118. člen ZIZ
(Obveznosti dolžnika in upnika)
Dolžnik mora dati v roku, ki ga določi sodišče, na zahtevo upnika, na katerega je preneslo terjatev, pojasnila, ki so upniku potrebna za izterjavo te terjatve, in mu izročiti listine, ki se nanjo nanašajo. Če dolžnik to zahteva, mora upnik, na katerega je sodišče preneslo del terjatve, položiti v roku, ki ga določi sodišče, varščino, da bo po uveljavitvi terjatve vrnil listine, ki se nanjo nanašajo. Na upnikov predlog dovoli sodišče proti dolžniku, ki ni izročil listin, izvršbo za izročitev teh listin. Izročitev listin, ki so pri kom drugem, lahko upnik zahteva s tožbo, če bi imel to pravico dolžnik. Na listini, ki jo izroči upniku, sodišče zaznamuje, da je nanj prenesena terjatev, na katero je dovolilo izvršbo. Če ravna dolžnik v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, se kaznuje po 33. členu tega zakona.
- VSL sklep II Cpg 842/2001Višje sodišče v Ljubljani · 2002
Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.
- VSL sklep II Cpg 844/2001Višje sodišče v Ljubljani · 2002
Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 14. 3. 2002Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL sklep II Cpg 842/2001Višje sodišče v Ljubljani · 14. 3. 2002
Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.
- VSL sklep II Cpg 844/2001Višje sodišče v Ljubljani · 14. 3. 2002
Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.