VSK Sklep I Kp 62515/2018

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega A. A., da sodišče varščino, ki je bila odrejena s sklepom razpravljajočega senata, opr. št. X K 62515/2018 z dne 27.8.2021 vrne oziroma podredno, da varščina preneha ter sklep o odreditvi varščine odpravi in varščino nemudoma vrne osebam, ki so jo dale.

2Zoper sklep so zagovorniki obtoženega A. A. (v nadaljevanju pritožniki) vložili pritožbo. Navajajo, da pritožbo vlagajo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odredi, da varščina, ki je bila odrejena s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kopru X K 62515/2018 z dne 27.8.2021 preneha ter sklep o odreditvi varščine odpravi in varščino nemudoma vrne osebam, ki so jo dale; podredno, da vrne zadevo senatu v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Očitek pritožnikov sodišču prve stopnje, da izpodbijani sklep ne ustreza standardom obrazložitve sodne odločbe, ki so izpostavljeni v pritožbi, ni utemeljen, saj ima izpodbijani sklep določne, jasne in popolne razloge o vseh dejanskih in pravnih vprašanj, ki so za obravnavano zadevo relevantna. Dejansko gre le za nestrinjanje pritožnikov s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5Spisovni podatki potrjujejo, da je obtoženec 19.3.2024 nastopil prestajanje dveletne zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 41625/2016 ter da je bilo v obravnavani zadevi X K 62515/2018 s sklepom z dne 27.8.2021 ugodeno predlogu obtoženčevega zagovornika in je bil pripor iz razloga begosumnosti nadomeščen s sprejemom varščine. Obtoženec je bil po pravnomočnosti sklepa in plačilu varščine iz pripora izpuščen 7.9.2021. Nadalje spisovni podatki potrjujejo, da je sodišče prve stopnje 30.5.2024 obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem in šestem odstavku 175. člena KZ-1 in mu je, upoštevaje kazen dveh let zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 41625/2016 (ki jo že prestaja) in določeno kazen v obravnavani zadevi štiri leta in šest mesecev zapora, izreklo enotno kazen pet let in deset mesecev zapora ter denarno kazen v znesku 30.000,00 EUR. Hkrati je sodišče prve stopnje ob izreku sodbe po uradni dolžnosti ocenilo, da so zakonski pogoji za odrejeni ukrep varščine še vedno podani. Obravnavani sklep je bil izdan na predlog obtoženčevih zagovornikov.

6Četrti odstavek 198. člena ZKP določa, da če se s sodbo izreče kazen zapora, preneha varščina šele, ko obsojenec nastopi kazen. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je treba to določbo razlagati tako, da varščina preneha, ko obsojenec nastopi kazen v zadevi v kateri je bila varščina dana, pritožniki pa zatrjujejo, da smisel te določbe ni vezan na okoliščino ali gre za odreditev varščine v isti kazenski zadevi, kot je tista, v kateri je obtoženec že nastopil kazen. Po trditvah pritožnikov sam zakon s tem, ko v četrtem odstavku 198. člena ZKP določi prenehanje varščine zaradi nastopa kazni zapora, nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti, kar po oceni pritožnikov pomeni, da je že zakonodajalec opravil oceno, da pogoji za zakonito in ustavno skladno varščino vedno prenehajo v trenutku, ko obsojenec kazen zapora nastopi, zato sodna presoja pripornega razloga begosumnosti ni več potrebna. Trdijo, da je določilo smiselno, njegov namen pa je iskati v dejstvu, da begosumnost po naravi stvari preneha vedno, ko oseba nastopi prestajanje prostostne kazni, saj ta že sama zase pomeni takšno omejitev osebne svobode, ki izključi verjetnost, da bi obsojenec pobegnil. Po oceni pritožnikov je odločilnega pomena dejstvo, da nastop zaporne kazni izključi begosumnost, saj je obtoženec že zaprt. Sodišče prve stopnje se s prej navedenim stališčem ni strinjalo in je okoliščino, da je obtoženec začel prestajati zaporno kazen v drugi kazenski zadevi X K 41625/2016, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, presojalo kot (spremenjeno) okoliščino, ki bi lahko vplivala na obstoj osnovne predpostavke za pripor (in varščino), to je, begosumnost obtoženca. Ugotovilo je, da begosumnost obtoženca s prestajanjem zaporne kazni v drugi kazenski zadevi ni zmanjšana do take mere, da bi ta odpadla. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri obtožencu za visoko stopnjo begosumne nevarnosti, ki pa jo je bilo mogoče odpraviti s plačilom varščine, prestajanje zaporne kazni v drugi kazenski zadevi, pa begosumne nevarnosti obtoženca ne odpravlja. Pri tej oceni sodišča prve stopnje je imela ključno težo okoliščina, da obtoženec v drugi kazenski zadevi kazen zapora prestaja na odprtem oddelku, kjer ima, med drugim, možnost večkratnega koriščenja prostih izhodov zunaj zavoda. Tak način prestajanja kazni po oceni sodišča prve stopnje ne preprečuje možnosti pobega, od slednjega obtoženca odvrača prav varščina, ki predstavlja garancijo, da se bo predmetni kazenski postopek nemoteno pravnomočno zaključil oziroma da se bo kazen zapora, v primeru, da bo ta postala del pravnomočne izvršljive sodbe v obravnavani zadevi, izvršila.

7Varščina se odredi na predlog ponudnika, če so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora, sodišče pa oceni, da pripor ni neogibno potreben, ker ga lahko nadomesti varščina, ki v manjši meri posega v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine (če varščino da obdolženec) oziroma pravice tistega, ki varščino da, saj gre v primeru varščine za poseg v 33. člen Ustave, to je pravico do zasebne lastnine. Tako kot pripor, je tudi varščina trajajoč omejevali ukrep, zato morajo biti pogoji za varščino izpolnjeni tudi ves čas njenega trajanja. Če katerikoli izmed pogojev kasneje odpade, postane ukrep nedopusten in ga je treba odpraviti. Na to mora paziti sodišče ves čas postopka, tudi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 192. člena ZKP). Rok določen v četrtem odstavku 198. člena ZKP je treba torej razlagati tako, da mora sodišče ob vsakem konkretnem primeru upoštevati, da je začetek izvrševanja izrečene kazni (kot tudi pravnomočen zaključek kazenskega postopka) zgolj skrajni rok, do katerega sme trajati varščina. Če kazenski postopek traja dalj časa, mora sodišče presoditi sorazmernost posega v pravico iz 33. člena Ustave in v primeru, ko z vidika trajanja tega posega ni več mogoče upravičiti, varščino odpraviti, še preden nastopi čas določen v tretjem in četrtem odstavku 198. člena ZKP (tako odločba Ustavnega sodišča U-I-90/03-33 z dne 8.12.2011, 26. točka). Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje takšno presojo sorazmernosti opravilo ter o tem v 13. točki izpodbijanega sklepa podalo razumne razloge.

8Tudi za pritožbeno sodišče ni dvoma, da se skrajni rok, do katerega lahko traja varščina na podlagi četrtega odstavka 198. člena ZKP, nanaša na nastop zaporne kazni v zadevi v kateri je bila varščina dana ter da nastop kazni v drugi kazenski zadevi še ne pomeni, da s tem avtomatično preneha begosumnost obtoženca ter da sodna presoja pripornega razloga begosumnosti ni več potrebna, ker nastop kazni zapora (v drugi kazenski zadevi) nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti, kot to zmotno navajajo pritožniki. Pritožniki torej nimajo prav, da nastop zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) izključi begosumnost, ker je obtoženec (že) zaprt.

9Da stališče pritožnikov ni pravilno, potrjuje že tretji odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa, da se prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti, med drugim, če je obsojencu, ki že prestaja kazen, odrejen pripor. Če bi veljalo stališče pritožnikov, bi bila ta zakonska določba nepotrebna, saj pritožniki menijo, da s pričetkom prestajanja zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) avtomatično preneha osnovna predpostavka za pripor, to je begosumnost (in za sprejem varščine kot nadomestnega ukrepa za pripor), kar bi pomenilo, da ima izrečena zaporna kazen v drugi kazenski zadevi vedno prednost. Temu pa ni tako, saj mora sodišče v vsakem posameznem primeru pretehtati ali so pogoji za pripor (in s tem tudi pogoji za nadomestni ukrep za pripor, kar varščina je) še podani, pri tem pa imeti tudi v vidu, da je mogoče v nekaterih primerih begosumnost obdolženca odpraviti tudi že s prestajanjem zaporne kazni na zaprtem oddelku zavoda (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips 2466/2020 z dne 14.1.2021). V prej navedeni sodbi Vrhovnega sodišča je pojasnjeno, da se po določbi tretjega odstavka 82. člena ZIKS-1 obsojencu, ki že prestaja kazen zapora, v primeru odrejenega pripora, prestajanje zaporne kazni prekine po uradni dolžnosti, vendar ta določba predpostavlja obstoj pripornih pogojev za odreditev pripora zoper obsojenca na prestajanju zaporne kazni, vključno z neizogibnostjo pripora, kar mora biti ugotovljeno in izkazano v vsakem posameznem primeru posebej. Kot je nadalje pojasnilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v sodbi I Ips 32496/2010 z dne 28.5.2021, določba tretjega odstavka 82. člena ZIKS-1 ureja le vprašanje izvrševanje pripora v odnosu do zaporne kazni, katero obsojenec že prestaja. Preden do tega vprašanja, povezanega izključno z izvrševanjem pripora in kazenskih sankcij sploh pride, mora sodišče opraviti presojo pogojev za odreditev pripora, v kateri mora upoštevati tudi dejstvo, da pomeni izvrševanje zaporne kazni strog poseg v obsojenčevo osebno svobodo. Povedalo pa je še, kar je za obravnavano zadevo ključno, da ni mogoče izključiti, da je kateri od razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora pri posameznih obdolžencih, zaradi njihovih konkretnih in specifičnih lastnostih, podani kljub temu, da se zoper njih že izvršuje kazen zapora. Izvrševanje zaporne kazni samo po sebi torej ne izključuje odreditve pripora. Priporni režim je namreč od režima izvrševanja pripora strožji in je zato njegova odreditev v določenih primerih nujna. V vsakem posameznem primeru pa morajo biti pogoji za odreditev pripora zoper obsojenca na prestajanju zaporne kazni, vključno z neogibnostjo pripora, ugotovljeni in izkazani (tako v 4. točki prej navedene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije). Iz prej navedenega je nedvomno razumeti, da enako velja glede varščine, ki je nadomestni ukrep za pripor, saj je njena osnovna predpostavka (kot pri priporu), tudi obstoj pripornega razloga begosumnosti. Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbenega sodišča pravilno izhajalo iz stališča, da prestajanje zaporne kazni obtoženca v drugi kazenski zadevi še ne pomeni (avtomatičnega) prenehanja varščine, ampak je ob upoštevanju te okoliščine ocenjevalo, ali je priporni razlog begosumnosti pri obtožencu še vedno podan in ali je varščina še vedno nujen ukrep, ki bo obtoženca odvrnil od pobega. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 11. točki izpodbijanega sklepa, da je pri obtožencu kljub prestajanju zaporne kazni v drugi kazenski zadevi še vedno podan priporni razlog begosumnosti ter da je še vedno z varščino mogoče doseči cilj, ki ga zasleduje pripor, to je zagotovitev navzočnosti obtoženca v kazenskem postopku (ter nastop morebitne izrečene zaporne kazni), ki pa v obravnavani zadevi še ni pravnomočno končan.

10Pritožbeno sodišče tako zavrača stališče pritožnikov, da ZKP v četrtem odstavku 198. člena nastop kazni zapora nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti. V nadaljevanju pritožbe pritožniki kljub temu ocenjujejo, da varščina kot način preprečevanja obtoženčeve begosumnosti v položaju, ko je že nastopil kazen zapora, ni nujna in je nesorazmerna, s čimer je po njihovem mnenju kršena določba 2. in 15. člena Ustave Republike Slovenije. Navajajo, da se okoliščina, da je zoper obtoženca v teku obravnavani kazenski postopek, lahko upošteva le v okviru okoliščin, relevantnih za podeljevanje ugodnosti med pristajanjem zapora po ZIKS-1, komulacija varščine in zapora pa je nesorazmerna. Izpostavljajo tretji odstavek 77. člena ZIKS-1, ki določa, da obstoj drugih odprtih postopkov predstavlja okoliščino, relevantno za presojo podeljevanja ugodnosti iz prvega odstavka 77. člena ZIKS-1 in varnostno oceno obsojenca. Trdijo, da sodišče ni pristojno za izdelavo te ocene, zato je po njihovem mnenju navajanje sodišča prve stopnje, katerih ugodnostih je obtoženec deležen v zavodu, brezpredmetno. Stvar presoje zavoda je, da obsojenca namesti v takšen režim, za katerega oceni, da je zanj najbolj primeren. Zavod je v obravnavani zadevi pri izdelavi varnostne ocene očitno zavzel stališče, da obsojencu zaupa do te mere, da lahko prestaja kazen zapora v odprtem režimu, ker očitno ne bo pobegnil. Ta presoja zavoda se je doslej izkazala za povsem pravilno, saj prestajanje kazni še vedno poteka povsem nemoteno.

11Pritožbeno sodišče ne sprejema gornjih navedb pritožnikov. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo sorazmernost varščine v razmerju do (nove) okoliščine, ko je obtoženec na prestajanju druge zaporne kazni ter pravilno zaključilo, da je pri obtožencu, pri katerem je podana visoka stopnja begosumne nevarnosti, zgolj prestajanje zaporne kazni (brez nadomestnega ukrepa za pripor kot je varščina) te nevarnosti ne odpravlja. Pravilno je ocenilo, da način prestajanja zaporne kazni na odprtem oddelku z, med drugim, možnostjo večkratnega koriščenja prostih izhodov zunaj zavoda, ne preprečuje možnosti pobega, ampak slednjega odvrača prav varščina, ki predstavlja garancijo za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti oziroma za izvedbo kazenskega postopka, ki je v fazi pisne izdelave obsodilne sodbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi prepričljivo obrazložilo, da je tudi razumen čas trajanja varščine še vedno podan. O tem ima izpodbijani sklep v 13. točki prepričljive razloge.

12Pritožniki imajo prav, da je stvar presoje zavoda, da obsojenca namesti v takšen režim, za katerega oceni, da je zanj najbolj primeren, nimajo pa prav, da okoliščina, da je obtoženec nameščen na odprti oddelek zavoda ne more vplivati na sodno presojo njegove begosumnosti. Ta okoliščina je tudi po oceni pritožbenega sodišča pomembna in jo je sodišče prve stopnje pravilno umestilo v oceno, da je obtoženec (kljub temu) še vedno begosumno nevaren in da to nevarnost odvrača ravno varščina, ki je bila dana v tej zadevi. Utemeljevanje pritožnikov, da je zavod pri izdelavi varnostne ocene očitno zavzel stališče, da obsojencu zaupa do te mere, da lahko prestaja kazen zapora v odprtem režimu ter da ne bo pobegnil, je sprejemljivo, vendar je stališče zavoda treba razumeti (tudi) tako, da je bilo pri izdelavi varnostne ocene v skladu ZIKS-1 upoštevano, da je bila za obtoženca (v obravnavani zadevi) dana varščina zaradi katere ni nevarnosti, da bo s prestajanja zaporne kazni pobegnil. Pritožniki imajo sicer prav, da obtoženčeva begosumnost ni večja zato, ker je kazen zapora nastopil po sodbi v drugi kazenski zadevi, nimajo pa prav, da je begosumnost odpravljena oziroma izključena oziroma da ohranjanje varščine ni več nujno in da ta ni več sorazmerna, kot je bilo zgoraj obrazloženo.

13Glede na zgoraj navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).