VSL Sodba I Cp 1427/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu (II., IV., VI. in VIII. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., III., V., VII. in IX. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna vsakemu od tožnikov v petnajstih dneh plačati:

- 1.756,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje,

- 190,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 dalje,

- 195,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 dalje,

- 202,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje,

- 204,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2014 dalje,

- 256,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2015 dalje,

- 1.437,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 dalje,

in jim povrniti njihove pravdne stroške z obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 9.408,09 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženki je naložilo, da mora vsakemu od tožnikov plačati skupaj 4.244,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jim povrniti 4.963,10 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožniki poudarjajo, da jim je sodišče prve stopnje v prejšnjem sojenju priznalo dedni delež v skupni višini 4/20, tokrat pa je odločilo, da vsakemu od njih pripada zgolj 1/40 in se pri tem sklicevalo na zakonito dedovanje. Ker svoje spremenjene odločitve ni pojasnilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Obenem je sodišče poseglo v ustavno pravico tožnikov do izjave, pravnega sredstva in poštenega sodnega postopka. Pri ugotavljanju dednih deležev tožnikov bi moralo upoštevati dodatni sklep o dedovanju I D 000/89 z dne 2. 2. 2010, ki so mu s svojim zahtevkom sledili tudi tožniki. Poleg tega sodišče ni opravilo materialnega procesnega vodstva. Tožnikov namreč ni pozvalo k izjavi, ali naj se dedovanje opravi skladno z oporoko ali po zakonu. Prav tako jih ni pozvalo, naj se opredelijo do dednih deležev, ki pripadajo posamezni stranki. Nadalje ni pojasnilo, zakaj pri ugotavljanju dedičev po A. M. B. ni upoštevalo oporočnega dedovanja, s katerim so se dediči sicer strinjali in ga je upoštevalo tudi zapuščinsko sodišče. A. M. B. je v svoji oporoki izrecno zapisal, da vse svoje premoženje zapušča M. B. Sodišče bi se moralo opredeliti, ali navedeno oporočno določilo zajema tudi kasneje denacionalizirano premoženje. Pri razlagi oporoke je treba upoštevati in ugotavljati pravo oporočiteljevo voljo, česar sodišče prve stopnje ni storilo, zato je izpodbijana odločitev napačna.

4Tudi toženka očita sodbi, da je pomanjkljivo obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni dovolj skrbno in vestno ocenilo izvedenih dokazov. Napačno je zaključilo, da je obstajala zunajzakonska skupnost med zdaj pokojnima M. V. in M. B. Pri tem je brez zadržkov verjelo tožnikom, ne pa pričam, ki so izpovedovale nasprotno, čeprav so njihovo zaslišanje predlagali sami tožniki. Prestrogo je obravnavalo vprašanje toženkine dobrovernosti. Toženka ponavlja, da je očeta spoznala šele v letih 1996 do 1997. Tudi za razmerje med M. B. in M. V. je izvedela šele v tem postopku. Prepričana je bila, da je edina dedinja. Povezave med pokojnim A. M. B. in tožniki ni mogla zaznati, zato vztraja, da je dobroverna posestnica zapuščine. Sicer pa so tožniki zamudili desetletni zastaralni rok; tožbo so vložili šele oktobra 2013, medtem ko je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna že maja 2003.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev.

6Utemeljena je samo toženkina pritožba, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

7Tožniki zahtevajo zase del zapuščine, ki jo je na podlagi dodatnega sklepanja o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 000/2009 z dne 29. 1. 2010 po A. B. (rojen ..., umrl ...) dedovala toženka. Trdijo, da so tudi sami zapustnikovi dediči, saj je njihov pravni prednik M. V. živel v zunajzakonski skupnosti z M. B., ki je bila vdova zapustnikovega sina A. M. B. (rojen ..., umrl ...).

8Sodišče prve stopnje je tožnikom v prvem sojenju¹ odreklo dedno pravico, ker je podvomilo o zatrjevani zunajzakonski skupnosti. Po pritožbi tožnikov je sodišče druge stopnje v sklepu,² s katerim je razveljavilo prvo sodbo, zavzelo stališče, da je tožnikom uspelo dokazati obstoj zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je nato v ponovljenem postopku spremenilo svojo prvotno odločitev.³

9Ponovni pritožbeni preizkus je pokazal, da dokazni zaključki, na katere se tokrat opira izpodbijana sodba, niso dovolj prepričljivi. Sodišče prve stopnje je namreč nekritično sledilo prej navedenemu pritožbenemu stališču, ki je bilo prenagljeno in neusklajeno s sodno prakso,⁴ zato je pri oceni izvedenih dokazov uporabilo prenizek dokazni standard. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je bilo torej treba ponoviti dokazni postopek. V takšnem primeru je po drugem odstavku 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obligatorna pritožbena obravnava. Ob njenem razpisu je senat odločitev o zadevi prepustil sodnici poročevalki kot sodnici posameznici (peti odstavek 347. člena ZPP). Pri tem je bilo upoštevano, da je obravnavana zadeva že tretjič pred pritožbenim sodiščem, da ne gre za pravno ali dejansko zapleteno zadevo in da od odločitve o pritožbah ni mogoče pričakovati rešitve kakšnega pomembnega pravnega vprašanja, saj je sodna praksa v tovrstnih primerih že enotna in ustaljena.

10Na pritožbeni obravnavi je sodišče znova zaslišalo prve tri tožnike ter priče T. Š., A. M., A. V., I. S., M. P. in I. B. Četrte tožnice, upoštevaje kontrolno funkcijo pritožbene obravnave, ni zaslišalo, saj se že v postopku na prvi stopnji ni odzvala sodnemu vabilu, medtem ko toženki odločilna dejstva glede sporne zunajzakonske skupnosti niso znana. Ponovno zaslišanje priče H. D. ni bilo potrebno, ker je bila izpoved te priče v postopku na prvi stopnji povsem jasna in nedvoumna. Priča B. V. se zaradi bolezni zaslišanja ni mogel udeležiti, zato je sodišče v soglasju s pravdnima strankama prebralo zapisnik o njegovem zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Dokazni predlog za zaslišanje priče J. Š. pa je bil že v prvem sojenju utemeljeno zavrnjen, saj ga tožniki niso ustrezno substancirali. Katero konkretno dejstvo, ki naj bi kazalo na obstoj zunajzakonske skupnosti, je znano tej priči, namreč tožniki niso pojasnili.

11Priča M. P. je ob zaslišanju sodišču izročil oporoko M. V. z dne 6. 12. 1987, nakar je toženka oporoko predlagala kot nov dokaz za svoje trditve. Pritožbeno sodišče navedene listine, zaradi izrecne prepovedi iz šestega odstavka 348. člena ZPP, pri odločanju o pritožbah ni smelo uporabiti.

12Ponovno zaslišanje naštetih prič in tožnikov je, ob upoštevanju vseh dokazov, ki jih je sicer izvedlo že sodišče prve stopnje, pokazalo, da zahtevek tožnikov za izročitev spornega dela zapuščine ni utemeljen, ker tožniki ne sodijo v krog dedičev A. B. Tožnikom namreč ni uspelo dokazati, da sta M. V. in M. B. živela v zunajzakonski skupnosti.

13Življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima lahko predpisane dednopravne posledice,⁵ če traja dalj časa in če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Pri odločanju o obstoju takšne skupnosti se vedno upoštevajo vse okoliščine posameznega primera. Življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, kot obstaja med zakoncema. Med zunanjimi znaki take skupnosti so predvsem skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost in soodvisnost, hkrati pa morata partnerja v očeh okolja veljati za takšna življenjska sopotnika, kot sta mož in žena. Sobivanje partnerjev mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Voljo živeti skupaj kot mož in žena morata imeti oba partnerja. Oba morata hoteti, da ju okolje šteje za taka življenjska sopotnika, kot sta zakonca.

14Zunajzakonske skupnosti zato po ustaljeni sodni praksi ni dopustno enačiti s prijateljstvom ali dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi ekonomske in socialne skupnosti.⁶ Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima namreč svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Posebna zadržanost sodišča je potrebna v primerih, ko odloča o obstoju zunajzakonske skupnosti oseb v zrelem starostnem obdobju, ki sta pred tem že živeli vsaka v svoji zakonski zvezi in si ustvarili družini.⁷

15Predvsem pa mora zunajzakonska skupnost trajati dovolj časa, da se lahko razvijejo in manifestirajo vsi njeni znaki. Ker čas trajanja v zakonu ni natančno določen, mora sodišče v vsakem primeru posebej presojati, ali je ta pogoj izpolnjen. Ravno dolžina skupnega življenja namreč kaže na stabilnost razmerja in prispeva k njegovi notornosti. Kadar je takšna skupnost (ostala) kratkotrajna, morda tudi brez skupnih otrok, mora biti zato njena vsebina toliko bolj intenzivna. To pomeni, da morajo biti zunanji znaki skupnosti povsem očitni, njena notranja komponenta pa dovolj pristna in nedvoumna.

16Dokazni postopek je pokazal, da je bila življenjska skupnost M. V. in M. B. prekratka in njena vsebina prešibka, da bi lahko privzela vse tiste lastnosti, ki jih ima zakonska zveza oziroma pravno priznana zunajzakonska skupnost, ter povzročila s tem povezane pravne učinke.

17M. B. je namreč umrla že leta 1990, zato je njena življenjska skupnost z M. V. trajala vsega tri leta. Na začetku te skupnosti (aprila 1987) je bil M. V. star 71 let, M. B. pa 54 let. Občutna starostna razlika bi bila znatna ovira za pristno čustveno razmerje celo za bistveno mlajše partnerje. Poleg tega je bila M. B. tedaj komaj dva meseca vdova. Po izpovedi priče I. B. je bila zaradi moževe smrti neutolažljiva. Ni verjetno, da bi se v tem starostnem in življenjskem obdobju lahko tako hitro in intenzivno čustveno navezala na sedemnajst let starejšega M. V., čeprav je bil njen znanec in možev prijatelj.

18Izpoved navedene priče se zdi prepričljivejša od tožničine, po kateri naj bi bila M. B. (že) v letu 1987 vesela in srečna, kar naj bi tožnica zaznala ob medsebojnem obiskovanju. Izražanje takšnih čustev nasprotuje splošno znanemu razpoloženju, v katerem se za dalj časa po izgubi bližnje osebe znajde žalujoča oseba. Tudi sicer tožničina izpoved nima zadostne teže ob dejstvu, da je z očetom in M. B. prekinila vse stike že oktobra ali novembra 1987, po sporu zaradi zamenjave očetovega stanovanja. Kako sta živela pozneje, sama ni mogla zaznati, ampak je lahko o tem zgolj sklepala iz pripovedovanja drugih oseb.

19Enako velja za izpoved tožnika A. A. Ni verjetno, da bi se z očetom in M. B. srečeval tudi po (istem) sporu zaradi stanovanja, ki si ga je sam lastil, oče pa ga je hotel zamenjati za drugo stanovanje v K. Sicer pa je ob ponovnem zaslišanju na pritožbeni obravnavi priznal, da sta se z očetom pobotala šele eno leto po smrti M. B. Odločilna dejstva glede narave in vsebine njune skupnosti torej tožniku niso znana, saj se v pretežnem delu trajanja te skupnosti z njima ni družil.

20Ni mogoče spregledati, da se je M. V. preselil k M. B. potem, ko je svoje stanovanje začasno prepustil tožnici in njeni družini. V istem stanovanju je takrat živel tudi tedaj že odrasel tretji tožnik, zaradi poznejšega spora z njim pa se M. V. do smrti M. B. niti ni mogel vrniti v prejšnje stanovanje. Poleg tega M. B. in M. V. v času njune zveze nista ničesar skupnega ustvarila. Res je imela M. B. za razliko od M. V. dovolj (podedovanega) premoženja, oba pa sta imela vsak svojo pokojnino, vendar bi za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti le moralo priti do določene stopnje prelivanja premoženja med partnerjema.⁸ Tako pa M. B. in M. V. nista realizirala niti njune želje po pridobitvi stanovanja v K., kjer naj bi preživljala skupne počitnice. Če se je že načrtovana zamenjava zaradi spora s tožnico in tretjim tožnikom izjalovila, ni videti tehtnih razlogov, zakaj stanovanja nista kupila ali v menjavo ponudila kakšne nepremičnine M. B.

21Ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta imela skupne finance, nima zanesljive opore v izvedenih dokazih. Tožniki so o ekonomski skupnosti med njima zgolj sklepali, medtem ko priče o tem niso vedele ničesar relevantnega. Dejstvo, da sta šla skupaj nabavljat v trgovino ali na tržnico, ne pove ničesar o tem, iz čigavih sredstev so se ti nakupi financirali. Če je M. V., ko je bil v zakonski zvezi, svoje prejemke izročal ženi in ji prepuščal gospodarjenje z njimi, to še ni dokaz, da je enako počel tudi v razmerju z M. B. Na obstoj skupnega gospodinjstva bi morda lahko kazalo dejstvo, da je M. V. po izpovedi nekaterih prič kuhal za oba. Ni pa dokazano, ali in kako sta si sicer delila stroške skupnega življenja.

22Priči B. V. sodišče ne verjame. Svoje izpovedi, da sta si stroške delila, namreč ni z ničimer utemeljil, niti ni pojasnil, kako je lahko izvedel za to dejstvo, ko pa je sam priznal, da je očeta le poredkoma obiskoval. Gledano v tej luči je vprašljiva tudi njegova izpoved o tem, da sta si oče in M. B. celo finančno pomagala. Tega dejstva trditveno gradivo ne zajema in tudi drugi izvedeni dokazi niso pokazali, da bi te vrste vzajemno pomoč sploh potrebovala. Prav tako sodišče ne verjame izpovedi drugega tožnika M. R. V. o domnevni skrbi za zdravje M. B., ki naj bi ji M. V. celo „dajal injekcije“. M. B. je bila dolgoletna sladkorna bolnica in je potrebovala inzulin. Splošno je znano, da takšni bolniki zaradi varovanja lastnega zdravja in življenja morajo znati in zmorejo samostojno dozirati in si injecirati potrebno količino inzulina. Ni verjetno, da bi M. B. ta pomemben opravek prepustila popolnemu laiku, kot je bil M. V.

23Sodišče ne dvomi, da je med M. B. in M. V. že zaradi njunega sobivanja in poprejšnjega znanstva obstajala določena stopnja čustvene navezanosti in medsebojnega razumevanja, vprašljivo pa je, ali je bila ta res takšna, kot je to običajno med zakoncema, posebej ker zaradi biološke danosti nista imela skupnih otrok. Če bi bilo njuno sobivanje res odraz njune skupne želje po oblikovanju skupnosti, enake zakonski zvezi, potem ni videti tehtnih razlogov, zakaj je nista formalizirala s poroko. Oba sta bila namreč pred njuno zvezo že poročena, M. V. celo dvakrat. Nenavadno je, da M. B. niti svoji sestri, priči A. M., M. V. nikoli ni predstavila kot svojega partnerja, čeprav jo je priča redno obiskovala in pri tem nekajkrat naletela nanj. Če bi res hotela, da ju okolica obravnava kot moža in ženo, jima zaradi njune zveze ne bi bilo nerodno. Tovrstno zadrego je poleg navedene priče zaznala in v svoji izpovedi omenila tudi priča A. V. M. B. je občasno obiskovala še priča I. B., ki sicer prisotnosti M. V. po lastni izpovedi ni zaznala, res pa je prihajala le poredko in samo med tednom. Priča se je več družila z bratom njenega pokojnega moža, B. B., vendar ji niti on nikoli ni omenil, da bi M. B. po smrti moža imela zunajzakonskega partnerja, česar ji glede na njuno dolgoletno znanstvo gotovo ne bi prikril.

24Tudi priči I. S. in H. D., ki so ju kot dokaz za svoje trditve predlagali tožniki, sta M. V. opisali (zgolj) kot prijatelja M. B. Na vprašanje, zakaj sta mu potem v zapuščinskem postopku po M. B. priznali dedno pravico kot njenemu zunajzakonskemu partnerju, se je prva izgovorila, da se tega ne spominja, pri čemer je bilo mogoče zaznati, da se s takšnim odgovorom ne želi zameriti tožnikom. Druga priča pa je povsem odkrito pojasnila, da se je s priznanjem zunajzakonske skupnosti v zapuščinskem postopku, tako kot ostali sodediči, poskušala izogniti pravdanju z M. V. Iz izpovedi te priče je še razvidno, da je se M. V. na zapuščinski obravnavi izkazal (le) s potrdilom o plačilu za telefon na naslovu zapustnice, kar pri sodišču dodatno vzbuja pomisleke o zatrjevani ekonomski skupnosti domnevnih partnerjev. Če bi si namreč vse delila, kot so poskušali prikazati tožniki, bi gotovo razpolagal z več dokazi o obstoju skupnega gospodinjstva.

25Za razliko od pravkar navedenih prič pa je priča T. Š. tudi ob ponovnem zaslišanju vztrajala, da sta bila M. B. in M. V. par. Sodišče njeni izpovedi ne verjame. Ta priča je namreč očitno naklonjena tožnikom. Nenavadno je, da je priča, ki je bila tedaj že odrasla ženska s svojo družino, po tetini smrti ohranila tako pristne in pogoste stike s tetinim možem, M. V., da jo je ta vzel s seboj, ko se je namenil tedaj še znanki M. B. izreči sožalje ob smrti njenega moža. Ker je priča prej ni poznala, je takšno ravnanje še posebej neobičajno. Zdi se, da je priča z opisom tega dogodka poskušala prepričati sodišče o tem, kako dobro je poznala življenje M. V. tudi potem, ko je začel živeti pri M. B., kjer ju je priča obiskovala. Kot je izpovedala, naj bi se na enem od obiskov M. B. in M. V. v njeni navzočnosti celo poljubljala. Takšno vedenje je za osebi v njuni starosti preveč nenavadno; predvsem pa bi priča to dejstvo, če bi bilo resnično, zagotovo omenila že ob prvem zaslišanju in ne šele na pritožbeni obravnavi. Sodišče zato tej priči ne verjame.

26Izpoved tožnikov, da sta bila M. V. in M. B. zunajzakonska partnerja, sta potrdili le priči A. V. in B. V. Sodišče prve stopnje je njihovim izpovedim nekritično sledilo. Kot že navedeno, sta tožnica in tožnik A. A. stike z očetom prekinila šest mesecev po njegovi preselitvi k M. B. Kako sta živela pozneje, je tožnica, kot je sama priznala, povzela prav iz pripovedovanja navedenih dveh prič. Tudi tožnik M. R. V. je le nekajkrat obiskal očeta, ko je ta živel pri M. B., zato si ni mogel ustvariti prave slike o naravi in vsebini njunega razmerja.

27Priča A. V. se je izkazala za povsem neverodostojno. Trdila je, da naj bi zunajzakonska skupnost trajala kar deset let, čeprav je M. B. v resnici umrla že tri leta po priselitvi M. V. Za povrh je priča B. V. priznal, da so se le poredkoma obiskovali. Pričama zato podrobnosti iz skupnega življenja domnevnih partnerjev niso mogle biti znane, ampak sta o njih zgolj sklepala. Priča A. V. ju je sprva opisovala kot prijatelja, šele ob ponovnem zaslišanju pa je začela trditi, da sta bila izvenzakonska partnerja. Kot že navedeno, za pravno priznano zunajzakonsko skupnost ni dovolj, da dve osebi, kot je poudarjala ta priča, jesta skupaj in živita pod isto streho, četudi sta si čustveno naklonjeni. Navsezadnje ima priča A. V. močan interes za izid pravde, sicer se ji ne bi že ob prvem zaslišanju na vprašanje sodnice, če ji znano, zakaj je bila povabljena kot priča, zareklo, da zato, ker „tožimo P. B.“. Interesna in sorodstvena povezanost med tožniki in navedenima dvema pričama je premočna,⁹ da bi bile njihove izpovedi lahko zanesljiva podlaga za sklepanje o obstoju zatrjevane zunajzakonske skupnosti.

28Povsem neverodostojna je tudi izpoved priče M. P. Ta je pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je bil M. V. ljubimec njegove sestre M. B. in da sta živela „na koruzi“, hkrati pa je zagotavljal, da se ni zanimal zanju in se ni poglabljal v njuno razmerje. Ob zaslišanju na pritožbeni obravnavi je najprej vztrajal pri svoji prvi izpovedi, po podrobnejšem izpraševanju pa je izjavil in večkrat ponovil, da sta bila M. B. in M. V. zgolj prijatelja. Neprepričljivo se je izgovarjal, da je bila njegova prva izpoved posledica prisile, čeprav v prepisu zvočnega posnetka njegovega zaslišanja česa takega ni mogoče niti zaznati. Na vprašanje, kdo mu je grozil, kako naj izpove, ni želel odgovoriti, nazadnje pa se je začel sklicevati na slab spomin. Vedenje in sprenevedanje navedene priče na pritožbeni obravnavi, kot tudi njeno izmikanje prihodu na zaslišanje, kažejo, da priča nima zadostne moralne integritete, zato njena izpoved nima nobene dokazne vrednosti. Ob zaslišanju je bilo zaznati, da je priča nagnjena k prikrajanju dejstev. Tako se je dvakrat opravičil, da ne more priti na pritožbeno obravnavo zaradi svoje starosti, zdravstvenih težav in zapletov s prevozom ter s tem povezanih potnih stroškov. Ko je le pristopil na zadnji narok, pa se je izkazalo, da se je kljub visoki starosti (84 let) pripeljal sam z lastnim vozilom in da nikakor še ni starostno onemogel, saj se je celo pohvalil, da se v kratkem odpravlja na lov.

29Obstoj zunajzakonske skupnosti med M. V. in M. B. je za to pravdo predhodno vprašanje. Dokazno breme je bilo na tožnikih, vendar ga niso zmogli. Še več, celo njihovo trditveno gradivo glede tega vprašanja je bilo sprva zelo skromno, saj so šele med pravdo svoje trditve dopolnjevali in jih prilagajali vsebini izvedenih dokazov. Njihova analiza je pokazala, da je bilo sožitje M. V. in M. B. odraz spleta različnih okoliščin, med drugim njegove stanovanjske stiske, njene potrebe po tolažbi v času žalovanja za pokojnim možem, pa tudi vzajemne želje po zagotovitvi varnosti in človeške bližine v strahu pred starostjo in osamljenostjo. Ni izključeno, da bi njuno druženje in sobivanje sčasoma lahko preraslo v življenjsko skupnost, enako zakonski, če ju ne bi prekinila smrt M. B. Tako pa zaradi svoje dotedanje vsebine in kratkotrajnosti njuno razmerje ni moglo povzročiti predpisanih dednopravnih posledic.

30Dejstvo, da je M. V. že dedoval po M. B. kot njen zunajzakonski partner, ne more biti odločilno. Zatrjevana zunajzakonska skupnost doslej ni bila predmet dokazovanja, saj je bilo priznanje dedne pravice M. V. posledica dogovora med sodediči v zapuščinskem postopku. Sicer pa ima odločitev o navedenem predhodnem vprašanju pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno.¹⁰

31Sodišče prve stopnje se po navedenem ni dovolj zanesljivo prepričalo o odločilnih dejstvih, od katerih je odvisen zaključek o obstoju zatrjevane zunajzakonske skupnosti. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje je imelo za posledico zmotno materialnopravno presojo, da so tožniki upravičeni do dedovanja po pokojnem A. B. in s tem do izročitve dela njegove zapuščine, ki je pripadla toženki. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

32Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prva alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Iz istega razloga je bilo treba zavrniti pritožbo tožnikov, ki so sicer nasprotovali samo ugotovljeni višini njihove terjatve; ker slednja nima podlage, je odločitev o njeni delni zavrnitvi pravilna (353. člen ZPP).

33Odgovor na preostale pritožbene trditve obeh pravdnih strank je glede na navedeni izid pritožbene obravnave postal obsoleten. Zgolj zaradi jasnosti je treba dodati, da v postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevanih, niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi terjale razveljavitev prve sodbe. Kljub ugotovljenim pomanjkljivostim je bila namreč njena obrazložitev takšna, da je omogočila pritožbeni preizkus.

34Delna sprememba prve sodbe je terjala ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožniki v pravdi niso uspeli, morajo toženki povrniti vse njene potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Sodišče jih je odmerilo po prejšnjem Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09), upoštevaje prehodno določbo 20. člena zdaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15).

35Toženkini stroški obsegajo:

- nagrado za postopek v prvem sojenju (tar. št. 3100 - 703,30 EUR), nagrado za narok (tar. št. 3102 - 649,20 EUR), materialne stroške (tar. št. 6002 - 20,00 EUR) in DDV, skupaj 1.674,45 EUR;

- nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi oziroma za sestavo odgovora na prvo pritožbo tožnikov (tar. št. 3210 - 865,60 EUR), materialne stroške (tar. št. 6002 - 20,00 EUR) in DDV, skupaj 1.080,43 EUR;

- nagrado za narok v prvem ponovljenem postopku (tar. št. 3102 - 649,20 EUR), materialne stroške (tar. št. 6002 - 20,00 EUR) in DDV, skupaj 816,42 EUR;

- nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi oziroma za sestavo pritožbe zoper drugo sodbo (tar. št. 3210 - 865,60 EUR), 2% priglašenih materialnih stroškov (17,31 EUR), DDV in takso za pritožbo (807,00 EUR), skupaj 1.884,15 EUR;

- nagrado za narok v drugem ponovljenem postopku (tar. št. 3102 - 649,20 EUR), materialne stroške (tar. št. 6002 - 20,00 EUR) in DDV, skupaj 816,42 EUR;

- nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi oziroma za pritožbo zoper tretjo sodbo, upoštevaje s pritožbo izpodbijano vrednost spora¹¹ (tar. št. 3210 - 628,80 EUR), priglašenih 2% materialnih stroškov (12,58 EUR) in takso za pritožbo (567,00 EUR), dodatno pa še nagrado za postopek v zvezi z odgovorom na pritožbo (tar. št. 3210 - 587,20 EUR), 2% materialnih stroškov (11,74 EUR), nagrado za narok v pritožbenem postopku (tar. št. 3212 - 865,60 EUR) in DDV, skupaj 3.136,22 EUR.

36Toženkini stroški, ki so nastali v postopku do izdaje izpodbijane sodbe, torej znašajo skupaj 6.271,87 EUR, pritožbeni stroški v tem postopku pa 3.136,22 EUR. Tožniki tako toženki skupaj dolgujejo na račun stroškov postopka 9.408,09 EUR. Če bodo s plačilom pravdnih stroškov zamujali, bodo morali toženki od tega zneska plačati še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2493/2013-I z dne 28. 12. 2015.
² Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2844/2016 z dne 8. 3. 2017.
³ Najprej v sodbi P 809/2017-I z dne 22. 1. 2018 in nazadnje z izpodbijano sodbo.
⁴ Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni vezano na stališča pritožbenega sodišča o pravnih vprašanjih. Tudi samo sodišče druge stopnje ob ponovnem odločanju ni vezano na svoje prej izraženo materialnopravno stališče. V obravnavanem primeru se je nazadnje izkazalo, da je bila prva sodba v tej zadevi povsem pravilna in zakonita, njena razveljavitev pa neupravičena.
⁵ Drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78); smiselno enako je enakopravnost zakoncev in zunajzakonskih partnerjev določena v 4.a členu noveliranega besedila tega zakona (Uradni list RS, št. 63/16).
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 361/2017 z dne 5. 4. 2018.
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 106/2006 z dne 17. 4. 2008.
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 4/2018 z dne 26. 4. 2018.
⁹ Priča B. V. je polbrat tožnice in tretjega tožnika ter brat drugega tožnika, priča A. V. pa je njihova svakinja.
¹⁰ Drugi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04); enako drugi odstavek 4. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17).
¹¹ 4.244,18 EUR x 4 = 16.976,72 EUR.