UPRS Sklep I U 1636/2021-21

Tožba se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom nadomestila besedilo izreka 1. točke svoje odločbe št. DT 499-14-27/2019-7 z dne 16. 3 2021, in sicer tako, da je prejšnjo besedno zvezo „Pritožbi, ki jo je vložil A., d.o.o. /.../ zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-5273/2018-20, z dne 31. 5. 2019 se delno ugodi in sicer tako, da se le-ta v točki I.3 odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje, v ostalem se kot neutemeljena zavrne.“ nadomestila z besedno zvezo „Pritožbi, ki jo je vložil A., d.o.o. /.../ zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-5273/2018-20, z dne 31. 5. 2019 se delno ugodi in sicer tako, da se le-ta v točki I.3 odpravi in v točki II. odpravi za znesek 517.172,82 EUR s pripadajočimi obrestmi in zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje, v ostalem se kot neutemeljena zavrne.“

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v pritožbenem postopku toženka odločala o pritožbi zoper cit. odmerno odločbo z dne 31. 5. 2019, in sicer ji je s svojo odločbo delno ugodila. Vendar pa je naknadno bilo zapaženo, da je pri pisanju drugostopenjske odločbe prišlo do očitnih pisnih pomot v 1. točki izreka, ko je izostala besedna zveza glede odprave točke II. izpodbijane odmerne odločbe v navedenem znesku s pripadajočimi obrestmi. Točka II. izreka namreč po vsebini predstavlja seštevek vseh naloženih obveznosti. Z izpodbijanim sklepom pa se za tožnika ne ustvarja ničesar novega, prav tako se odločbe tudi ne dopolnjuje niti ne se ne popravlja zmotno izražene volje. Prava volja (dejansko stanje in materialno pravo, ki sta vodila v ugoditev pritožbi v zvezi s točko I.3 in posledično v zvezi z izrekom pod točko II. za cit. znesek) namreč izhaja iz navedb v obrazložitvi (sedaj popravljene) pritožbene odločbe (in sicer na str. 37-46). Ta volja je razvidna tudi iz tega, da so bile tožniku obveznosti na podlagi pritožbene odločbe iz naslova davka na dodano vrednost s pripadajočimi obrestmi stornirane, tožnik pa po odmerni odločbi dolguje le še obveznosti iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb ter davka od osebnih prejemkov s pripadajočimi obrestmi, kot je razvidno iz naknadno izdanega seznama izvršilnih naslovov.

3Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in sodišču predlaga, naj ga odpravi. Opisuje tek dosedanjega postopka pri izdaji odmerne odločbe (A5) in drugostopenjske odločbe (A4) ter upravnega spora I U 618/2021, ki ga je sprožil zoper predmetno odmerno odločbo. Navaja, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa prišlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka, saj v konkretnem primeru ne gre za očitno pomoto v predmetni pritožbeni odločbi, temveč je bila ta odločba obremenjena s procesno napako, ki je ni mogoče sanirati s popravnim sklepom, temveč jo lahko sanira le sodišče z odpravo odmerne odločbe kot celote. Vse navedeno je tožnik uveljavljal že tudi v upravnem sporu I U 618/2021, v katerem se je skliceval na nesklepčnost in neizvršljivost, ker je odmerna odločba tudi v II. točki izreka postala dokončna. Ker je toženka z izpodbijanim sklepom v celoti nadomestila izrek pritožbene odločbe, tudi ni moč govoriti o odpravi očitne pomote in s tem tudi ne o popravnem sklepu. Na to, da ne gre zgolj za procesni sklep, kaže tudi pravni pouk v izpodbijanem sklepu, ki napotuje na upravni spor. Izpodbijani sklep tako predstavlja povsem novo upravno odločbo in je toženka z njim posegla v pravni položaj tožnika. Z napačno pritožbeno odločbo je odmerna odločba postala dokončna, njen izrek pa je sam s seboj v nasprotju, zaradi česar je neizvršljiva. Prav tako je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, saj se sklicuje na obrazložitev pritožbene odločbe, ta pa o odpravi II. točke izreka odmerne odločbe ne govori. Navedbe davčnega organa o stornaciji obveznosti tožnika so v nasprotju z začasno odredbo, ki jo je izdalo Vrhovno sodišče RS, prav tako pa tudi ne drži, da bi tožnik še dolgoval preostale odmerjene obveznosti, saj jih je že poravnal. Izpodbijani sklep je tudi v nasprotju s 135. členom Ustave RS.

4Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja, da je pri pisanju pritožbene odločbe prišlo do očitne pomote, ki jo je popravila z izpodbijanim sklepom, pri čemer se sklicuje na 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v preostalem pa ponavlja razloge iz izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil bistvene tožbene navedbe, dodatno pa je tudi pojasnil, da mu je bil davek na dodano vrednost v ponovljenem postopku leta 2021 odmerjen v bistveno nižjem znesku, zato sedaj ni jasno, ali njegova obveznost iz tega naslova znaša 517.172,82 EUR ali 389.253,25 EUR, kot izhaja iz te kasnejše odločbe. Ker odmerne odločbe v povezavi z izpodbijanim sklepom ni mogoče izvršiti, je treba izpodbijani akt na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti odpraviti.

6Tožba ni dovoljena.

7Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1; na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče tožbo s sklepom zavrže v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

9Po prvem odstavku 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba, popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe.

10Citirana določba 223. člena ZUP torej opredeljuje obseg popravnega sklepa, ki je namenjen popravi očitnih pomot. Pri pomoti gre za zmoto glede dejansko izjavljene volje organa, s popravo takšne pomote pa se ne ustvarja ničesar novega in se odločba tudi ne dopolnjuje. Po presoji sodišča v primeru izpodbijanega sklepa gre za popravni sklep s takšno vsebino.

11Z izpodbijanim sklepom je toženka namreč popravila napako, ki se ji je primerila v prvotni pritožbeni odločbi z dne 16. 3. 2021 (A4), s tem pa po presoji sodišča ni posegala v vsebino te odločbe. Ne drži namreč, kot se navaja s tožbo, da je toženka z izpodbijanim sklepom v celoti nadomestila izrek svoje prvotne pritožbene odločbe. Četudi se izpodbijani sklep glasi tako, da se z njim v celoti nadomešča poved iz 1. točke izreka odločbe A4, je treba upoštevati, da primerjava prejšnjega besedila te točke izreka pritožbene odločbe in novega besedila, ki se uvaja z izpodbijanim sklepom pokaže, da se dejansko v to točko izreka le dodaja besedna zveza „in v točki II. odpravi za znesek 517.172,82 EUR s pripadajočimi obrestmi“, v vsem ostalem pa ta točka izreka ni bila spremenjena. Po presoji sodišča je pri tem tudi mogoče slediti argumentaciji toženke, da je šlo le za odpravo očitne pomote, saj iz odločbe A4 sledi, da toženka odpravlja odmero in naložitev v plačilo v točki I.3 odmerne odločbe (A5), čemur po naravi stvari sledi tudi določitev roka za plačilo v točki II. Zato sodišče ne zaznava nasprotja med izrekom izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo.

12Tako sodišče pritrjuje toženki, da z izdajo izpodbijanega sklepa ni spreminjala izjave svoje z odločbo A4 izražene volje, da se odpravi odmera in naložitev v plačilo davka na dodano vrednost s pripadki. Posledično pa tudi ne drži tožbena navedba, da se z izpodbijanim sklepom posega v pravni položaj tožnika. Pri tem je treba izhajati iz pravne narave odmerne odločbe A5. Z njo je prvostopenjski davčni organ tožniku v točki I. zaradi ugotovljenih nepravilnosti dodatno odmeril in naložil v plačilo več vrst obveznosti, med drugim tudi v točki I.3 davek na dodano vrednost s pripadajočimi obrestmi, in v tem delu se je odločalo o tožnikovih obveznosti v pravem pomenu besede, tj. o znesku odmerjenega davka in obresti po 5. točki prvega odstavka 80. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V II. točki izreka odmerne odločbe A5 pa se je odločalo „le“ roku za plačilo po 7. točki cit. določila, pri čemer davčni organ ni ponovno ali dodatno odmerjal tožnikove davčne obveznosti, ampak je znesek, ki se je omenjal v tisti točki izreka, le odsev predhodno v točki I. odmerjenih in v plačilo naloženih obveznosti. Gre torej le za posledico poprejšnje odmere v I. točki, zato je po naziranju sodišča pričakovani nasledek tega, da se odmera v I. točki delno odpravi, tudi to da se posledično temu ustrezno zmanjša znesek, ki se omenja v II. točki, v kateri se določa rok za plačilo.

13Z izpodbijanim sklepom se torej v pravni položaj tožnika ni poseglo, saj se mu z njim ni niti naložila nova ali dodatna obveznost niti se mu ni podelila ali odvzela kakšna pravica, temveč je toženka v izrek svoje odločbe o pritožbi zoper izpodbijano odločbo le vnesla, kar bi tam moralo biti že spočetka, ko je odmero davka na dodano vrednost in pripadkov odpravila ter zadevo v tem delu vrnila prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, tj. da posledično v tem delu tožniku tega odpravljenega zneska seveda tudi ni treba plačati v 30‑dnevnem roku. Zgolj v primeru, da je s popravnim sklepom poseženo v njen pravni položaj, pa ima stranka možnost izpodbijanja takšnega sklepa kot sklepa o končanju postopka odločanja o popravi odločbe v upravnem sporu, saj gre le v takšnem primeru za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1; če popravki ne vplivajo na pravni položaj, torej na pravice in obveznosti stranke, pa sklep o popravi pomote ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.¹ Pravni pouk v izpodbijanem sklepu, ki tožnika izrecno napotuje na možnost upravnega spora, sam po sebi za to presojo ni merodajen.

14Tožbene navedbe o izdani začasni odredbi v zadevi I Up 110/2021, o poravnanih preostalih davčnih obveznostih ter o odmeri davka na dodano vrednost v ponovljenem postopku, in sicer v nižjem znesku, za odločitev sodišča niso relevantne. Prav tako pa se kot nebistvena za odločitev izkaže pavšalna navedba tožnika, naj se izpodbijani sklep odpravi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ta določba se namreč nanaša na kršitve materialnega prava, tega tožbenega razloga pa tožnik ne konkretizira.

15Ob upoštevanju zgoraj navedenega je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

¹ Prim. VSRS sklep I Up 79/2020 z dne 30. 9. 2020, tč. 9 in opomba 7.