UPRS Sklep I U 1054/2019-28

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se v prvi točki izreka odločbe Ministrstva za kulturo št. 646-134/92, 646-163/92 z dne 4. 6. 1993 popravi očitna pomota, ki je v tem, da je pri omembi iz nacionalizacije izvzetih štirih stanovanjih pomotoma izpadel del stavka "s pripadajočimi kletmi in drvarnicami, souporabo stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja" ter je pomotoma izpadla pri četrto navedenem izvzetem stanovanju opomba v oklepaju (s sklepom o pisni popravi pomote Občine Ljubljana Center št. 466-179/90-04-ZM z dne 25. 1. 1991, se je pri navedenem stanovanju popravila pisna pomota o izmeri 97 m2 namesto dotedaj zapisanih 74 m2) " in odločila, da se navedena točka izreka pravilno glasi:

" 1. Upravičencu prejšnjemu lastniku A.A. roj. ..., EMŠO ..., v času podržavljenja jugoslovanskemu državljanu in upravičencu B.B., roj. ... in umrlemu ..., v času podržavljenja jugoslovanskemu državljanu, se vsakemu do ene idealne polovice vrne lastninska pravica na podržavljenem premoženju - hiši na ..., skupaj z zemljišči parc. št. *41, 45/2, 355 in 356, vl. št. 104 k.o. ..., razen štirih iz nacionalizacije izvzetih stanovanj v korist B.B. enosobnega stanovanja s kabinetom v II. nadstropju v skupni izmeri 65,48 m2 in dvosobnega stanovanja v III. nadstropju v skupni izmeri 70,72 m2 ter v korist A.A. dvosobnega stanovanja v I. nadstropju v skupni izmeri 94,85 m2 in dvosobnega stanovanja s kabinetom v skupni izmeri 74 m2 (s sklepom o pisni popravi pomote Občine Ljubljana Center št. 466-179/90-04 ZM, z dne 25. 1. 1991, se je pri navedenem stanovanju popravila pisna pomota o izmeri v 97 m2 namesto dotedaj zapisanih 74 m2), s pripadajočimi kletmi in drvarnicami, souporabo stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja tako, da se pri vl. št. 104 k.o.... vzpostavi zemljiško knjižno stanje pred nacionalizacijo najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z vknjižbo lastninske pravice na upravičenca A.A. in B.B., na vsakega do 1/2, razen pri iz nacionalizacije izvzetih štirih stanovanjih s pripadajočimi kletmi in drvarnicami, souporabo stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja."

2V obrazložitvi navaja, da je bila pri izvzetih stanovanjih pomotoma izpuščena navedba, izhajajoča iz Odločbe OLO Ljubljana Center št. 07/11-3911 z dne 22. 4. 1960, da so bile poleg iz nacionalizacije izločenih stanovanj izločene še njim pripadajoče kleti in drvarnice, souporaba stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja. Navaja, da sklep izdaja na podlagi 223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka zmotno uporabila 223. člen ZUP, saj ta ne omogoča vsebinskih popravkov, ampak zgolj popravo pomot tehničnega značaja. Sklicuje se na to, da je v predhodnem postopku po tožbi uspela, saj ji je Upravno sodišče s sodbo I U 2518/2017 z dne 6. 11. 2018 v celoti ugodilo in odpravilo odločbo toženke z dne 13. 10. 2017, s katero je bil njen predlog za izrek ničnosti odločbe o denacionalizaciji zavrnjen. Sodišče je toženki naložilo, da v delu, ki se nanaša na zemljišče stavbe, individualno odmerjene prostore (kleti, drvarnice, itd.) in skupne dele (souporabo stranišča, pralnice, hodnika, stranišča in podstrešja, itd.) odločbo o denacionalizaciji izreče za nično, ker je v teh delih ni mogoče izvršiti. Toženka temu ni sledila, ampak je izdala sklep o popravi, v katerem je do minimalne mere ustrezno popravila izrek glede pravice do souporabe skupnih delov stavbe in lastninske pravice na individualno odmerjenih prostorih stavbe drugih stanovalcev zgradbe, ki niso pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev. Vendar pa se z njim ni v ničemer opredelila glede pravilne pravne usode zemljišč parc. št. *41, 45/2, *355 in *356 k.o...., ki so bila z denacionalizacijsko odločbo v celoti vrnjena denacionalizacijskim upravičencem, gre pa za funkcionalno zemljišče večstanovanjske stavbe na .... Okrajno sodišče v Ljubljani je namreč s sklepom II N 443/2013 z dne 27. 6. 2017 prekinilo postopek vzpostavitve etažne lastnine in Mestni občini Ljubljana ter s tem smiselno ostalim udeležencem določilo tridesetdnevni rok za vložitev izrednega pravnega sredstva za izrek ničnosti odločbe v delu, ki se nanaša na parc. št. *41 k.o. ..., na kateri objekt ... stoji. Po prepričanju tožnice je izpodbijani sklep nezakonit, saj s tem, ker pravilno ne ureja pravnega statusa (najmanj) zemljišča parc. št. *41 k.o. ..., posega v tožničino lastninsko pravico in njeno pravico do pravnega varstva pred nepravilnim in nezakonitim posegom v njeno lastninsko pravico. Predlaga, da sodišče sklep odpravi.

4Toženka je vložila odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila, da je pravna naslednica denacionalizacijskih upravičencev C.C. vložila vlogo, v kateri je sklep označila kot nezakonit, vendar je na poziv organa v svoji vlogi z dne 11. 9. 2019 izrecno navedla, da tožbe ni vložila in da njen dopis ne predstavlja tožbe.

5Stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo navaja, da je izvorna evidenca za vložek 104 k.o. ... ročno vodena zemljiška knjiga, po kateri je solastnica deleža tudi iz nacionalizacije izvzetih prostorov. Zato ni dopustno vpisovati lastninske pravice na prostorih, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije, saj je pri njih zgolj zaznamba lastninske pravice. Opisuje postopke, ki jih je sprožila za odpravo neskladja v elektronsko vodeni zemljiški knjigi. Opozarja, da pravnomočna denacionalizacijska odločba št. 464-163/92, 464-134/92, ki je bila predmet dedovanja, izključuje nadaljnje razpravljanje o vsebini te odločbe. Vsi postopki, ki so sproženi so odraz lažnega stanja, ki ga prikazuje zemljiška knjiga in so neutemeljeni. Zavrača trditve tožnice, da s postopkom denacionalizacije ni bila seznanjena, saj jo je o njem seznanjala Občina Ljubljana Center oziroma njen pravni zastopnik. Sodišču je poslala še nadaljnjo vlogo, v kateri izraža nestrinjanje z vpisi v zemljiški knjigi, in navaja, da je bila glede na njena večletna opozorila o napačnem prenosu podatkov v elektronsko aplikacijo oblikovana delovna skupina za proučitev njenega primera. Iz mnenja te skupine izhaja, da je stanje nastalo kot posledica elektronskega prevzema podatkov, pri čemer pa imajo taki vložki določen status "ni usklajen" in kot taki nimajo publicitetnih učinkov ter se zato pravilnost pravnega stanja izkazuje z ročno vodeno zemljiško knjigo. Do spremembe ni prišlo, status "ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo" pa je izginil. Zato je evidenčni oddelek Vrhovnega sodišča, pri katerem je vložila nadzorstveno pritožbo, izdal odredbo za odpravo neskladja, vendar ta ni bila izvršena.

6Ostale stranke z interesom, tj. lastniki posameznih, iz denacionalizacije izvzetih delov stavbe, na tožbo niso odgovorili.

7Tožba ni dopustna.

8Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v zvezi z zahtevo tožnice za delno ničnost odločbe o denacionalizaciji št. 646-134/92, 646-163/92 z dne 4. 6. 1993 odločalo že s sodbo I U 2518/2017 z dne 6. 11. 2018. V njej ni soglašalo s toženko, da razlog (za delno) ničnost odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ne obstaja, saj kleti in drvarnice, ki so bile izvzete iz nacionalizacije, niso navedeni kot sestavni del stanovanj, ki so bila kot izvzeta specificirana v odločbi o denacionalizaciji. Glede skupnih delov (med katere sodi tudi zemljišče) je bilo sicer mnenja, da etažni lastniki solastnine na teh delih kljub odločbi o denacionalizaciji ne bi mogli izgubiti oziroma skupnih delov denacionalizacijska odločba ne bi mogla obseči (točka 10 obrazložitve), vendar je toženki v izogib nadaljnjim sporom naložilo, naj v ponovnem postopku reševanja denacionalizacijske zadeve, upošteva tudi skupne dele stavbe (točka 11 obrazložitve).

9Toženka je sprejela uvodoma navedeno odločitev, ki jo opira na 223. člen ZUP.

10Organ, ki je izdal odločbo, sme po prvem odstavku 223. člen ZUP vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Pooblastilo za popravljanje pomot v odločbi in njenih overjenih prepisih se nanaša le na pisne, računske in druge očitne pomote tehnične narave, torej le na dejanske, ne pa na pravne pomote. Pri "tehnični" pomoti gre za zmotni zapis stvarno izjavljene volje organa. S popravo takšne pomote se ne ustvarja ničesar novega in tudi ne dopolnjuje odločba, s popravo se doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo, in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. S popravo zato ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, ki so nastale pri izdaji odločbe, denimo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje¹.

11Toženka je navedeno določbo kršila, saj je v izpodbijanem sklepu presegla razloge, zaradi katerih se sme izdati popravni sklep in v njem odločila o obsegu denacionalizacije. Z izpodbijanim aktom je dejansko po vsebini spremenila odločbo z dne 4. 6. 1993, saj je odločila, da se denacionalizacijskim upravičencem ne vrnejo tudi iz nacionalizacije izvzetim stanovanjem pripadajoče kleti in drvarnice, souporaba stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja.

12Vendar je sodišče prve stopnje pri odločanju o odpravi izpodbijanega akta omejeno, saj po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), v ostalem pa je vezano na trditveno podlago v tožbi.² Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v upravnem sporu ne uporablja in da torej ZUS-1 sodišču ne nalaga splošnega preizkusa, ali je upravni organ pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji Vrhovnega sodišča iz drugega odstavka 37. člena ZUS-1 izhaja, da je tako pooblastilo sodišča izključeno.³ Na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga. Tožnik namreč s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog.⁴

13Ker izpodbijani sklep oziroma odločitev iz razlogov po 279. členu ZUP ni nična, je smelo zato sodišče izpodbijani akt presojati le v okviru tožbenega predloga.

14Sodišče mora v upravnem sporu v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe sploh podane procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

15Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 26. 7. 2017 vložila izredno pravno sredstvo, v katerem je predlagala, da se odločba v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št.*41 k.o. ..., izreče za nično. V večjem delu trditvene podlage, s katero je utemeljevala svoj predlog, pa je nasprotovala tistemu delu odločbe o denacionalizaciji, s katero so bili upravičencem vrnjeni iz nacionalizacije izvzeti posamični prostori, ki so bili skupaj z izvzetimi stanovanji tudi predmet pravnega prometa. Odločitev toženke v izpodbijanem sklepu torej vsaj deloma sledi temu, kar je tožnica uveljavljala v trditveni podlagi svojega predloga za izrek ničnosti.

16Tožnica v tožbenih navedbah sicer uveljavlja, da je popravni sklep izdan v nasprotju z 223. členom ZUP, vendar to po presoji sodišča ne posega v njen pravni položaj. Položaj tožnice in drugih lastnikov iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, tj. strank z interesom v tem upravnem sporu, se z odločitvijo, ki jo je toženka sprejela s „popravnim sklepom“ ne poslabšuje ampak kvečjemu izboljšuje. "Poprava", tj. dejansko poseg v odločitev o denacionalizaciji oziroma njena konkretna sprememba (iz vračila se dodatno izvzamejo kleti in drvarnice ter souporaba na naštetih skupnih delih), bi po naravi stvari lahko posegla le v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihove pravne naslednice. Slednja v odgovoru na tožbo sicer uveljavlja, da je toženka s popravnim sklepom neupravičeno posegla v pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Vendar pa lahko sodišče odloča le na podlagi tožbe zoper izpodbijani akt in ne na podlagi odgovora na tožbo, zato ni imelo pravne podlage, da bi o tem odločilo na podlagi njenega ugovora.

17Sicer pa tožnica v okviru tožbenega predloga v bistvenem uveljavlja to, da toženka ni odločila o usodi zemljišča. Meni, da sklep ustrezno, vendar do minimalne mere popravlja izrek denacionalizacijske odločbe. Po njenem prepričanju je akt nezakonit, ker posega v njeno lastninsko pravico in v njeno pravico do sodnega varstva s tem, ker z njim ni bilo odločeno o njeni zahtevi za izrek delne ničnosti odločbe v delu, ki se tiče pripadajočega zemljišča iz denacionalizacije izvzetih delov stavbe.

18Tožnica ima prav, da toženka (doslej) ni odločila o njeni zahtevi za izrek delne ničnosti odločbe v delu, ki se tiče izvzetim posameznim delom pripadajočega solastniškega deleža na zemljišču parc. št. 41 k.o. ..., ki je stavbišče stavbe in skupnih delov, saj mu ni niti ugodila niti ga ni zavrnila. Vendar s tem, ker „popravni sklep“ ne vsebuje tega, kar tožnica uveljavlja kot kršitev, tj. odločitve o ničnosti odločbe v delu, ki se nanaša na stavbišče parc. št. *41 k.o.... in skupne dele stavbe, ni prišlo do posega v njen pravni položaj. Z izpodbijanim aktom bi bilo v pravni položaj tožnice poseženo, če bi toženka ta predlog zavrnila in ne zato, ker z njim o tožničini zahtevi ni odločala. Če organ ne odloči o zahtevku strank v predpisanem oziroma razumnem roku sicer res lahko pride do posega v njihov pravni položaj, vendar so za tak primer v upravnem postopku in upravnem sporu predvidena druga pravna sredstva (molk organa). Ostala zemljišča, ki jih tožnica navaja v tožbi, pa doslej niso bila predmet njene zahteve za izrek delne ničnosti odločbe.

19Glede na navedeno je sodišče skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 341, 342.
² Glej X Ips 298/2016 z dne 8. 6. 2016.
³ Glej X Ips 276/2017 z dne 13. 12. 2018.
⁴ Glej X Ips 298/2016 z dne 8. 6. 2016 in X Ips 317/2015 z dne 27. 8. 2015.