VSL sklep I Ip 5952/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo (1. točka izreka), zato je predlog za izvršbo zavrglo (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik zaradi kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 63. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu, ki določa izključno pristojnost sodišča Republike Slovenije za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije, kar pomeni, da za opravo izvršbe na območju Republike Slovenije ne more biti pristojno tuje sodišče. Opozarja na 56. člen istega zakona, po katerem je za spor iz pogodbenih razmerij pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Pove, da ima upnik sedež v Republiki Sloveniji, dolžnik pa bi na podlagi 295. člena Obligacijskega zakonika moral svojo obveznost izpolniti v kraju, kjer ima sedež upnik, zato gre po njegovem mnenju za obveznost, ki jo je treba izpolniti v Republiki Sloveniji in je zato pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Dalje trdi, da je sodišču 22. 9. 2011 sporočil naslov stalnega prebivališča dolžnika, kamor bi mu moralo sodišče vročiti sklep o izvršbi prek storitve EU Pravosodni atlas v skladu z Uredbo ES št. 1393/2007 z dne 13. 11. 2007 oziroma bi moralo ob morebitnem neuspešnem vročanju na nov naslov pozvati upnika, naj predlaga postavitev začasnega zastopnika in založi ustrezni predujem. Meni, da ugotovitev, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima premoženja, zaradi česar sodišče v Republiki Sloveniji za odločanje o upnikovem predlogu za izvršbo ni pristojno, ne predstavlja razloga za zavrženje predloga za izvršbo tudi zato, ker gre v predmetni zadevi za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ne na podlagi izvršilnega naslova. Pove, da bi izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine odločilo tudi o obstoju terjatve (kondemnatorni del) in bi tako upnik tako pridobil izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko opravil nadaljnje poizvedbe o dolžnikovem premoženju, to je vrednostnih papirjih ali nepremičninah na območju Republike Slovenije, ali pa bi zahteval priznanje in izvršitev izvršilnega naslova v tujini ter predlagal izvršbo na morebitno premoženje dolžnika v tujini. Predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se sklep o izvršbi vroča dolžniku na naslov v Bosni in Hercegovini oziroma se ob morebitnem neuspešnem vročanju pozove upnika k založitvi predujma za začasnega zastopnika.

3V skladu z določbo četrtega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ pritožba ni bila vročena v odgovor dolžniku.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ.

6V prvem odstavku 63. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) je določeno, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na to določbo utemeljilo odločitev, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje o upnikovem predlogu za izvršbo, saj dolžnik nima stalnega bivališča v Republiki Sloveniji, prav tako pa v Republiki Sloveniji nima nobenega premoženja. Odločitev je pravilna.

7Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče naloži dolžniku, da v osmih oziroma treh dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški, ter dovoli izvršbo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine gre tako za sodni postopek, ki je sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka dovolitve izvršbe, po svoji pravni naravi pa je to enoten kombiniran postopek. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče ne dovoli le oprave izvršbe (sklep o izvršbi v ožjem smislu), temveč s t. i. kondemnatornim ali naložitvenim delom sklepa izda tudi plačilni nalog, obe odločitvi pa sprejme istočasno in v istem pravnem aktu (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenija št. Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008). Smisel in cilj postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine je vedno dvojen: izdaja plačilnega naloga za zahtevano terjatev kot izvršilnega naslova in dovolitev izvršbe.

8Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. V predmetni zadevi sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o dovolitvi izvršbe zoper dolžnika, ki ima stalno bivališče v Bosni in Hercegovini in ki v Republiki Sloveniji nima nobenega premoženja. Predlagana izvršba na dolžnikovo plačo in denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet ni mogoča, saj dolžnik nima odprtega transakcijskega računa pri nobeni banki na območju Republike Slovenije niti nima sklenjenega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji. Ker sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o dovolitvi izvršbe, za odločanje v predmetni zadevi ni relevantna pritožbena navedba o pristojnosti našega sodišča na podlagi 56. člena ZMZPP o pristojnosti za spore iz pogodbenih razmerij. Navedena določba se nanaša zgolj na pristojnost za odločanje o plačilnem nalogu, ne pa tudi na pristojnost za postopek dovolitve izvršbe (63. člen ZMZPP), zato tudi v primeru, da bi bilo slovensko sodišče pristojno za odločanje o plačilnem nalogu (kondemnatornem delu predloga za izvršbo), to ne bi zadostovalo za pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot celoti.

9V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi lahko sodišče v Republiki Sloveniji odločilo o obstoju terjatve, ta del sklepa pa bi postal izvršilni naslov, na podlagi katerega bi nato upnik lahko opravil nadaljnje poizvedbe o dolžnikovem premoženju na območju Republike Slovenije ali pa bi zahteval priznanje in izvršitev izvršilnega naslova v tujini ter predlagal izvršbo na morebitno premoženje dolžnika v tujini, višje sodišče opozarja, da ni namen postopka po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v (poenostavljeni) pridobitvi izvršilnega naslova, ločeni od nadaljnje faze dovolitve izvršbe. Temu je namenjen postopek izdaje plačilnega naloga po ZPP, pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa sta oba dela postopka med seboj neločljivo povezana, na kar kaže tudi dejstvo, da se o obeh odloči z enim aktom. Pristojnost slovenskega sodišča mora biti zato podana za oba dela postopka.

10Glede na navedeno pritožba upnika ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).