VSRS Sklep I Up 152/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 7200-617/2022-2030-12 z dne 3. 3. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 3. 3. 2023), s katerim je bilo odločeno, da se "v izreku odločbe št. 7200-617/2022-2030-11 z dne 2. 2. 2023 prva točka spremeni tako, da se glasi: A. A., EMŠO: ..., ki ga je obsodilo Okrožno sodišče na Ptuju s sodbo opr. št. I K 58331/2020 z dne 15. 2. 2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Kp 58331/2020 z dne 11. 5. 2021, na kazen 3 leta in 4 mesece zapora, na stransko denarno kazen v višini 2.000,00 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje štirih let, se pogojno ne odpusti s prestajanja kazni." V obrazložitvi sklepa z dne 3. 3. 2023 je toženka pojasnila, da je izdala odločbo št. 7200-617/2022-2030-11 z dne 2. 2. 2023 (v nadaljevanju odločba z dne 2. 2. 2023), s katero je zavrnila pogojni odpust tožniku. Ker je po izdaji te odločbe ugotovila, da je v I. točki izreka prišlo do pomote, saj je v izreku izpadla odločitev komisije, da se obsojenca pogojno ne odpusti s prestajanja kazni, kar pa sicer jasno izhaja iz obrazložitve odločbe, je izdala popravni sklep.

2Tožnik je skupaj s tožbo zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero je sodišču prve stopnje predlagal, naj odloži izvršitev sklepa z dne 3. 3. 2023 do izdaje pravnomočne odločbe, in da ga naj na podlagi te odložitve izvršitve nemudoma pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, s čimer naj bi se vzpostavilo zakonito stanje do pravnomočne odločbe.

3Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pojasnilo je, da je tožnik predlagal izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z sklepom z dne 3. 3. 2023, ki ga je toženka izdala na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej kot popravni sklep. Ker pa je v predlogu v zvezi z izdajo začasne odredbe predlagal še, naj se ga nemudoma pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, ker meni, da ne obstoji veljavni pravni naslov za to, da se ga zadržuje v zaporu, je po oceni sodišča tožnik s tem predlagal izdajo tudi ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Ugotovilo je, da je toženka želela s sklepom z dne 3. 3. 2023 popraviti formalno pomoto odločbe z dne 2. 2. 2023, sklep z dne 3. 3. 2023 sam pa na vsebino odločbe z dne 2. 2. 2023 (s katero je po mnenju toženke o pogojnem odpustu že odločila) ne vpliva. Ugotovilo je tudi, da pravnega učinka zavrnitve prošnje za pogojni odpust in posledično nadaljevanje zapora nima sklep z dne 3. 3. 2023, temveč ti učinki nastajajo na drugih pravnih podlagah oziroma dejanjih toženke. Po oceni sodišča se učinek sklepa z dne 3. 3. 2023 ne nanaša na vsebinsko odločitev odločbe z dne 2. 2. 2023; škoda, ki jo tožnik v svojem predlogu navaja in je posledica dejstva, da je v zaporu, pa ne izhaja iz sklepa z dne 3. 3. 2023 in zato ni v neposredni zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki se presoja v tem upravnem sporu. Odločitev, da se tožnika pogojno (ne) odpusti iz zapora, je predmet odločbe z dne 2. 2. 2023, zato bi lahko bila sodna presoja vsebine in učinkovanja te odločitve predmet upravnega spora v zvezi s to odločbo. Ker neposredna zveza med spornim predmetom in zatrjevano težko popravljivo škodo ni podana, sodišče drugih pogojev za izdajo začasne odredbe ni presojalo.

4Zoper navedeni sklep Upravnega sodišča je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo, v kateri poudarja, da je predlagal izdajo zgolj odložitvene začasne odredbe. S to je zahteval, da se odloži izvršitev sklepa z dne 3. 3. 2023, saj z odložitvijo izvršitve tega sklepa ta ne učinkuje, učinkujejo pa predhodne odločbe. Meni, da je zadnja veljavna in pravno učinkujoča odločba, odločba z dne 2. 2. 2023, s katero je toženka odločila o vprašanju pogojnega odpusta in podala svojo „novo“ odločitev; ta odločitev pa ni posegla v odločitev toženke z dne 26. 10. 2022, da se pogojni odpust pritožnika dopusti. Poudarja, da je sklep z dne 3. 3. 2023 tisti, ki je ustvaril pravno podlago za njegovo zadrževanje v zaporu, saj je bilo z njim odločeno o glavni stvari in je bila vsebinsko spremenjena predhodna odločba.¹ Težko popravljiva škoda izhaja neposredno iz sklepa z dne 3. 3. 2023, saj ta povzroča in ustvarja pravno podlago za zadrževanje pritožnika v zaporu. Šele ugotovitev, ali je sklep z dne 3. 3. 2023 ničen oziroma nezakonit, bo lahko ustvarjala dejanske pravne posledice za pritožnika, do te odločitve pa je nujno, da se ga pogojno izpusti. Vztraja pri odložitvi izvršitve sklepa z dne 3. 3. 2023 do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu in posledično spoštovanju odločbe z dne 2. 2. 2023 na način, da se ga pogojno izpusti. Navaja, da ne bodo v primeru zadržanja izvršitve sklepa z dne 3. 3. 2023 javne koristi in koristi nasprotne stranke v ničemer prizadete. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša pritožbene stroške.

5Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6Pritožba ni utemeljena.

7Tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Lahko pa na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pogoj za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene vse procesne predpostavke.

8Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9Pritožnik je vložil tožbo zoper sklep z dne 3. 3. 2023, izdan na podlagi 223. člena ZUP, torej kot popravni sklep, s katerim je toženka spremenila 1. točko izreka svoje odločbe z dne 2. 2. 2023,² tako da se glasi: A. A., EMŠO: ..., ki ga je obsodilo Okrožno sodišče na Ptuju s sodbo opr. št. I K 58331/2020 z dne 15. 2. 2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Kp 58331/2020 z dne 11. 5. 2021, na kazen 3 leta in 4 mesece zapora, na stransko denarno kazen v višini 2.000,00 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje štirih let, se pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Kot izhaja iz k tožbi priloženih prilog, je toženka z odločbo z dne 26. 10. 2022 pritožnikovi prošnji za pogojni odpust ugodila in odločila, da se ga 31. 1. 2023 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. S sklepom z dne 30. 1. 2023 je nato odločila, da se odločba z dne 26. 10. 2022 zadrži do ponovnega odločanja toženke. O pritožnikovi zadevi je toženka ponovno odločila z odločbo z dne 2. 2. 2023, v zvezi s katero je bil nato izdan v tem upravnem sporu izpodbijani sklep z dne 3. 3. 2023.

10Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da s strani pritožnika zatrjevana težko popravljiva škoda (ta naj bi se izkazovala z zadrževanjem pritožnika v zaporu in posledično odsotnostjo pritožnika od njegovih treh otrok) ni posledica sklepa z dne 3. 3. 2023.

11Ne da bi se spuščalo v presojo zakonitosti sklepa z dne 3. 3. 2023, ki je bil izdan na podlagi 223. člena ZUP kot popravni sklep (to bo predmet odločanja o tožbi), Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta sklep ni podlaga za pritožnikovo prestajanje zaporne kazni. To izhaja že iz njegovega izreka. Pritožnik namreč zaporno kazen prestaja na podlagi obsodilne sodbe I K 58331/2020 z dne 15. 2. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Kp 58331/2020 z dne 11. 5. 2021. Izrek sklepa z dne 3. 3. 2023 pa se nanaša na odločitev, da se tožnika pogojno ne izpusti s prestajanja zaporne kazni. Zadržanje take odločitve po naravi stvari ne bi privedlo do začasne odpustitve s prestajanja kazni. To pomeni, da tudi če bi držale pritožbene navedbe, da je sklep z dne 3. 3. 2023 ničen, pritožnik zaradi tega ne bi bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora.

12Zmotno je tudi pritožnikovo sklicevanje na odločbo toženke z dne 26. 10. 2022 o odobritvi pogojnega odpusta z dnem 31. 1. 2023, saj je bila ta odločitev s sklepom z dne 30. 1. 2023 zadržana do ponovnega odločanja. O tem je toženka sicer res odločala 2. 2. 2023, vendar s to odločbo ni bilo odločeno, da se pritožnika pogojno odpusti. Tega tudi pritožnik ne trdi. To torej pomeni, da tudi če sklep z dne 3. 3. 2023 po svoji pravni naravi ni popravni sklep (kar bo predmet odločanja o tožbi), to ne pomeni, da bo morebitna ugoditev pritožnikovi tožbi privedla do njegovega pogojnega odpusta s prestajanja zaporne kazni.

13Glede na navedeno pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal neposredne povezave med sklepom z dne 3. 3. 2023 in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti. Tudi če bi sodišče izdalo predlagano začasno odredbo in odložilo izvršitev sklepa z dne 3. 3. 2023, s tem pritožnik ne bi dosegel cilja, ki ga zasleduje, saj ta sklep ni podlaga za njegovo prestajanje kazni zapora.

14Ker je odločitev sodišča prve stopnje že iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

16Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ V zvezi z institutom sklepa o popravi pomote se pritožnik sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 182/2019 z dne 10. 12. 2019 in X Ips 734/2005 z dne 1. 7. 2009.
² Ta točka je določala: "A. A., EMŠO: ..., ki ga je obsodilo Okrožno sodišče na Ptuju s sodbo opr. št. I K 58331/2020 z dne 15. 2. 2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Kp 58331/2020 z dne 11. 5. 2021, na kazen 3 leta in 4 mesece zapora, na stransko denarno kazen v višini 2.000,00 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje štirih let." Točka 2 izreka te odločbe je določala, da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali.