VSL Sodba II Cpg 28/2026

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo 500,00 EUR (I.), da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 8 dni plačati 1.632,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2025 (II.) ter ji v roku 8 dni naložilo plačilo stroškov postopka v višini 210,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (III.).

2Zoper II. in III. točko izreka se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Trdi, da je v celoti neutemeljena in predlaga, da sodišče druge stopnje potrdi sodbo z dne 9. 10. 2025. Priglaša stroške sodne takse in že odmerjene izvršilne stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za znesek 2.132,17 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listino je izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je tožena stranka podala ugovor. Na podlagi tega je sodišče sklep o izvršbi z dne 26. 9. 2024 razveljavilo in sklenilo, da bo o zadevi odločalo Okrožno sodišče v Kranju. Tožeča stranka je podala dopolnitev tožbe, v kateri je opredelila vtoževan znesek po temelju in višini. Po pozivu sodišča se je dodatno opredelila do tega, da je tožena stranka dolg v znesku 500,00 EUR poravnala in v tem delu umaknila zahtevek. Dopolnitev tožbe in delni umik je sodišče vročilo toženi stranki, skupaj s pozivom, naj nanju odgovori. Tožena stranka na vlogi ni odgovorila. Iz nosilnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni sporno, da tožeča stranka opravlja javno službo oskrbe s pitno vodo, odvajanja, čiščenja in odvoza odpadkov za toženo stranko. Slednja kljub pozivom svoje obveznosti plačila vodarnine, omrežnine in odvoza odpadkov ni poravnala. Tožena stranka je sicer v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da glede na dokumentacijo s katero razpolaga, nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke.

7Pravno podlago za odločanje o zahtevku poleg določil Zakona o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (ZOPVOOV) predstavlja tudi Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Mestni občini Kranj.

8Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka, ker ni razpisalo naroka, čeprav je tožena stranka predlagala izvedbo dokazov, zlasti zaslišanje stranke. ZPP v postopkih sporov majhne vrednosti določa nekatera posebna pravila za vodenje postopka, katerih namen je predvsem pospešitev in večja ekonomičnost tovrstnih postopkov. Eno od teh je tudi zakonsko določeno pravilo, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek 454. člena ZPP). Navedeno pomeni, da morajo stranke narok izrecno zahtevati in ne zadošča zgolj, da predlagajo izvedbo določenih dokazov (na primer zaslišanje zakonitega zastopnika), kot je to predlagala tožena stranka. Zahteva strank za izvedbo naroka mora biti namreč jasna in nedvoumno izražena, česar v obravnavani zadevi nobena od pravdnih strank ni storila. Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da v tej zadevi ne bi bilo mogoče odločiti zgolj na podlagi pisnih dokazov. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je izdalo sodbo brez razpisa naroka, ni kršilo določb pravdnega postopka. Ker oprava naroka za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti ni obligatorna, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji, pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti in pravice do izjavljanja.

9Iz istega razloga so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo stranke zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč lahko dokazni predlog zavrne, če ni substanciran ali če izvedba dokaza ni potrebna. Za tak položaj gre v obravnavanem primeru. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi pavšalno navedla, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke in v zvezi s tem predlagala svoje zaslišanje, nato pa se do dokazno podprtih navedb tožeče stranke, kljub pozivu ni opredelila. Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj je dolžnost stranke, da se obrazloženo izjavi o navedbah nasprotne stranke. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka s strani tožeče stranke navedenih dejstev ni prerekala, takih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

10Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je nekritično sledilo navedbam tožene stranke, ne da bi preverilo zapadlost zaračunanih postavk in omogočilo toženi stranki, da se glede tega izjavi in dokaže svoja nasprotna dejstva. S tem očitkom pritožnica po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato ne more biti predmet pritožbene obravnave.

11Neutemeljen je tudi pritožben očitek, da je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba določb ZOPVOD in OZ po mnenju pritožnice namreč zahteva preverjanje obveznosti uporabnika storitev, zapadlost in višine terjatev. Pritožnica pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje štelo, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno (454. člena ZPP), saj tožena stranka trditev tožeče ni (konkretizirano) prerekala. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je zgolj pavšalno navedla, da po dokumentaciji, s katero razpolaga, nima zapadlih obveznosti do tožene stranke. Ko ji je sodišče vročilo dopolnitev tožbe, v kateri je tožeča stranka konkretizirala svojo terjatev tako po temelju, kot po višini, nanjo ni odgovorila, zato je sodišče trditve tožeče stranke štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Breme stranke je namreč, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Njene pasivnosti pa ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Prav tako pomanjkljivih trditev stranke ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti predlagani dokazi.

12Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Posledično ni utemeljena niti zoper stroškovno odločitev, ki jo je tožena stranka izpodbijala le posledično. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

13Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Tožeči stranki povrnitev priglašenih stroškov ne gre, saj je priglasila že odmerjene stroške v izvršilnem postopku, ki ji jih je priznalo že sodišče prve stopnje (III. točka izreka v zvezi s 15. točko obrazložitve sodbe). Taksne obveznosti za odgovor na pritožbo ni, zato ji sodišče povrnitve tega stroška ne more priznati.