453.a člen ZPP

Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.

Pritožbeno sodišče glede na pridobljena pojasnila Pošte Slovenije o vročanju predmetnih sodnih pisanj nima nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo vročitve. Ni namreč prav nobenega razloga, da bi sodišče podvomilo v navedbe Pošte Slovenije, da je bilo v predmetnem hišnem predalčniku na naslovu bivališča toženca puščeno tako obvestilo o poskusu vročitve kot tudi (po izteku roka za prevzem) samo pisanje s tožbo. Zgolj z navedbami, da je toženec zaposlen v podjetju X d.o.o. in da je večino časa odsoten s stalnega naslova ter navedbami o hipotetični možnosti, da je poštar obvestilo in pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku, toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbeno navedbo, da osebno ni prejela zadevne tožbe in poziva za podajo odgovora na tožbo, zgolj posplošeno zanika prejem sodne pošiljke, zato s to navedbo ne more izpodbiti v vročilnici potrjenega dejstva, da sta bila tožba in poziv za podajo odgovora na tožbo toženi stranki osebno vročena dne 8. 4. 2025. V primeru pripoznave zahtevka sodišče prve stopnje ni ne dolžno ne upravičeno presojati sklepčnosti tožbe, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je izključen.

V odgovoru na tožbo je toženec navedel, da je bil zavarovanec tožnika tisti, ki je prvi vzpostavil stik s tožencem in ga opozoril na neprimerno ravnanje s psom, da je zaradi tega prišlo do pretepa, v katerem je zavarovanec aktivno sodeloval in s tem prispeval k pretepu, nastalim posledicam in škodi, in da je zato podan njegov soprispevek najmanj v deležu 50 %. Takšne navedbe so dovolj konkretizirane, določne in sklepčne, da jih ni mogoče opredeliti za neobrazložene. Zahteva po še bolj določnem konkretiziranju dejstev (tudi na podlagi vpogleda v kazenski spis) je še posebej v tem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti s kratkimi roki in ko je tožencu zaradi v trenutku vložitve tožbe neznanega prebivališča postavljena začasna zastopnica, prestroga in ne zagotavlja poštenega sojenja ter varstva pravic, ki jih imajo stranke na podlagi materialnega prava. Posledično tudi dokaz z zaslišanjem toženca ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, saj je bila njegova izvedba predlagana v potrditev dovolj določno in substancirano zatrjevanih dejstev.

Ugovor o prenehanju terjatve zaradi izpolnitve bi toženec lahko v tem postopku uveljavljal v pravočasnem odgovoru na tožbo, česar pa ni storil. Prenehanje terjatve zaradi plačila bo zato lahko uveljavljal le s pravočasnim ugovorom v morebitnem izvršilnem postopku, če bo tožnik zoper njega na podlagi predmetne sodbe vložil izvršbo.

V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi obravnavati kot odgovor na tožbo. Če je že iz ugovora mogoče jasno razbrati nasprotovanje tožbenemu zahtevku, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave. Ker je v obravnavani zadevi, kot obrazloženo, tožena stranka v ugovoru obrazloženo nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke, predvsem pa, ker v postopkih, ki se nadaljujejo po obrazloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, odgovor na tožbo sploh ni predviden, sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ne bi smelo odločiti s sodbo na podlagi pripoznave.

V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi in prvo pripravljalno vlogo tožene stranke obravnavati kot celoto, kot odgovor na tožbo. Če je že iz ugovora mogoče jasno razbrati zoperstavljanje tožbenemu zahtevku, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave po 453.a členu ZPP. V obravnavani zadevi, ko je toženec v obrazloženem ugovoru zanikal svojo obveznost do tožnika v vtoževanem znesku, z navedbo, da mu je delo in pa magnetni lovilec ter regulator plačal ter predložil potrdilo o zatrjevanem plačilu in elektronsko pismo tožniku, ne moremo šteti, da se zahtevku ni upiral.

Če pride do pripoznave zahtevka, to pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek. Sodišče zato (razen zelo omejenega vprašanja, ali gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo) ni več niti dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila sicer dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v tožbi, resnična, in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (zato sodišče "brez nadaljnjega obravnavanja" izda sodbo).

Spori majhne vrednosti so glede na nizko vrednost spornega predmeta za stranke manjšega pomena, zato določbe ZPP o teh sporih vsebujejo številne procesne izjeme, ki služijo hitrosti, pospešitvi in poenostavitvi postopka, kar zasleduje ustavno dopusten cilj - hitrejše odločanje sodišč v manj pomembnih zadevah, kar posledično pomeni tudi, da se bodo lahko sodišča prej in temeljiteje posvetila pomembnejšim, zahtevnejšim in za stranke usodnejšim zadevam. Procesne pravice strank so lahko omejene z drugimi ustavnimi procesnimi pravicami, med drugim pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato ni ustavno nedopustno, da so v zadevah majhne vrednosti v korist pospešitve postopka in pravice do učinkovitega in dejanskega izvrševanja pravice do sodnega varstva določene procesne pravice strank omejene.

V tem kontekstu sodišča druge stopnje soglaša tudi s presojo izpodbijane sodbe v točki 13 obrazložitve, da sodna praksa načelno v sporih majhne vrednosti ne odreka možnosti odprtega sojenja (odločba VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015), a to za obravnavano zadevo ne more veljati. Tožeča stranka bi po pravilni razlagi izpodbijane sodbe nesklepčnost tožbe lahko odpravila le s podajo (novih) navedb glede dogovorjene, običajne oziroma primerne kupnine oziroma plačila za storitev (ne gre za razjasnjevanje že podanih navedb), v sporih majhne vrednost pa skladno z določbo 453. člena ZPP kasnejših/novih navedb sodišče ne sme upoštevati. Obravnavana zadeva tako ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 (v tej zadevi je bilo treba, še preden se odgovori na ugovore tožene stranke, zato da se ugotovljene nejasnosti v vlogah tožeče stranke odpravijo, v okviru odprtega sojenja izvesti materialno procesno vodstvo). Glede na navedeno so vsi nasprotni pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče prve stopnje na nesklepčnost tožbe opozoriti v okviru odprtega sojenja (22. člen Ustave RS), neutemeljeni.

Ker toženka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala tožbenemu zahtevku, je prvo sodišče utemeljeno štelo, da ni bil vložen in da je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, glede na to, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 278. člena, prvi odstavek 453.a člena in prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker so bili izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP je prvo sodišče utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, na kar je bila toženka pravilno opozorjena (drugi odstavek 453.a člena ZPP).

Ena od posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti je fikcija pripoznave zahtevka, ki nastopi, kadar je tožencu tožba pravilno vročena, a nanjo ne odgovori. Sodbo, izdano na podlagi fingirane pripoznave, je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Pravilno izpolnjena vročilnica dokazuje vročitev in datum vročitve. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Zgolj z zanikanjem prejema pošiljke zakonske domneve ni mogoče ovreči.

Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar prva toženka v pritožbi o tem, da ni prejela obvestila o prispeli pošiljki, ni podala nobenega konkretnega dokaznega predloga. Vročilnico kot dokaz o pravilni vročitvi tožbe je mogoče ovreči le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Zato zgolj z dokaznim predlogom naj se pri sodišču opravijo poizvedbe o vročitvi tožbe prvi toženki, pritožnica ne more uspeti.

Z vložitvijo obrazloženega ugovora sodišče sklep o izvršbi razveljavi, zato se predlog za izvršbo šteje kot tožba, obrazložen ugovor pa se šteje kot odgovor na tožbo. V sodni praksi je sprejeto stališče, da izdaja sodbe na podlagi pripoznave v postopku, ki predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, ker je dolžnik (toženec) vložil ugovor, ni mogoča, ker je toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi tožbenemu zahtevku nasprotoval.

Za izdajo sodbe na podlagi pripoznave v postopku v sporih majhne vrednosti je 453.a člen ZPP pravna podlaga lahko le tedaj, če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, kar se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek in sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP, ter če je bila tožena stranka na takšno posledico ob vročitvi tožbe opozorjena. Iz poziva toženima strankama naj odgovorita na tožbo z dne 20. 1. 2021 ni razvidno, da bi bila toženca na posledico iz prvega odstavka 453.a člena ZPP opozorjena. Že zaradi opustitve takšnega obvestila sodišče prve stopnje sodbe na podlagi pripoznave ne bi smelo izdati.

Toženec na tožbo v tem postopku v sporu majhne vrednosti ni odgovoril. Pravna posledica njegove opustitve je bila izdaja sodbe na podlagi pripoznave.

Pri pripoznavi tožbenega zahtevka ni potrebno presojati, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen oziroma ali je tožba sklepčna. Zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe, ki merijo na nesklepčnost tožbe oziroma načenjajo vprašanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Vročitev šteje za opravljeno zadnji dan petnajstdnevnega roka, ne glede na to, kdaj je pismonoša dejansko pustil sodno pošiljko v naslovnikovem predalčniku. Zmotno je zato pritožbeno naziranje, da je rok za odgovor na tožbo pričel teči šele z dnem, ko je bilo sodno pisanje puščeno v toženkinem nabiralniku.

V primeru preselitve tožene stranke že pred vložitvijo tožbe, kar tudi sama zatrjujeta toženca, osebna vročitev na naslovu, ki ga navede tožeča stranka v tožbi, na katerem dejansko toženca ne bivata, ni možna.