122. člen ZIZ

Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojn

Ne drži, da sodišče ne more opravljati pravnih dejanj, dokler so vsa zemljišča v lasti družbe. Upniki v tem izvršilnem postopku so svojim predlogom za izvršbo na nepremičnine priložili izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina last dolžnika (prvi odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Dolžnik je bil takrat, obstoječa pravna oseba, in je bil tako ta pogoj ob vložitvi izvršilnih predlogov in izdaji sklepov o izvršbi izpolnjen. Kasneje se je zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra izvršilni postopek nadaljeval zoper družbenike izbrisane družbe, to je sedanje dolžnike. Kot lastnik nepremičnine je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena družba, vendar pa to ni ovira, da se izvršilni postopek ne bi nadaljeval. Z zaznambo sklepa o izvršbi pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 122. člena ZIZ).

Glede na to, da dolžnik ugovoru ni predložil nobenega dokaza, da ni sprožil pravde zaradi nedopustnosti izvršbe, v kateri bi lahko dokazoval prenehanje terjatve iz izvršilnega naslova tudi z izjavo prič ter njunim zaslišanjem, kar je v izvršilnem postopku predlagal prepozno, je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno zavrnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dolžnik ni dokazal obstoja dogovora o drugačni izpolnitvi preživninske obveznosti (namesto v denarju naturalno).

Pravilna je dolžnikova pritožbena navedba, da je ugovor po izteku roka vložil pred sprejetjem ZIZ-a, zato za presojo njegove dopustnosti ni mogoče uporabiti pogojev noveliranja 56. člena ZIZ. Drugačna razlaga bi pomenila izgubo pravde dolžnika do tega pravnega sredstva, ne da bi to stranka ob vložitvi vloge vedela. Po določilu 122. člena ZIZ-a se nova oziroma spremenjena določila ZIZ uporabljajo le za tista procesna dejanja strank in sodišča, ki so izvršena po uveljavitvi tega zakona.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.