VSL Sodba II Cpg 91/2026

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 2.165,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2024 dalje in stroške postopka v višini 971,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, vključno s stroški sestave te pritožbe, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v celoti ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve:

- Tožena stranka je dne 29. 8. 2024 s telefonskim klicem pri tožeči stranki naročila storitev montaže, demontaže in najema gradbenega odra za objekt na naslovu A. 5, B., za obdobje enega meseca. Najem gradbenega odra v B. je bil nato podaljšan še za en mesec. Med strankama so bile dogovorjene cene: za montažo in demontažo gradbenega odra 5,40 EUR/m², za najem gradbenega odra od 1 do 30 dni 1,60 EUR/m² in manipulativni stroški transporta 0,02 EUR/m² x km. Te cene so bile vsebovane v ponudbi v SMS sporočilu z dne 29. 8. 2024, ki jo je tožena stranka potrdila z naročilom s telefonskim klicem istega dne. V vseh treh računih, ki jih je tožeča stranka izdala v zvezi z objektom v B., so uporabljene cene, ki jih vsebuje SMS sporočilo z dne 29. 8. 2024. Tožena stranka je prvi račun (račun št. 196/24) plačala in ga ni zavrnila.

- Tožena stranka je prek SMS sporočila z dne 2. 9. 2024 pri tožeči stranki naročila storitev montaže, demontaže in najema gradbenega odra za objekt na naslovu C. 8f, D., po dogovorjeni ceni 600,00 EUR.

- Tožeča stranka je toženi stranki dostavila, montirala in dala v najem dogovorjena gradbena odra.

- Tožeča stranka je toženi stranki iz naslova tega poslovnega sodelovanja izdala tri račune, in sicer račun št. 196/24 v znesku 2.269,18 EUR, s katerim je bila toženi stranki zaračunana delna površina odra za objekt v B. (277 m² od skupnih 378 m²), ki ga je tožena stranka plačala; račun št. 219/24 z dne 7. 11. 2024 v znesku 827,39 EUR, s katerim je bila toženi stranki zaračunana še preostala površina odra za objekt v B. (101 m²); račun št. 220/24 z dne 7. 11. 2024 v znesku 1.337,86 EUR, s katerim je bil toženi stranki obračunan dodaten mesec najema gradbenega odra za objekt v B. v znesku 604,80 EUR ter dostava, montaža in najem odra v skupnem znesku 600,00 EUR za objekt v D. Tožena stranka računa št. 219/24 in računa št. 220/24, ki sta zapadla v plačilo 15. 11. 2024, ni plačala.

7Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo računov št. 219/24 in 220/24 v celoti utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

8Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka zatrjevala, da sta se s toženo stranko dogovorili, da bodo cene za objekt v B. takšne, kot so vsebovane v SMS sporočilu z dne 29. 8. 2024 (za montažo in demontažo gradbenega odra 5,40 EUR/m², za najem gradbenega odra od 1 do 30 dni 1,60 EUR/m² in manipulativni stroški transporta 0,02 EUR/m² x km), ki je predstavljalo ponudbo, ki jo je tožena stranka še istega dne potrdila s telefonskim klicem. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženega SMS sporočila z dne 29. 8. 2024 in dejstva, da je tožena stranka brez zavrnitve plačala račun št. 196/24, ki je vseboval enake cene kot zadevno SMS sporočilo, presodilo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da so bile cene, ki jih vsebujeta SMS sporočilo in račun št. 196/24, dogovorjene med pravdnima strankama. Ugotovitev, da je tožena stranka račun št. 196/24 plačala in ga ni zavrnila, predstavlja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Pritožbena navedba, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je ustno zavrnil račune, zato ni upoštevna.

9Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je naredilo napačen materialnopravni zaključek, da plačilo računa št. 196/24 pomeni potrditev cen na SMS sporočilu z dne 29. 8. 2024, torej sprejetje ponudbe tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo materialnopravnega zaključka, da so bile s plačilom računa št. 196/24 sprejete cene na SMS sporočilu z dne 29. 8. 2024 in (šele) s tem sprejeta ponudba tožeče stranke iz SMS sporočila, temveč je na podlagi dejstva, da je tožena stranka brez ugovora (zavrnitve) plačala račun št. 196/24, ki je vseboval enake cene, kot so navedene v SMS sporočilu z dne 29. 8. 2024, presodilo, da je tožeča stranka dokazala svojo trditev, da je tožena stranka s telefonskim klicem z dne 29. 8. 2024 sprejela ponudbo iz SMS sporočila z istega dne. Tej presoji ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava, saj je skladna z določili Obligacijskega zakonika (OZ), da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa (prvi odstavek 51. člena OZ), pri čemer OZ za podjemno in najemno pogodbo ne predpisuje obvezne pisne oblike, ter da je pogodba sklenjena s tem, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 28. člena OZ).

10Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje ignoriralo dejstvo, da se navedbe tožeče stranke o tem, zakaj oziroma na čigavo pobudo (prošnjo) je bil izdan delni račun št. 196/24, ki ga je tožena stranka plačala brez ugovora, razlikujejo od izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke v izpovedbi potrdil navedbe tožene stranke, da je bil delni račun št. 196/24 izdan na pobudo tožeče stranke. Na podlagi izvedene dokazne ocene je presodilo, da so bile med strankama za objekt v B. dogovorjene cene, ki so navedene v SMS sporočilu z dne 29. 8. 2024 in v računu št. 196/24, in da tožena stranka ni dokazala obstoja dogovora o drugačni ceni, tj. o zatrjevani ceni 6,00 EUR/m². Te dejanske ugotovitve so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica izpodbija te dejanske ugotovitve, niso upoštevni.

11Pritožnica izpodbijani sodbi očita obremenjenost z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve navedlo, da je tožena stranka prvotno (v prvi pripravljalni vlogi) trdila, da je to, o čemer bi se morala s tožečo stranko usesti, le ugotovitev količine opravljenih del, torej koliko m² je tožeča stranka montirala in nato odmontirala, kar predpostavlja, da so obračunane cene, ki niso predmet poračuna, pravilne, nato pa da je tožena stranka v tem delu v nadaljnji vlogi svoje trditve spremenila in pričela zatrjevati, da je pričakovala, da bo tožeča stranka po končanju del storitve obračunala v skladu z dogovorom, torej po ceni 6,00 EUR/m². Pritožnica navaja, da je že v prvi pripravljalni vlogi na 4. strani napisala, da je tožena stranka glede na dogovor pričakovala račun v višini 6,00 EUR/m², in da torej ne drži, da je tožena stranka spreminjala navedbe, sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da je tožena stranka v obeh vlogah navajala enako, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drži očitek, da je povzetek toženkinih navedb v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino teh navedb v prvi pripravljalni vlogi. Drži, da je tožena stranka že v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je glede na dogovor tožena stranka pričakovala račun v višini 6,00 EUR/m², zato je očitek sodišča prve stopnje toženi stranki, da je v zvezi s tem spreminjala navedbe, napačen. Vendar utemeljenost tega pritožbenega očitka ne pomeni utemeljenosti pritožničine pritožbe zoper sodbo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna.¹ V obravnavani zadevi pa kvaren vpliv na vsebino sodbe ni dokazan. Očitano spreminjanje navedb tožene stranke je predstavljalo zgolj enega od argumentov sodišča prve stopnje za ugotovitev odločilnega dejstva, da so bile med strankama za objekt v B. dogovorjene cene, ki so navedene v SMS sporočilu z dne 29. 8. 2024 in v računu št. 196/24, in da tožena stranka ni dokazala obstoja dogovora o ceni 6,00 EUR/m². Za to ugotovitev pa so bili odločilni drugi razlogi, in sicer dokazna ocena SMS sporočila z dne 29. 8. 2024 in vsebine računa št. 196/24, dejstvo, da je ta račun tožena stranka brez ugovora plačala, ter dokazna ocena izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo za neprepričljivo, in dokazna ocena predloženega predračuna št. 000136, ki ga je tožena stranka izdala svoji investitorki. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokazne ocene v sporih majhne vrednosti ni dopustno, kako naj bi opisani zmotni povzetek toženkinih navedb predstavljal zmotno uporabo materialnega prava, pa pritožnica ne pojasni.

12Pritožnica očita, da je sodišče prve stopnje naredilo napačen materialnopravni zaključek, da če bi bila res dogovorjena cena 6,00 EUR/m², bi morala tožeča stranka obračunati 2.766,99 EUR, kar predstavlja znesek 2.268,00 EUR, povečan za 22 % DDV, pri čemer pa za montažo in demontažo gradbenega odra velja obrnjena davčna obveznost, zato tožeča stranka toženi stranki ni obračunala DDV. Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno (341. člen ZPP). Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.² Sodišče prve stopnje je obrazložitev, da bi v primeru, da bi držala trditev tožene stranke, da naj bi bili pravdni stranki dogovorjeni za enako ceno, kot je bila dogovorjena tožena stranka s svojo investitorko, morala tožeča stranka obračunati 2.766,99 EUR in ne le 2.268,00 EUR, kot trdi tožena stranka, podalo v okviru dokazne ocene predloženega predračuna št. 000136, ki ga je tožena stranka izdala svoji investitorki. Pri tem ne gre za napako, ki bi se nanašala na zgornjo premiso sodniškega silogizma, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato ne gre za zmotno uporabo materialnega prava v smislu 341. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je za zaključek, da predložen predračun št. 000136, ki ga je tožena stranka izdala svoji investitorki, ne dokazuje obstoja dogovora med pravdnima strankama o ceni 6,00 EUR/m², navedlo tudi druge razloge, in sicer da gre za listino, ki učinkuje zgolj v razmerju med toženo stranko in njeno investitorko ter tožeče stranke ne zavezuje, in da je iz predračuna razvidno, da je z njim investitorki obračunana zgolj dostava in montaža ter demontaža z odvozom gradbenega odra, ne pa tudi najem gradbenega odra, ki pa je bil predmet dogovora med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je že z navedbo teh razlogov zadostilo zahtevi po navedbi razlogov o odločilnih dejstvih, zato za odločitev o pritožbi ni odločilno, da pri enem od argumentov ni upoštevalo različnih režimov DDV, pri čemer pa tudi ne gre za napako v zvezi z zgornjo premiso sodniškega silogizma, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, temveč gre za podajanje argumentov v okviru dokazne ocene.

13Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe (četrti odstavek 458. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

¹ J. Zobec v Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 312 in 313.
² J. Zobec v Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 328.