32. člen ZIZ

Ni mogoče dovoliti nadaljevanja izvršbe, kot ga je predlagal upnik. Tudi, če bi bilo mogoče terjatev dolžnika do njegovega dolžnika denarno ovrednotiti, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, za katero terjatev je bila prvotno dovoljena izvršba (dovoljena je bila za denarno terjatev) in le za realizacijo te terjatve se bo izvršba lahko nadaljevala po tretjem odstavku 34. člena ZIZ. Izvršba z drugim sredstvom ali na drugih predmetih se dovoli za izterjavo terjatve, za katero je bila izvršba dovoljena s prvotnim sklepom o izvršbi. To pa seveda pomeni, da tudi če dolžnikovo nedenarno terjatev ovrednotimo in spremenimo v denarno, take terjatve v tem izvršilnem postopku ne bo mogoče izterjati. Izvršba na dolžnikovo nedenarno terjatev oz. materialno pravico je namenjena poplačilu iz terjatve, da se torej terjatev zarubi in unovči, ni pa tudi namenjena pridobitvi listine za vknjižbo dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo.

Glede na samo vsebino pravice (dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti) in možnost njenega prenosa ter ob upoštevanju njene unovčljivosti gre za materialno pravico iz 162. člena ZIZ, na katero je možna izvršba na način, določen v 163. členu ZIZ. Pritožba se zmotno sklicuje na subsidiarno uporabo 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke navedejo dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je, da 80. člen ZIZ ne vsebuje nobene določbe o prekluziji, vendar pa ta določba predstavlja le eno izmed materialno pravnih določb, ki določajo okoliščine, ki preprečujejo izvršbo. To z drugimi besedami pomeni, da okoliščino iz 80. člena ZIZ dolžnik lahko uveljavlja v ugovoru, saj navedeni člen ne pomeni posebnega samostojnega pravnega sredstva.

V tej fazi postopka je kot neprerekano dejstvo vpisana lastninska pravica na dolžnika na 1/2 deležu sporne nepremičnine, in sicer z učinkovanjem tako na dan (pred dnem) izdaje sklepa o nadaljevanju izvršbe kot jasno tudi pred dnem izdaje izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je bilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom pravilno dovoljeno, dolžnikov ugovor pa se je izkazal za neutemeljen.

V obravnavani zadevi upnik sicer trdi, da je predujem na računu BS za sodne depozite dolžnikovo premoženje, vendar pa upnik za poseg na to premoženje ni izbral ustreznega izvršilnega sredstva. Bistveno je namreč, da so sredstva, na katera meri upnik, na prehodnem podračunu sodnih depozitov, katerega imetnik je sodišče in ne dolžnik.

Dejstvo je, da obstoji utemeljen dvom v dopustnost izvršbe na solastne deleže dolžnika A. A. na nepremičninah, na katere je bila v tem postopku dovoljena izvršba, saj je v teku nepravdni postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča v zvezi s temi istimi nepremičninami. Če bi se izkazalo, da gre v naravi dejansko za pripadajoče zemljišče k stavbi, bi to pomenilo, da izvršba na te predmete ne bi bila dopustna. Nedopustna pa izvršba ne bi bila le zato, ker bi na predmetu izvršbe obstajala pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo, temveč že zato, ker bi šlo za stvari izven pravnega prometa. Da se na takšne stvari ne vodi izvršba, mora izvršilno sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Te okoliščine pri presoji predmetnega predloga tretjih za odlog izvršbe ni mogoče spregledati. Poleg tega se ne sme zanemariti niti interesa morebitnega kupca v izvršbi, da z nakupom na javni dražbi dejansko lahko originarno pridobi lastninsko pravico na nepremičnini brez pravnih napak. Sodišče prve stopnje obojemu navedenemu ni pripisalo zadostne teže. Čeprav sicer drži, da je trditveno in dokazno breme o pogojih za odlog izvršbe na tretjem, ki odlog predlaga, gre vendarle v obravnavani zadevi za

Sodišče prve stopnje v pravice dolžnika tudi ni poseglo s tem, ko je, ne da bi izvršbo predhodno nadaljevalo zoper družbo D. d.o.o., 12. 12. 2023 opravilo dražbo nepremičnin z ID znakoma parcela 664/10 in parcela 664/12, obe k. o. ..., katerih polovični delež je bil pred dražbo odsvojen družbi D. d.o.o. in pred dražbo (8. 12. 2023) v tej zvezi vložen zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice družbe D. d.o.o., pri čemer je bila lastninska pravica družbe D. d.o.o. na 1/2 deležu teh nepremičnin v zemljiški knjigi (sicer z učinkom od 8. 12. 2023) vpisana šele 18. 1. 2024. V tej zvezi bi eventualno lahko bile prizadete pravice družbe D. d.o.o., ne pa dolžnika, ki so mu bile skozi celotni postopek prodaje zagotovljene vse pravice do sodelovanja v postopku. Dolžnik tudi s sklicevanjem na zatrjevano kršitev pravic družbi D. d.o.o. z obravnavano pritožbo zato ne more uspeti. Na podlagi prvega odstavka 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ lahko sodišče izvršbo na nepremičnine vodi in dovoli izključno zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik teh nepremičnin. Tudi če predlagatelj sodišču predloži listino, ki je primerna za vpis lastn

Na podlagi prvega odstavka 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ lahko sodišče izvršbo na nepremičnine vodi in dovoli izključno zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik teh nepremičnin. Tudi če predlagatelj sodišču predloži listino, ki je primerna za vpis lastninske pravice na novega lastnika, ki bo z vknjižbo pridobil položaj hipotekarnega dolžnika, in tudi če je bil na podlagi takšne listine predlog za vknjižbo lastninske pravice na novega lastnika že vložen ter bo posledično morebitni poznejši vpis, pod pogojem da ga bo zemljiškoknjižno sodišče dovolilo, učinkoval od dneva vložitve zemljiškoknjižnega predloga, izvršilno sodišče vse do pravnomočnosti sklepa o vpisu lastninske pravice na novega lastnika v določbah ZIZ nima podlage za dovolitev nadaljevanja izvršbe zoper novega (še nevknjiženega) lastnika kot novega (hipotekarnega) dolžnika. Vse do vpisa novega lastnika v zemljiški knjigi je namreč dolžno in upravičeno izvršbo na nepremičnino voditi zoper osebo (dolžnika), ki je v zemljiški knjigi dejansko vknjižena kot lastnik te nepremičnine. Če je predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega lastnika nepremičnine kot hipotekarnega do

Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti lastništvo nepremičnine (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Izvršbo na nepremičnino sme dovoliti le, če ugotovi, da je kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vknjižen dolžnik (prvi odstavek 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ). Če je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, morata sodišče in upnik postopati, kot je to določeno v tretjem do šestem odstavku 168. člena ZIZ. V takem primeru mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi te listine sodišče vpis opravi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Izjema velja, če je bil predlog za vpis lastninske pravice na dolžnika na podlagi takšne listine že vložen. V takem primeru namreč ni razloga, da bi sodišče na podlagi iste listine vpis predlagalo še po uradni dolžnosti. Če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko vpis te pravice na dolžnika zahteva s tožbo (peti odstavek 168. člena ZIZ). V takem primeru se vpis opravi na podlagi sodne odločb

Upnik v tej zvezi pravilno opozarja na 11. točko prvega odstavka 16. člena ZIZ, ki določa pomen izraza neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Ta označuje vsa v zakonu navedena dejanja, s katerimi izvršitelji zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in dejanja, ki so potrebna za njihovo pripravo ter izvedbo. Tako pritožba pravilno navaja, da je seznanitev s spisom in vpis v evidenco potrebno dejanje izvršitelja za pripravo in izvedbo neposrednih dejanj izvršbe (rubeža premičnin, prodaje na javni dražbi, poplačila upnika itd.). Tretji odstavek 291. člena ZIZ namreč izvršitelju nalaga vodenje evidence o izvršilnih zadevah, ki jih prejme v izvršitev. Z dodelitvijo spisa izvršitelju zanj nastane dolžnost spis ustrezno označiti in vnesti v svojo evidenco, kot je to določeno v 20. členu Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Potrebno pripravljalno izvršilno dejanje izvršitelja je tudi pridobitev podatkov o vozilih dolžnika, na katere bo možno poseči v izvršbi (32. in 81. člen ZIZ).

Namen izvršbe je prisilno poplačilo terjatev upnika do dolžnika, ki je ta kljub obstoju izvršilnega naslova ni prostovoljno izpolnil. Prisilni poseg na dolžnikovo premoženje je torej dopusten le v obsegu, kot je potrebno za poplačilo upnika. V nasprotnem primeru bi šlo za prekomeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine dolžnika. To pravilo ZIZ upošteva tudi pri ureditvi nepremičninske izvršbe, ko sodišču nalaga, da po prodaji dolžnikove nepremičnine in poplačilu vseh upnikov morebitni presežek kupnine, ki ostane na računu sodišča, vrne dolžniku. V takem položaju torej dolžnik nedvomno ima denarno terjatev do sodišča iz naslova vračila presežka kupnine, pri čemer je takšna denarna terjatev del dolžnikovega premoženja. Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Za denarno terjatev dolžnika do sodišča iz naslova vračila kupnine zakon nikjer ne določa, da bi bila izvršba nanjo nedopustna. Tudi ni odločilno, da razmerje med sodiščem in dolžnikom ni civilnopravno razmerje. Veljavna izvršilno pravna uredit

Spletna domena sama po sebi ne more biti predmet izvršbe, ampak je predmet izvršbe lahko celota obligacijskih pravic, ki za nosilca domene izhajajo iz pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo konkretne domene.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno pravno naziranje, da lahko upnik leasingojemalca veljavno zarubi predmet leasinga, čeprav leasingojemalec še ni izpolnil vseh pogodbenih obveznosti in ima na predmetu leasinga le lastninsko pravico v pričakovanju, predmet leasinga pa je v izključni lasti leasingodajalca.

Pritrditi je sicer navedbi sodišča prve stopnje, da je lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe, oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. V konkretnem primeru pa tega pravila ni mogoče več uporabiti, saj ob dovolitvi izvršbe sodišče pazi, da dovoli izvršbo le na vsako dolžnikovo stvar ali premoženjsko oziroma materialno pravico. V konkretnem primeru je potrebno uporabiti 24. člen ZIZ, ki govori o pravnem nasledstvu. Pravno nasledstvo je v procesnem smislu lahko podano tudi glede predmeta izvršbe. To pomeni, da novi lastnik predmeta izvršbe obremenjenega z zastavno pravico, pridobi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika.

Dejstvo, da je tožeča stranka na podlagi določila petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 pridobila lastninsko pravico na vrednostnih papirjih po pridobitvi zastavne pravice tožene stranke, ki jo je pridobila v izvršilnem postopku na podlagi drugega odstavka 163.c člena ZIZ z vpisom v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, tako ne predstavlja ovire, da se upnik v izvršilnem postopku (t.j. tožena stranka) poplača iz kupnine dosežene s prodajo teh vrednostnih papirjev.

Tudi za predmetno zadevo velja, da ima leasing pogodba močne elemente prodajne pogodbe, saj navedena pogodbena določila predpostavljajo prenos lastninske pravice na predmetu leasinga po plačilu zadnjega obroka leasinga. Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo pravila o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, določena v 520. do 526. členu OZ. Pritožbene navedbe glede tega, da naj bi bilo lastništvo vozila med strankama nesporno (kar sicer ne drži), vpisa lastništva v prometno dovoljenje in register motornih vozil, kot tudi glede (ne)izdaje potrdila o poplačilu leasinga, ki naj bi izkazovale lastništvo tožeče stranke, se tako izkažejo za neutemeljene. Višje sodišče v zvezi s tem opozarja še na določilo sedmega odstavka 29. člena Zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da, kadar se proti zakupodajalcu, ki je s potrošnikom sklenil pogodbo o finančnem zakupu, na predlog upnika uvede postopek izvršbe na predmet zakupa, se izvršba na tak predmet šteje za nedopustno, iz česar je, argumentum a contrario, moč sklepati o dopustnosti izvršbe zoper potrošnika (leasingojemalca).

Položaj, ko gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dom, je predviden v 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Ta določba se sicer gramatikalno nanaša le na dolžnika, vendar jo je treba smiselno uporabiti tudi za tretjega. Smiselna uporaba je utemeljena, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, da bi dolžnik odlog izvršbe lahko dosegel lažje kot tretji, čeprav le-ta upniku ničesar ne dolguje. Upoštevaje pravno izhodišče, da 2. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ lahko pride v pošev tudi za odlog izvršbe na predlog tretjega, višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je treba povzete konkretizirane in dokazno podprte navedbe tretjih presoditi tudi v luči navedene zakonske določbe, torej z vidika možnosti, da se izvršba odloži iz drugih posebno upravičenih razlogov.

Drži sicer, da so na račun sodišča založena sredstva iz naslova predujma premoženje dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, in dolžnikom, ki je založil predujem po drugem odstavku 225. člena ZIZ, ni civilnopravno razmerje. Gre za pravno razmerje, ki je izrazito formalizirano, predmet tega razmerja pa ni terjatev, s katero bi bilo mogoče kakorkoli razpolagati, temveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o dolžnosti založitve predujma, še izključno za tehnično izvršitev sklepa. Ob morebitni neizvršitvi sklepa zato dolžnik izvršilnega postopka tudi nima na voljo pravnih sredstev, kakršne imajo sicer v pravnih razmerjih na voljo upniki (na primer tožba v pravdnem postopku), temveč ima na voljo le pravno sredstvo znotraj izvršilnega postopka za sanacijo svojega položaja (zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ). Sodišče torej sploh ni dolžnikov dolžnik, ampak je organ, ki opravlja izvršbo. Opravljati pa jo mora v skladu z zakonom in na podlagi odločb (sklepov in odredb), ki jih predvideva zakon. Od trenutka nakazila predujma na račun sodišča tako dolžnik z njim ne more več na noben način razpolagati

ZIZ dolžnikovemu dolžniku zoper sklep o rubežu terjatve ne daje pravice do pravnega sredstva, nasprotno, določa da dolžnikov dolžnik nima pravice pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve. Čeprav je dolžnikov dolžnik specifičen udeleženec izvršilnega postopka, takšen sklep namreč še v ničemer ne posega v njegove pravice. Drži sicer, da predmet izvršbe ne more biti terjatev, ki je z zakonom iz izvršbe izvzeta. Vendar pa navedeno še ne pomeni, da lahko takšne razloge v postopku uveljavlja dolžnikov dolžnik, ki po izrecni zakonski določbi (čemur sledi tudi ustaljena sodna praksa) nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu. Terjatev na vračilo preveč plačane dohodnine ni rubljiva.