VSL Sklep I Cpg 58/2025

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 65.312,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2022 dalje do plačila, v 15 dneh. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 4.425,30 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, pod izvršbo.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in ji v plačilo naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbo v tej zadevi zahtevala plačilo odškodnine (pozitivni pogodbeni interes) zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o finančnem leasingu. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožeča stranka kot leasingodajalka in tožena stranka kot leasingojemalka sklenili pogodbo o finančnem leasingu premičnine za vlečno vozilo DAF XF 530 FT. Tožeča stranka je dne 30. 5. 2022 nakazala znesek kupnine v višini 74.500,00 EUR dobavitelju A. iz B. Ker dobavitelj toženi stranki ni dobavil vozila, je tožeča stranka v skladu s splošnimi pogoji pogodbe o finančnem leasingu odstopila od pogodbe o finančnem leasingu z obvestilom toženi stranki z dne 10. 6. 2022, v katerem ji je dala dodaten 8-dnevni rok za izpolnitev obveznosti, česar pa tožena stranka ni spoštovala. Tožeča stranka zahteva plačilo terjatve, ki je na dan 9. 6. 2022 znašala 64.922,50 EUR. Po prištetju 390,40 EUR odvetniških stroškov zahteva, da ji tožena stranka plača 65.312,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bil edini ugovor tožene stranke, da je bilo med strankama dogovorjeno, da tožeča stranka plača zgolj polovico kupnine dobavitelju, drugo polovico pa ob prevzemu predmeta leasinga. Presodilo je, da ugovor ni utemeljen, ker je tožeča stranka dokazala, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je pred prevzemom treba plačati celotno kupnino dobavitelju, tožena stranka pa ni dokazala, da je bilo med strankama dogovorjeno, da tožeča stranka plača polovico kupnine in šele po prevzemu predmeta leasinga ostalo polovico kupnine.

6Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku najprej izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo, po tem, ko je tožena stranka vložila napoved pritožbe in plačala sodno takse za napoved pritožbe, pa je sodišče prve stopnje izdalo sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeni očitek, da niso bili podani pogoji za izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sodbo s skrajšano obrazložitvijo izdalo na podlagi 496. člena ZPP, skladno s katerim v gospodarskih sporih sodišče v postopkih za izdajo plačilnega naloga pisno sodbo izdela v skladu s 324. členom tega zakona ali v skladu s šestim odstavkom 323. člena tega zakona. Obravnavani sodni postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju določa, da po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ker se je obravnavani postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, so bili na podlagi določbe 496. člena ZPP izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo v skladu s šestim odstavkom 323. člena ZPP.

7Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je njegov dokazni sklep, da je sodišče vpogledalo listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, presplošen oziroma preveč pavšalen. Prvi odstavek 287. člena ZPP določa, da izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. V dokaznem sklepu morajo torej biti konkretno navedeni vsi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo. Vendar pa je neustrezno oblikovanje dokaznega sklepa samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da zaradi takšnega dokaznega sklepa strankama ne more biti znano, s katerimi listinami se je v dokaznem postopku sodišče prve stopnje seznanilo in s katerimi ne, ni utemeljen. Iz dokaznega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo vse listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, poleg tega je sodišče prve stopnje v ožji obrazložitvi izpodbijane sodbe konkretno navedlo, iz katerih listin (tudi z oznako njihove zaporedne številke v prilogah spisa) je napravilo zaključek o dokazanosti posameznih pravno pomembnih dejstev. Drugih razlogov, zaradi katerih naj bi neustrezno oblikovanje dokaznega sklepa vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, tožena stranka ni navedla, zato s tem pritožbenim očitkom ne more uspeti.

8Tožena stranka pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke C. C. in tudi ni pojasnilo razlogov za to odločitev.

9Bistvena sestavina pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS, je tudi pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Iz te ustavne pravice izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Zavrnitev dokaznega predloga predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Obstaja torej načelna dolžnost sodišča, da vse predlagane dokaze izvede. Vendar ta dolžnost ni neomejena. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je dokaz po pravni presoji sodišča nepotreben, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, če je dokaz prepozen, pavšalen ali nesubstanciran ter če je nepotreben, ker je sporno dejstvo že dokazano. Vsaka zavrnitev dokaza pa mora biti skrbno obrazložena.

10Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga, in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.¹

11Sodišče prve stopnje je na prvem (in edinem) naroku za glavno obravnavo dne 3. 2. 2023 sprejelo dokazni sklep, s katerim je ostale dokazne predloge (tj. dokazne predloge, ki ne predstavljajo listin pravdnih strank v spisu) kot nepotrebne zavrnilo. Pri tem ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Navedlo je zgolj to, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke tudi ni najti iz siceršnje obrazložitve izpodbijane sodbe. V obravnavani zadevi tako niti iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga niti iz obrazložitve končne odločbe ne izhajajo sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza. Kot utemeljeno opozarja tožena stranka, takšna obrazložitev ne zadosti standardu zahtevane obrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov. Ne zadošča namreč, da sodišče le navede, da je dokaz nepotreben, temveč mora pojasniti razloge za takšno stališče. Če zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena, je podana kršitev pravice stranke do izjave.

12Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu ali pa je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že dokazano z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče pa ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o tem, da dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, ni dokazano. Tožena stranka je dokaz z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika predlagala za dokazovanje svoje trditve o obstoju dogovora med pravdnima strankama, da tožeča stranka vnaprej plača zgolj polovico kupnine dobavitelju, drugo polovico pa ob prevzemu predmeta leasinga. Pri tem ne gre za dejstvo, ki ne bi bilo relevantno za odločitev v konkretnem sporu, prav tako ne gre za situacijo, ko bi bilo dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že dokazano z drugimi izvedenimi dokazi. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da je tožeča stranka dokazala, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je pred prevzemom treba plačati celotno kupnino dobavitelju, tožena stranka pa ni dokazala, da je bilo med strankama dogovorjeno, da tožeča stranka plača polovico kupnine in šele po prevzemu predmeta leasinga ostalo polovico kupnine. Predlagan dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke tudi ni očitno neprimeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva. Ker je sodišče prve stopnje vnaprej zavrnilo pravočasno in substancirano predlagan dokaz o odločilnem dejstvu, ki bi, če bi uspel, lahko pomenil (delen) uspeh tožene stranke v sporu, je toženi stranki kršilo pravico do izvajanja dokazov v njeno korist, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani in da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora, da niso bile izpolnjene vse predpostavke za izplačilo kupnine dobavitelju iz člena J pogodbe o finančnem leasingu. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je v prvostopenjskem postopku trdila, da tožeča stranka ni navedla in dokazala, da je na dan 30. 5. 2022 razpolagala s popolno pravno podlago za plačilo dobavitelju za predmet leasinga, da po prepričanju tožene stranke tožeča stranka na dan izplačila ni razpolagala z originalnim izvodom pravnoveljavno sklenjene in podpisane pogodbe in da med pravdnima strankama ni bil dogovorjen dan izplačila. Ker se sodišče prve stopnje do teh ugovorov, ki so za odločitev relevantni in niso očitno neutemeljeni, ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Zato je razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, pri čemer ni pojasnilo razlogov za to odločitev. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pritožbeno sodišče ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, saj nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ogroža pravico stranke do pritožbe.² Sodišče prve stopnje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke ni pojasnilo na tak način, da bi bilo njegovo odločitev možno preizkusiti, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, zato je bilo že iz tega razloga treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo celoten sklop toženkinih trditev v zvezi z ugovorom, da niso bili izpolnjeni pogoji za plačilo kupnine dobavitelju iz člena J pogodbe o finančnem leasingu. Po presoji pritožbenega sodišča ta spregledan ugovor tožene stranke predstavlja samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila obravnavana pred sodiščem prve stopnje, zato je zaradi varstva pravice strank do dvostopenjskega sojenja in učinkovite pravice do pritožbe potrebna razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem se bo sodišče prve stopnje prvič opredelilo do tega ugovora tožene stranke.

15Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju obravnavati in se opredeliti do ugovora tožene stranke, da na dan 30. 5. 2022 niso bili izpolnjeni pogoji za plačilo kupnine dobavitelju iz člena J pogodbe o finančnem leasingu. Moralo bo tudi izvesti dokaze, ki sta jih obe stranki predlagali za dokazovanje svojih trditev o vsebini njunega dogovora glede načina in časa izpolnitve tožničine obveznosti plačila kupnine dobavitelju. Tožeča stranka je v ta namen predlagala zaslišanje strank in zaslišanje priče D. D., tožena stranka pa je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika C. C. Obe stranki sta se v zvezi z njunim dogovorom o času in načinu plačila kupnine dobavitelju sklicevali tudi na listinske dokaze, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, pri čemer je na nekatere od njih sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev. Gre za listine, ki so sestavljene v tujem jeziku in jim ni bil priložen overjen prevod, temveč zgolj navaden neoverjen prevod. Prvi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Drugi odstavek 226. člena ZPP pa določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. V obravnavani zadevi sta se obe stranki sklicevali na vsebino določenih listin, sestavljenih v tujem jeziku, pri čemer nobena od njiju ni predložila overjenega prevoda listin, med strankama pa tudi ni bilo konsenza o vsebini listin.³ Skladno s sodno prakso vrhovnega sodišča sodišče samo ne more nadomestiti overjenega prevoda, tudi če gre za jezik, ki ga sodnik, ki sodi v zadevi, pozna. Neupoštevanje določbe drugega odstavka 226. člena ZPP lahko dobi naravo absolutne kršitve določb pravdnega postopka, kadar listine, sestavljene v tujem jeziku, ki jim ni priložen overjen prevod, predstavljajo ključni dokaz in sodišče svojih argumentov ne utemelji na drugih izvedenih dokazih.⁴ Če so kot dokaz predložene listine, sestavljene v tujem jeziku, in med strankama ni konsenza o vsebini oziroma prevodu listin, mora sodišče zagotoviti, da stranka predloži overjen prevod listine. Na predložitev listine v overjenem prevodu pozove sodišče stranko v okviru materialno procesnega vodstva.

16Če bi pritožbeno sodišče samo odpravilo storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bi s tem samo prvič obravnavalo pomemben sklop dejanskih in pravnih vprašanj, o katerih sodišče prve stopnje še ni zavzelo stališča, in samo prvič izvedlo tudi večji del dokaznega postopka, s čimer bi bila pravica pravdnih strank do dvostopenjskega sojenja izvotljena. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po presoji pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Predmetni sodni postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 3. 7. 2022. Do izdaje predmetnega razveljavitvenega sklepa je torej minilo manj kot tri leta, kar ne predstavlja nerazumno dolge dobe, zaradi katere bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala nad pomenom pravice do pritožbe.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Sklep VSRS VIII Ips 20/2014 z dne 22. 4. 2014.
² Sklepa VSRS II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in VIII Ips 4/2018 z dne 15. 5. 2018.
³ Tožeča stranka je trdila, da iz predračuna ne izhaja, da bi moral leasingodajalec preostanek plačila, torej razliko med 74.500,00 EUR in 32.250,00 EUR, plačati po prevzemu predmeta leasinga, temveč v predračunu jasno piše, da je nakazilo treba izvesti pred prevzemom, kar se lahko razume le kot celotno plačilo. Tožena stranka pa je v zvezi z vsebino predračuna postavila različne trditve. V njeni trditveni podlagi so tako navedbe, da (tudi) iz predračuna dobavitelja izhaja dogovor o tem, da se najprej plača 32.250,00 EUR, preostanek pa ob prevzemu predmeta leasinga, kot tudi navedbe, da je v predračunu navedeno, da mora biti celotna kupnina plačana pred prevzemom vozila, ki je bil predviden na dan 5. 6. 2022.
⁴ Sklep VSRS III Ips 76/2016 z dne 13. 3. 2018.