141. člen ZIZ

Sodišče nima dolžnosti, da bi samo raziskovalo, ali ima dolžnik morda odprt kakšen drug račun, ki ni razviden iz uradnih evidenc, v katere vpogleda. RTR je centralizirana baza podatkov, ki jo upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve in ne sodišče, zato je slednje vezano na uradne podatke tega registra.

Šesti odstavek 3. člena ZGD-1 določa, da je podjetnik po ZGD-1 fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Nadalje prvi odstavek 7. člena ZGD-1 določa, da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik je torej fizična oseba in ne pravna oseba (kot napačno tolmači sodišče prve stopnje), zaradi česar nima lastne pravne subjektivitete. Navedeno pomeni, da dolžnik - samostojni podjetnik (celo) po izbrisu iz Registra (75. člen ZGD-1) preneha obstajati le kot nosilec samostojne dejavnosti, deluje pa še naprej kot fizična oseba. Kot fizična oseba še naprej (osebno) odgovarja z vsem svojim (osebnim) premoženjem za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik. Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika tako ne pomeni tudi prenehanja stranke, saj je ta že od vsega začetka le fizična oseba.

V obravnavani zadevi upnik sicer trdi, da je predujem na računu BS za sodne depozite dolžnikovo premoženje, vendar pa upnik za poseg na to premoženje ni izbral ustreznega izvršilnega sredstva. Bistveno je namreč, da so sredstva, na katera meri upnik, na prehodnem podračunu sodnih depozitov, katerega imetnik je sodišče in ne dolžnik.

Upnika utemeljeno uveljavljata, da je bilo nakazilo 28. 6. 2024 še znotraj enoletnega roka in tako niso izpolnjeni pogoji za ustavitev izvršbe po tretjem v povezavi s petim odstavkom 141. člena ZIZ.

Manjkajoče sestavine uvoda izpodbijanega sklepa niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker v postopkih zaradi insolventnosti veljajo načela hitrosti postopka, zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in enakega obravnavanja upnikov, je obveznost prizadevanja sodišča za mirno rešitev zadeve omejena. Tudi če je upnik sam v predlogu zatrjeval, da dolžnica nima premoženja, v stečajno maso poleg premoženja stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, spada tudi vse premoženje in dohodki, pridobljeni med postopkom, zato je podan pravni interes upnika za vodenje postopka osebnega stečaja. Predložitev sklepov sodnega registra o pripojitvi tudi po 24. členu ZIZ zadošča za prehod terjatve na novega upnika. Vpis prenosa hipoteke v zemljiško knjigo ima le publicitetni učinek. Ni pomembno, ali je do blokade računa dolžnice prišlo prav zaradi realizacije sklepa o izvršbi tistega upnika, ki je podal predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti. Zakon te povezave ne zahteva.

Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021 potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne v

Pogoji za ustavitev izvršbe po tretjem odstavku 141. člena ZIZ niso podani le tedaj, kadar v enem letu od prejema sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni nobenega priliva sredstev, ampak tudi tedaj, če na dolžnikov račun po prejemu sklepa o izvršbi pritekajo rubljivi prilivi, a prilivi presahnejo še preden je terjatev poplačana in od zadnjega rubljivega priliva poteče eno leto. Navedeno je razlagati iz namena te določbe, ki je v pospešitvi in večji učinkovitosti izvršilnih postopkov, saj upnik lahko takoj predlaga drugo sredstvo izvršbe.

Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z zastaranjem navedla: "Sklepu o izvršbi je priložena sodba z opravilno številko Opr. št. P 519/2003, ki je postala pravnomočna 8. 7. 2009 in izvršljiva 14. 9. 2009. Predlog za izvršbo je vložen 20. 12. 2021 in dopolnjen dne 13. 1. 2022. Iz navedenih listin izhaja, da je upnik A. A. predlagal izvršbo po poteku desetih let od pravnomočnosti sodne odločbe, rok za predlaganje izterjave je zastaral zato predlagam pristojnemu sodišču, da Sklep o izvršbi razveljavi." Iz takšne vsebine ugovora po presoji sodišča druge stopnje izhaja, da dolžnica ugovor zastaranja uveljavlja glede celotne terjatve, ki ji je bila v plačilo naložena s sodbo P 519/2003, torej tako glede zastaranja glavnice kot tudi glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Dejstva, da se je dolžnica izrecno sklicevala na potek desetletnega zastaralnega roka, ki ustreza roku iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni mogoče interpretirati tako, da dolžnica uveljavlja zgolj zastaranje terjatve iz naslova glavnice, katere zastaranje se presoja po tej določbi, ne pa tudi zastaranja terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice, katerih zast

Izvršba s predlaganim novim sredstvom izvršbe ob izdaji sklepa z dne 19. 7. 2021 še ni bila v teku, prav tako izvršilni postopek še ni bil končan. Dejstvo, da sklep o izvršbi (v obsegu, v katerem je sodišče izvršbo pod točko I izreka dovolilo, in glede odločitve o stroških pod točko IV izreka sklepa o izvršbi) ob izdaji sklepa z dne 19. 7. 2021 še ni bil pravnomočen, pa ne vpliva na dopustnost izdaje sklepa o dovolitvi novega sredstva izvršbe. Tega je namreč skladno z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ mogoče dovoliti kadarkoli po začetku izvršilnega postopka, vse do njegovega konca. Glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo ovir za dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe.

Ureditev je namenjena varstvu upnika za primer, ko vzporedne kontrole, to je organizacija za plačilni promet, kot tudi sodišče spregledata, da ima dolžnik odprt račun pri organizaciji za plačilni promet (četrti in peti odstavek 141. člena ZIZ) in izvršbo na to sredstvo ustavi, upnik pa ima možnost, da nadaljuje izvršbo na to sredstvo, če v roku 15 dni od vročitve sklepa o ustavitvi posreduje podatke o računu in organizaciji za plačilni promet, pri kateri dolžnik ima sredstva. V tem primeru sodišče razveljavi sklep o ustavitvi in vroči sklep o izvršbi novi organizaciji za plačilni promet. Sodišče poseže v sprejeto odločitev in vzpostavi stanje kot je bilo pred ustavitvijo, kar za primer odločanja o pravočasnem predlogu za nadaljevanje izvršbe na novo sredstvo izvršbe (vloženem znotraj pritožbenega roka zoper sklep o ustavitvi) ne velja. Tudi iz tega razloga je zaključiti, da je določba šestega odstavka 141. člena ZIZ in v njej določen 15-dnevni rok vezan izključno na v tem odstavku predpisano aktivnost upnika in ne za primer predlaganja nadaljevanja izvršbe z novim (drugim) sredstvom izvršbe.

Izvršba na podlagi verodostojne listine se lahko začne opravljati šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato sodišče tedaj vpogleda v elektronsko dosegljive evidence, ali obstajajo viri za predlagana izvršilna sredstva. Če ugotovi, da viri ne obstajajo, mora sodišče upnika pozvati, da predlaga drugo izvršilno sredstvo ali predložitev informativnega seznama iz 31. člena ZIZ. Kot v pritožbi navaja že sam upnik, je sklep o izvršbi v obravnavani zadevi postal pravnomočen dne 6. 7. 2021, kar glede na peti odstavek 45. člena ZIZ pomeni, da je šele tedaj nastopila podlaga za vpogled sodišča v elektronsko dosegljive evidence. Drži torej, da v konkretnem primeru ne more iti niti za dejanski položaj iz drugega niti iz tretjega odstavka 141. člena ZIZ (izpodbijani sklep je bil izdan dne 6. 9. 2021 in je izvršilni postopek v teku manj kot eno leto), ne drži pa, da je zato izpodbijana odločitev nepravilna. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je izvršbo na denarna sredstva ustavilo ob smiselni uporabi petega odstavka 141. člena ZIZ. Glede na peti odstavek 45. člena ZIZ pa smiselna uporaba petega odstavka 141. člena ZIZ pomeni, da je sodišče z vpogledom v elektronsko dosegljive eviden

Pravica do seznanitve je nujen predpogoj za uresničenje pravice do izjave (22. člen Ustave RS). Ker gre za pomembno procesno odločitev o ustavitvi izvršbe, mora dati sodišče možnost strankam, da se o procesnem gradivu (obvestilu organizacije za plačilni promet in po uradni dolžnosti opravljenem vpogledu v uradne evidence) izjavijo še pred izdajo sklepa o ustavitvi pred sodiščem prve stopnje.

Okrajno sodišče na Vrhniki je Vrhovnemu sodišču predlagalo izdajo svetovalnega mnenja glede vprašanja, ali je izvršilno sodišče ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), zlasti sodbe C-407/18 (Aleš in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d. d.) in 23. in 24. člena ZVPot, dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti potrošniško pogodbo, ki je sklenjena v obliki notarskega zapisa (ki glede na določbi 17. in 20a. Člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov) z vidika ničnosti in obstoja verodostojne listine in ob ugotovitvi ničnosti, predlog za izvršbo zavrniti, ali pa le izvršbo odložiti do odločitve o ničnosti pogodbe s strani pravdnega sodišča na podlagi vložene tožbe dolžnikov. V predlogu opozarja, da sta tudi po tem, ko je bila izdana sodba SEU v zadevi Kuhar, višji sodišči v Mariboru in Ljubljani o tem vprašanju v več odločbah zavzeli različni stališči. Na koncu predloga še opozarja, da iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani ne izhaja, kakšni so pogoji za dovolitev odloga izvršbe in kakšen naj bi bil učinek takega odloga v času trajanja pravdnega postopka, na primer na

Pritožbenim trditvam, da je upnik sodišču sporočil nov račun dolžnice, ni mogoče slediti. V vlogi z dne 20. 8. 2020 je namreč glede na priloženo dokazilo (vpogled v l. št. 48 spisa) sporočil TRR (št. ...) dolžničinega delodajalca (I.), kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je izvršba tekla na dolžničina denarna sredstva.

Dolžnica v pritožbi ne oporeka pravilnosti navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč opozarja, da ji v stečajnem postopku zoper družbo E. d.o.o. niso bile priznane nobene pravice. Ker navedeno na zaključek o obstoju odločilnih dejstev za uporabo določbe tretjega odstavka 141. člena ZIZ ne vpliva, dolžnica pa lahko kljub ustavitvi izvršbe na računu pri organizaciji za plačilni promet izterjevano terjatev kadarkoli prostovoljno poplača (oziroma poplačuje), so pritožbeni očitki o nedopustnosti izpodbijane ustavitve neutemeljeni.

Pritrditi je sicer pritožbi, da iz obvestila organizacije za plačilni promet z dne 29. 6. 2020, ki ga je sodišče prejelo dne 2. 7. 2020 izhaja, da je predmetni sklep o izvršbi na 4. mestu za poplačilo, vendar pa iz podatkov spisa, konkretno iz obvestila organizacije za plačilni promet, ki ga je sodišče prejelo dne 1. 7. 2020 izhaja tudi, da ne obstajajo rubljiva sredstva skladno z drugim odstavkom 141. člena ZIZ. Ker dejstvo, da je organizacija za plačilni promet predmetni sklep o izvršbi uvrstila na 4. mesto ne izključuje možnosti neobstoja rubljivih sredstev po drugem odstavku 141. člena ZIZ, saj mora dolžnikov dolžnik vsak prejeti sklep o izvršbi evidentirati, pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je organizacija za plačilni promet sodišče obvestila o obstoju okoliščin po drugem odstavku 141. člena ZIZ.

Po 144. členu ZIZ je bila organizacija za plačilni promet dolžna terjatev poplačati predvsem iz sredstev na dolžničinem računu, preko katerega v skladu s predpisi opravlja plačilni promet (prvi odstavek), v primeru, če na tem računu ni bilo sredstev, pa prenesti na ta račun ustrezen znesek sredstev z drugega dolžničinega računa, v kolikor niso bila ta zarubljena ali po zakonu izvzeta iz izvršbe (drugi odstavek). Že samo citirano zakonsko določilo organizaciji za plačilni promet tako nalaga, da realizira sklep o izvršbi na vseh dolžnikovih računih, ki jih ima dolžnik pri tej organizaciji za plačilni promet. V obravnavanem primeru pa je banki takšno ravnanje še dodatno nalagal sklep o izvršbi, v katerem sta bila citirana oba dolžničina računa.

Upnica se s tem, ko ni vložila ugovora zoper informativni izračun, ni odpovedala zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo, po kateri so ji priznani tudi pravdni stroški, prav tako pa se tudi ni odpovedala izvršilnim stroškom. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP (to je do 4. 7. 2015) že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo.

Sodišče opravi poizvedbo o podatkih - dolžnikovem računu in banki v elektronsko dosegljivih evidencah, to pa je podatek o računih dolžnika pri bankah na ozemlju RS. Slovensko sodišče sme opravljati izvršbo le na ozemlju Republike Slovenije.

Predlog, ki je podan pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na zadnjo predlagano sredstvo izvršbe med izvršilnim postopkom, prepreči zaključek izvršilnega postopka, ki se konča takrat, ko stranke in drugi udeleženci postopka ne morejo več opraviti procesnih dejanj. Konec oziroma ustavitev postopka bo pomenila tudi ustavitev izvršbe, medtem ko ustavitev izvršbe ne pomeni nujno že tudi konca postopka.