VSM Sklep II Ip 450/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi Ig 962/2004 z dne 11. 7. 2005 delno ustavilo za plačila izvršena od 30. 11. 2022 do 20. 3. 2023 v skupnem znesku 2.880,81 EUR, na račun preostanka zakonskih zamudnih obresti od glavnice 11.812,76 EUR v znesku 1.939,32 EUR in dela glavnice v višini 941,49 EUR.

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je upnik pravočasno pritožil in navedel, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj temelji na napačnem matematičnem izračunu višine zakonskih zamudnih obresti. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (1016. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), saj zakonske zamudne obresti od dela glavnice 11.812,76 EUR do 22. 5. 2007 niso presegle glavnice. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 300/04-25 z dne 2. 3. 2006 je bil 1060. člen OZ razveljavljen, v kolikor se na njegovi podlagi za obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ 1. 1. 2002, uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR, ki ne določa pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Navedena ustavna odločba določa tudi, da v primeru, če so zapadle pa neplačane obresti dosegle ali presegle znesek glavnice ob uveljavitvi OZ, so s tem dnem prenehale teči. V kolikor zakonske zamudne obresti na dan uveljavitve OZ še niso dosegle glavnice, nehajo teči z dnem, ko dosežejo glavnico. Dne 22. 5. 2007 je bila nato uveljavljena novela OZ-A, ki je črtala 376. člen OZ (pravilo ultra alterum tantum), kar pomeni, da od tega dne ni več veljalo pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. V obravnavni zadevi je zato bistveno vprašanje, ali je vsota zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti na dan 22. 5. 2007 dosegla višino glavnice. Upnik je pritožbi priložil izračune zakonskih zamudnih obresti štirih javno dostopnih ponudnikov izračuna zakonskih zamudnih obresti iz katerih izhaja, da so zakonske zaumdne obresti na dan 22. 5. 2007 znašale 10.794,82 EUR (izračun IUS-Info, Računovodja.com in zveza RFR) oziroma 10.698,93 EUR (izračun Data.si) in torej niso dosegle višine glavnice, ki znaša 11.812,76 EUR. Predlagal je tudi postavitev sodnega izvedenca finančno-računovodske stroke, ki naj pripravi obračun zakonskih zamudnih obresti in presodi, ali program, ki ga uporablja sodišče, daje matematično pravilne rezultate. Pritožbenemu sodišču je zato predlagal, da materialnopravno zmotno odločitev sodišča prve stopnje razveljavi ter priglasil pritožbene stroške.

3Dolžnika sta v odgovoru na pritožbo navedla, da je upnik že večkrat poskusil z različnimi manipulacijami, s katerimi povzroča vedno nove stroške. Zavzela sta se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, pritožbenih stroškov pa nista priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ.

6Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sklepu Ig 962/2004 z dne 13. 7. 2021 opravilo obračun zakonskih zamudnih obresti na dan 22. 5. 2007 in v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I- 300/04-25 z dne 2. 3. 2006 ustavilo izvršbo za tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 11.812,76 EUR v delu, kjer so višje od glavnice ter v tem delu izvršilni postopek ustavilo, saj je ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti do uveljavitve OZ-A dne 22. 5. 2007 že dosegle glavnico. Hkrati z navedenim sklepom je strankam vročilo tudi obračun zakonskih zamudnih obresti opravljen s pomočjo programa Vrhovnega sodišča RS. Upnik je zoper ta sklep vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal identične pritožbene razloge. Navedel je, da njegov izračun po vseh znanih metodah obrestovanja (tako po konformni kot po linearni metodi) pokaže, da na dan 22. 5. 2007 vsota zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti še ni dosegla glavnice. Pritožbeno sodišče je o tej pritožbi odločilo s sklepom II Ip 703/2021 z dne 8. 10. 2021, s katerim je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi 43. člena ZIZ zaradi prejetih delnih plačil dolga na podlagi upnikovih delnih umikov predloga za izvršbo izdalo pet sklepov o delni ustavitvi izvršbe, v katerih je ugotavljalo znesek poplačila upnika in v vseh sklepih vključno z izpodbijanim izhajalo iz obračuna dolga, ki ga je opravilo z zgoraj navedenim sklepom Ig 962/2004 z dne 13. 7. 2021. Zato je za presojo pritožbenih navedb v obravnavani zadevi bistveno, ali je bilo o materialnopravnem vprašanju pravilnosti obračuna zakonskih zamudnih obresti in s tem o izračunu dolga v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno. Institut pravnomočnosti je namenjen zagotavljanju pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki ne pomeni le pravice do dostopa do sodišča oziroma do sodnega postopka, temveč tudi pravico do meritorne odločitve, s katero sodišče tožbenemu zahtevku ugodi bodisi ga zavrne. S sodno odločbo se ne odpravlja samo negotovost, ki je obstajala do njene izdaje, temveč mora biti tudi trden temelj za bodoči razvoj pravnih razmerij. To trdnost daje sodnim odločbam institut pravnomočnosti in s tem, ko v razmerja, o katerih je bilo pravnomočno odločeno, praviloma ni dopustno posegati, se krepi zaupanje v pravni red, posameznikom pa zagotavlja varstvo pridobljenih pravic. Prav zaradi tega je nujno, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe. Vendar pa pravnomočnost še ne pomeni absolutne nespremenljivosti sodbe, v kolikor so proti njej še mogoča izredna pravna sredstva.¹

8Teorija procesnega prava ločuje med formalno in materialno pravnomočnostjo, pri čemer se formalno pravnomočnost razume kot neizpodbojnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi, medtem ko materialna pravnomočnost pomeni notranjo, vsebinsko trdnost odločbe v smislu vezanosti strank in sodišča na odločitev in njeno vsebino ter prepovedi ponovnega odločanja o isti zadevi.² Za obravnavano zadevo je pomembna ravno materialna pravnomočnost in v nepravdnih postopkih, med katere spada tudi izvršilni postopek, obstaja dilema, katere odločbe postanejo pravnomočne. Pri tem je pomembno, da pravna teorija med meritornimi sklepi, ki postanejo (formalno in materialno) pravnomočni, omenja tudi sklep o ustavitvi izvršbe.³

9Pritožbeno sodišče zato v skladu z zgoraj obrazloženim zaključuje, da je bilo o vprašanju, ki ga upnik kot spornega izpostavlja v pritožbi, že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 13. 7. 2021. Na tej odločitvi, ki je bila po upnikovi pritožbi tudi predmet vsebinske presoje s strani višjega sodišča, so nato temeljili vsi nadaljnji sklepi o delni ustavitvi izvršbe vključno z izpodbijanim. Vsebinska presoja pritožbenih navedb bi bila tako v nasprotju z zgoraj opisanimi učinki materialne pravnomočnosti ter bi pomenilo ponovno presojo in s tem poseg v pravnomočen obračun zamudnih obresti, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Tako ravnanje pa bi bilo v nasprotju tudi s prvim odstavkom 320. člena ZPP, ki določa, da je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je sodba razglašena, če ni bila razglašena pa, ko je odpravljena. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep, kot izhaja iz točke I izreka.

10Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke II izreka.

¹ Wedam Lukić D., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 146.
² Rijavec V., v: Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana, 2003, stran 175.
³ Prav tam, stran 177.