UPRS sodba III U 56/2012

Tožba se zavrne.

Upravna enota Koper (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek A.A. (v nadaljevanju tožnik) za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-taboriščnika. V obrazložitvi po citiranju določb 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) in povzemanju tožnikove izjave in uradno pridobljenih podatkov, ugotavlja, da se je tožnik, iz madžarskega taborišča Šavor, vrnil v domači kraj B. v Srbiji, kjer je živel vse do leta 1966, ko se je preselil v Slovenijo. Ker se v Republiki Sloveniji ni naselil do 31. decembra 1945, kot je to določeno v sedmem odstavku 2. člena ZZVN, upravni organ zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju organ druge stopnje) je z odločbo št. 13002-113072010-15 z dne 10. 2. 2012 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se v tožbi sklicuje na določbe 3., 14., 15. in 50. člena Ustave RS in na določbe 2. in 2.a člena spremenjenega in dopolnjenega ZZVN (Ur.l. RS, št. 72/2009) in zatrjuje, da omogoča uveljavljanje pravice do statusa žrtve vojnega nasilja, državljanstvo in ne stalno prebivališče po koncu trajanja prisilnega ukrepa. To trditev utemeljuje tudi z določbo 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem pa je navezna okoliščina stalnega prebivališča limitirana na leto 1991 in ne na leto 1945. Ob zatrjevanju, da obstajajo osebe, ki jim je bil status žrtve vojnega nasilja priznan na podlagi enakega dejanskega stanja kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi, je prepričan, da je diskriminiran le zato, ker statusa ni uveljavljal do leta 1991.

Toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo ZZVN. Meni, da sedmi odstavek 2. člena, ki velja za osebe podvržene prisilnim ukrepom na območju Kraljevine Jugoslavije ne ureja primerov, kot je njegov. Sam je bil namreč podvržen prisilnemu ukrepu na območju Madžarske in se zato kot navezna okoliščina lahko upošteva le državljanstvo in ne stalno bivališče. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev v izpodbijani odločbi, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil ZZVN. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in razlogov za odločitev ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zadošča ugotovitev, da je oseba, ki ta status uveljavlja, slovenski državljan. Ustava Republike Slovenije namreč v tretjem odstavku 50. člena predvideva ureditev posebnega varstva žrtev vojnega nasilja, njegovo vsebino in okvire pa v celoti prepušča zakonodajalcu. Pogoji za priznanje statusa taboriščnika so tako določeni v 1. in 2. členu ZZVN. Tako pred kot tudi po spremembah in dopolnitvah ZZVN objavljenih v Ur.l. RS, št. 72/2009, ki so stopile v veljavo 1. januarja 2010, je eden od pogojev tudi ta, da je imel taboriščnik od prenehanja ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (šesti odstavek 2. člena). Šteje pa se, da je imela oseba iz šestega odstavka, ki ji je bil prisilen ukrep ali nasilno dejanje povzročen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. decembra 1945 (sedmi odstavek 2. člena). Iz navedenih določb ZZVN torej jasno izhaja, da upravičenci do priznanja statusa niso vsi slovenski državljani, ki jim je bil prisilen ukrep ali nasilno dejanje povzročeno, ampak le tisti, ki so imeli na dan prenehanja takega ukrepa ali dejanja, stalno prebivališče na območju Slovenije. To pa pomeni, da pri tožniku, ki je bil odpeljan iz domačega kraja v Srbiji, to je iz ozemlja bivše Kraljevine Jugoslavije, v taborišče na Madžarsko, glede stalnega prebivališča ni mogla nastopiti presumpcija določena v sedmem odstavku 2. člena. Ker je bil tožnik odpeljan v taborišče iz ozemlja Kraljevine Jugoslavije je neutemeljena tudi tožbena trditev, da za uporabo sedmega odstavka 2. člena ZZVN tožena stranka ni imela podlage.

Sodišče tožniku pojasnjuje, da so s citiranimi določbami ZZVN, vsi slovenski državljani, tudi tisti, ki jim je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno v Kraljevini Jugoslaviji, upravičeni do uveljavljanja statusa in pravic žrtev vojnega nasilja, če izpolnjujejo vse v zakonu predpisane pogoje. Ker je tožena stranka pravilno uporabila določbe 2. člena ZZVN, ji tožnik, zgolj s pavšalno navedbo, da je ob enakem dejanskem stanju nekaterim osebam priznala status žrtve vojnega nasilja, po presoji sodišča neutemeljeno očita neenakopravno odločanje.

Glede na vse navedeno je sodišče, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.