odredbo s sklepom z dne 21. 5. 2020 zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je s sklepom I Up 72/2020, na pritožbo tožnika, ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovni postopek. Pri tem je podalo stališče, da lahko sodišče zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva hkrati (ob odločanju o začasni odredbi) nemudoma odloči o tožbi.

7Tožnik v nadaljnjih vlogah (in vlogah tožnikove družine) opozarja na svoje zdravstveno stanje in na diagnozo možganske anevrizme.

K točki I.

Tožba je utemeljena

8V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora odločitev toženke o zavrnitvi tožnikovih prošenj za prekinitev kazni zapora, zaradi bolnišničnega zdravljenja v Avstriji. Po 1. točki 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) lahko direktor zavoda na prošnjo obsojenca, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe. V zvezi z razlago navedene določbe sodišče soglaša z organom, da v primeru, ko se ugotovi potreba po hospitalizaciji v Republiki Sloveniji, na inštitut prekinitve kazni prošnje ni možno opreti oziroma na njeni podlagi odločiti (primerjalna analiza s 1. točko prvega odstavka 24. člena ZIKS-1-odlog izvršitve kazni), ker se bolnišnično zdravljenje v Sloveniji izvaja v okviru javne zdravstvene službe tudi tekom prestajanja kazni, vendar pa je v obravnavanem primeru, ko prosilec zahteva prekinitev kazni zaradi operacije aorte in posledično bolnišničnega zdravljenja v Republiki Avstriji, navedena določba primerna pravna podlaga za odločitev.

9V obravnavani zadevi je organ prošnjo zavrnil, ker naj bi iz mnenja PZK z dne 24. 2. 2020 izhajalo, da je trenutna terapija tožnika primerljiva z zdravili, ki se predpisujejo v Avstriji. V zvezi z navedenim razlogom sodišče soglaša s tožnikom, da je navedeni opis zdravstvenega stanja obsojenca (stran 4 izpodbijane odločbe) v nasprotju z mnenjem PZK z dne 24. 2. 2020, ki navaja, da je pri obsojencu zaradi predvidene življenjsko pomembne operacije aortne zaklopke in sledeče rehabilitacije potrebna prekinitev prestajanja zaporne kazni. Mnenje PZK v zvezi z primerljivostjo zdravil se nanaša zgolj na ohranjanje zdravstvenega stanja tožnika. „Potrebno zdravljenje“ pri tožniku, kar naj bi bi se izvedlo v Avstriji, je predvidena operacija aortne zaklopke. V utemeljitvi, da naj bi se izvedla operacija aortne zaklopke v Republiki Avstriji, pa PZK (kljub temu, da nima podatkov, zakaj ne bi bila možna operacija npr. na KO za kardiokirurgijo UKC Ljubljana), na osnovi mnenja Kardiološkega konzilija UKC Ljubljana, soglaša s prošnjo tožnika, da je nadaljnje predvideno zdravljenje z vidika aortne zaklopke in visokega krvnega tlaka smiselno izvesti v Republiki Avstriji. Organ bi torej moral prošnjo obravnavati iz razloga predvidene operacije v Republiki Avstriji.

10Diagnoza, predvidena operacija aortne zaklopke, ki naj bi jo bilo treba operirati, izhaja iz dokumentacije Deželne bolnišnice-Univerzitetne klinike Gradec, za katero pa je PZK že v svojem mnenju z dne 18. 11. 2019 in ga ponavlja tudi v mnenju z dne 24. 2. 2020 navedel, da ima pomisleke v njeno verodostojnost, zaradi katerih predlaga preverjanje pri Deželni bolnišnici-Univerzitetni kliniki Gradec, Univerzitetni kliniki za interno medicino Gradec, Avstrija. Mnenje o nujnosti operacije aortne zaklopke je PZK podala pod pogojem, da je poslana in obravnavana dokumentacija verodostojna. Kot izhaja iz upravnega spisa in tožbe, tožnik soglaša s preverjanjem verodostojnosti predložene dokumentacije, tako s stališča preteklih postopkov, predvidenih postopkov in pričakovanega prihoda obsojenega na zdravljenje.

11Toženka je glede na navedeno mnenje PZK napačno presodila razlog, zaradi katerega tožnik zaproša za prekinitev kazni, kar ni zdravljenje z zdravili v Sloveniji, pač pa operacija aortne zaklopke, ki naj bi se tudi po mnenju PZK z dne 24. 2. 2020 izvedla v Avstriji. Res, da organ ni vezan na mnenje PZK, ki jo postavi na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1, vendar pa bi moral obrazložiti, zakaj njenim stališčem ne sledi, tega pa ni storil, pač pa izpostavil le posamezna stališča iz mnenja, že povzeto stališče glede primerljivosti zdravil in možnost operacije v Sloveniji, prezrl pa bistveno, na čemer mnenje PZK temelji in kar je bila prošnja obsojenca. Pri tem pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi dopolnil ugotovitveni postopek o tem, ali bi bila operacija v Sloveniji možna oz. od tožnika glede operacije aorte v Sloveniji zahteval dokaz, mnenje zdravstvene ustanove, ki se s tem v Sloveniji ukvarja, da operacija v Sloveniji ni možna, preden je o tem postavil trditev (dejstvo je, da predlog zdravljenja v Avstriji izhaja iz izvida KO za hipertenzijo UKC Ljubljana, ki se primarno ukvarja z diagnostiko in povišanega krvnega tlaka). Namreč le ob nasprotnem stališču pristojne institucije bi lahko mnenji PZK spregledal, oz. odrekel verodostojnost mnenju PZK le, če bi menil, da je PZK odločala na podlagi vsebinsko napačne dokumentacije.

12V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ slediti razlogu iz prošnje, - prekinitev kazni zapora zaradi operacije aortne zaklopke v Avstriji, odgovor na to vprašanje pa, kot izhaja iz mnenja PZK, je pogojen z verodostojnostjo predložene dokumentacije. Ker prošnja tožnika temelji na operaciji aortne zaklopke, datum pa ni razviden, naj organ preveri tudi stališče tožnika, da termina ne potrebuje. Navedeno je relevantno tudi v zvezi s časom prekinitve, kot ga mora organ opredeliti po četrtem odstavku 82. člena ZIKS-1.

13Nosilni razlog organa za zavrnitev tožnikove prošnje je, da varnostni zadržki preprečujejo ugoditev prošnji, ne glede na izkazano zdravstveno stanje tožnika. Sodišče s takim stališčem ne soglaša. V primeru, da je ogroženo življenje tožnika, varnostni zadržek ne more v vsakem primeru pretehtati nad zdravjem oziroma nad ohranitvijo življenja. Potrebno je tehtanje med varnostnimi zadržki in zdravstvenim stanjem tožnika ter rešitvijo, ki jo za to tožnik predlaga. Seveda pa, v kolikor tožnik vztraja pri operaciji v Avstriji, bo moral, glede na razloge, ki jih je organ navedel pri presoji varnostnega zadržka in ga povečujejo (da se iz prejšnjih prekinitev kazni zaradi zdravljenja v Avstriji ni vrnil; ter da je med prekinitvijo kazni storil nova kazniva dejanja), izkazati, da je pri njem le operacija aortne zaklopke v Avstriji rešitev za njegovo zdravje oziroma življenje, s pregledom in izvidom iz ustrezne ambulante v Sloveniji.

14Sodišče v tem postopku ne more presojati vpliva anevrizme, saj je bila ta odkrita po izdaji izpodbijane odločbe, sodišče pa presoja pravno in dejansko stanje ob odločanju organa (tega ne omogoča tudi 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker ne gre za nov dokaz ali dejstvo v smislu te določbe). Vendar pa meni, predvsem glede na navedbe toženke, da je o tem odprt nov postopek, da bi bilo smiselno postopke odločanja združiti, in presoditi, zdravljenje katere diagnoze ima prednost in kako in kje se bo izvajalo oz. ali je bo ob novi diagnozi, za katero tožnik zatrjuje, da je tudi življenjsko ogrožujoča, predhodno predlagana operacija aortne zaklopke sploh priporočljiva.

15V zvezi s spornostjo dejstev o varnostnem zadržku sodišče tudi soglaša s tožnikom, da naj pred ponovno odločitvijo o razlogih organ seznani tožnika, da se bo o njih lahko izjavil.

16Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično zato napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Tožnik je predlagal odločanje v sporu polne jurisdikcije, vendar pa, ker je dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, za to podatki iz spisa ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1

K točki II.

17Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

K točki III.

18Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.