16. člen ZZVN

Uveljavljane okoliščine predstavljajo dovoljene pritožbene novote, ki jih v predlogu za taksne olajšave tožnice še ni mogla uveljavljati in jih ob odločanju sodišča ni moglo upoštevati, čeprav so takrat še obstajale. Te okoliščine bi lahko bile pravno pomembne za presojo premoženjskega stanja tožnice in za presojo utemeljenosti njenega predloga.

V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli med vojno oz. zaradi vojnega stanja. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Za ugotovitev okoliščine, da se družina ni mogla vrniti v domovino vse do 14.4.1947 zaradi materine bolezni, bo tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno dopolniti postopek po napotkih tožene stranke ter šele nato odločiti o stvari, pri čemer je glede na določbe 16. člena ZZVN aktivno dokazno breme na strani tožeče stranke.

Ker se sodišče prve stopnje do predloženega dokaza (potrdila Arhiva RS) ni opredelilo, pa bi se moralo, saj je od tega dokaza odvisna ugotovitev, ali so razloge za kasnejšo vrnitev tožnice oziroma njenih staršev (22.3.1947) povzročili sami ali ne, ima izpodbijana sodba pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti, saj v njej ni naveden razlog o odločilnem dejstvu, ki je pomembno za odločitev.

Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da bi morala dejstvo, ki ni sporno, da se je tožnica z družino vrnila v domovino dne 22.3.1947 z organiziranim transportom iz Avstrije, tožena stranka presoditi glede na zgodovinske podatke o vračanju izgnancev na organiziran način v domovino in ob upoštevanju teh podatkov presoditi potrdilo Arhiva RS o tem.

Ukradenemu otroku se prizna mesečna renta po 16. členu ZZVN, enako kot se prizna osebi, ki ima status taboriščnika in to od uveljavitve ZZVN, in ne šele od novele ZZVN-D.

Če tožena stranka ni v celoti ugodila tožnikovemu zahtevku in mu priznala doživljenjsko mesečno rento do njegovega povratka v domovino dne 24.6.1948, mora v odločbi poleg relevantnega dejanskega stanja navesti tudi razloge, ki narekujejo takšno odločitev, sicer njena odločba ni obrazložena v skladu z 209. členom ZUP (1986).

Doživljenjska mesečna renta po 16. čl. Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) ne spada med prejemke iz 101. ali 102. čl. ZIZ, za katere veljajo omejitve izvršbe.

Ukradenim otrokom, ki so bili med vojno v nemških taboriščih, se določi doživljenjska mesečna renta po 1. alinei 1. odstavka 16. člena ZZVN.

Ukradenim otrokom pripada doživljenjska mesečna renta v višini kot taboriščnikom po 1. alinei 16. člena ZZVN.

Ukradenim otrokom, ki so bili med vojno v nemških taboriščih, se po 13. čl. Zakona o žrtvah vojnega nasilja priznava pokojninska doba v dejanskem trajanju do povratka v domovino, medtem, ko se jim po 16. čl. istega zakona določi doživljenjska mesečna renta po 1. alinei tega člena (renta za taboriščnike).