VSL Sklep I Cp 1784/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Toženi stranki se takoj prepove vsakršno motenje/onemogočanje posesti nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi ID znak: parcela 000/ 2318/11 vse do odločitve o tožbi v konkretni zadevi.“

Povzetek pritožbenih navedb

2Tožeča stranka izpodbija sklep v celoti, in sicer, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve temeljnih pravic in svoboščin, v ravnanjih v 2., 14., 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter v 6. in 14. členu prvega protokola EKČP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožeča stranka navaja, da odločilni razlogi sodišča ne držijo. Zaradi motilnih dejanj tožene stranke ji nastaja nenadomestljiva škoda. Tožeča stranka se zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nima kam zateči, ostala je brez strehe nad glavo. Navaja, da je sodna praksa glede tega, da izguba lastnega doma pomeni nenadomestljivo škodo, enotna. Iz izpodbijanega sklepa pa ni mogoče ugotoviti, zakaj v konkretnem primeru izguba doma in nemožnost dostopa do osebnih predmetov ne predstavlja nenadomestljive škode. V tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti, kljub temu, da z njim sodišče prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse. Ker je predlagana začasna odredba tako imenovana regulacijska začasna odredba, tožeči stranki ni bilo treba predlagati sredstev zavarovanja. Če je sodišče prve stopnje to štelo za relevantno, bi moralo tožečo stranko pozvati na dopolnitev. Začasna odredba tudi ni preohlapna, presplošna in neizvršljiva, saj se glasi: „Toženi stranki se prepove vsakršno nadaljnje motenje posesti tožečih strank na nepremičnine z ID znakom: parcela 000 2318/11 in sicer zlasti s kakršnimkoli menjavanjem ključavnic na vhodnih vratih ali podobnim načinom poseganja v posest tožeče stranke na navedeni nepremičnini. Jasno je, da je zahtevek za izdajo začasne odredbe postavljen jasno in skladno s postavljenim zahtevkom. Prepovedi motenja posesti dejansko ni mogoče opredeliti drugače, saj vseh življenjskih situacij vnaprej ni mogoče kazuistično opredeliti. Sodišče se do posameznih predpostavk, ki jih je za izdajo začasne odredbe potrebno izkazati, sploh ni konkretno izreklo in opredelilo, zato tožeča stranka ne ve, ali jih je sploh presojalo, ali pa so morda njene tozadevne navedbe ostale spregledane. Tožeča stranka je namreč na več mestih navedla, da nima več možnosti, da bi kje prespala, si odpočila, se umila in pojedla, kar bi si sama pripravila. Nima možnosti, da bi prišla do svojih oblačil. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da predlog za izdajo začasne odredbe ne izpolnjuje kriterijev za njeno izdajo. Prav tako ni mogoče ugotoviti, ali se je prvostopenjsko sodišče sploh seznanilo z navedbami tožeče stranke, da ne obstoji verjetnost, da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe utrpela kakršnekoli neugodne posledice, zlasti ne takšne, ki bi bile hujše od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, saj o tem v izpodbijanem sklepu ni najti nobenega stališča. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da gre v bistvu zato, da se toženi stranki prepove motenje oziroma onemogočanje posesti na nepremičnini, na kateri ima tožeča stranka na podlagi zakona delež najmanj do 1/2, saj gre za skupno premoženje pravdnih strank. Neutemeljena je razlaga sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala možnosti vrnitve v prejšnje stanje za primer, če bi bil zahtevek o glavni stvari zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo navedbe tožeče stranke in ignoriralo ustaljeno sodno prakso ter relevantna zakonska določila. Obrazložitev sodišča prve stopnje je splošna, njeni razlogi pavšalni do mere, da je nemogoče ugotoviti, ali se sploh nanašajo na konkretni predlog tožeče stranke.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti pritožbe

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka je v predmetni zadevi vložila tako imenovano ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo. Bistvo ureditvene začasne odredbe je v tem, da domnevni upnik predlaga ureditev pravnega razmerja že za čas sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre po pravni teoriji in sodni praksi pri regulacijskih začasnih odredbah za izjemno sredstvo zavarovanja, ki je upravičeno le v nujnih primerih, ko upniku grozi uporaba sile ali nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Toliko bolj izjemnost izdaje ureditvene odredbe velja v sporih zaradi motenja posesti, saj je cilj posestnega varstva prav začasna ureditev dejanskega stanja oziroma preprečevanje, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic, motenjske spore pa mora sodišče obravnavati hitro (425. do 428. člen ZPP).

7V obravnavani zadevi tožeča stranka ne le, da je predlagala izdajo začasne odredbe, ki se ujema s tožbenim zahtevkom, temveč s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva celo več kot s tožbenim zahtevkom, saj zahteva takojšnjo prepoved vsakršnega motenja oziroma onemogočanja posesti nepremičnine. S tožbenim zahtevkom tožeča stranka namreč zahteva prepoved motenja posesti zlasti z menjavanjem ključavnic na vhodnih vratih ali podobnim načinom poseganja v posest. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je tako pravilna že iz razloga, ker tožeča stranka s predlogom za začasno odredbo zahteva večji obseg varstva kot s tožbenim zahtevkom v glavni zadevi. Z drugimi besedami, če bi sodišče prve stopnje predlagani začasni odredbi ugodilo, bi odredba presegla namen zavarovanja, saj bi tožeča stranka dosegla pravno varstvo, ki ga ne bi dosegla niti po morebitni ugoditvi glavnemu zahtevku.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je predlagana začasna odredba, s katero je predlagana prepoved prav vsakršnega motenja posesti, preohlapna, preširoka in presplošna, zato ni namenjena varstvu konkretnih interesov v pravdnem postopku. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno osredotočilo le na predlagani izrek začasne odredbe, saj je na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga. Sestavni del restriktivnega pristopa k izdajanju regulacijskih začasnih odredb je namreč tudi, da je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno materialno procesno vodstvo, ki je v primerih, ko ni naroka za glavno obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno¹. Tožeča stranka zato s pritožbenimi navedbami o tem, da se sodišče do posameznih predpostavk, ki jih je za izdajo začasne odredbe potrebno izkazati, sploh ni konkretno izreklo in opredelilo oziroma, da je v celoti spregledalo navedbe tožeče stranke, ni mogla uspeti, saj se sodišče do njih, upoštevaje predlagani izrek začasne odredbe, ni bilo dolžno opredeljevati.

9Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Posledično mora tožeča stranka sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Primerjaj VSL Sklep II Cp 121/2021 in VSK Sklep I Cp 209/2020.