1. člen ZZVN

Tožnica, četudi se njenim navedbam v celoti sledi, ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Sodišče dodaja, da razume tožnico, ko poudarja, da je zaradi vojne veliko pretrpela, vendar pa so upravni organi in sodišče pri odločanju vezani na zakon in tam predpisane pogoje, ki v konkretni zadevi niso izpolnjeni.

Predlog se zavrne.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunec je potrebno dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem, ki se je izvajalo na ozemlju Slovenije v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945. Neposredni povod za odločitev za zapustitev območja Slovenije mora biti neposredno nasilje okupatorja nad osebo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Nasilje mora biti dokazano in izvajano neposredno proti staršem oziroma staršu s katerimi otrok živi.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - taboriščnika, ker je bil med med II. svetovno vojno z družino poslan v taborišče (najprej v Reko, nato na Rab - Gonars). Organ je zavrnitev tožnikovega zahtevka utemeljil z ugotovitvijo, da tožnik ni državljan Republike Slovenije. Ta ugotovitev med strankama ni sporna in jo potrjujejo tudi podatki spisa.

Upravni organ ni pristojen ugotavljati, ali je bil ubiti talec v resnici tožničin oče. V postopku se ugotavlja le, ali je zatrjevano očetovstvo izkazano v listinah.

Preselitev tožnikove družine k sestri tožnikove matere ni okoliščina, zaradi katere bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja. Po določilih ZZVN je namreč treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi in je bilo neposreden povod za to, da se je ta preselila. Že iz 1. člena zakona izhaja, da se za priznanje statusa zahteva element prisiljenja, torej da oseba ni ravnala po lastni volji oziroma odločitvi, ampak so bila njena dejanja odraz nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Tožnik pa ni dokazal nobenega konkretnega nasilnega dejanja ali ukrepa sovražnika, ki bi bil direktni povod za pobeg.

Iz izvedenih dokazov v obnovljenem postopku (tudi v povezavi z že izvedenimi v prvem postopku) ne izhaja konkretno in neposredno vojno nasilje nad tožnikovo družino. Posplošeno zatrjevanje o nemškem maščevanju nad družinami partizanov in izpoved, ki ne temelji na neposrednem poznavanju dogajanja, ampak na pripovedi drugih oseb, namreč ne moreta vplivati na spremembo stališča, ki je bilo sprejeto v odločbi z dne 10. 11. 2004, in sicer da tožnik ni uspel dokazati konkretnega in neposredno grozečega nasilja okupatorja, pred katerim naj bi pobegnil z družino.

Tožbena navedba, da so hišo tožeče stranke partizani izropali pred odhodom njene družine v D. je v nasprotju z vsemi, v upravnem postopku zbranimi izjavami in listinami, zato v tej zadevi niso podani zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca.

Tožnica ni upravičena za uveljavljanje pravic po ZZVN, konkretno statusa izgnanke, po svoji pokojni mami. Gre za pravico, ki je vezana zgolj na določeno osebo in jo lahko uveljavlja le oseba, ki je bila sama žrtev vojnega nasilja, zaradi česar pravice iz tega statusa niso prenosljive in podedljive.

Iz dejstev in okoliščin, ki jih je v zvezi z vojnim nasiljem izpostavil tožnik, sicer izhaja, da je bil tožnik gotovo žrtev vojnega nasilja (v širšem smislu), tako kot večina ljudi, ki so preživeli vojno, vendar pa tožnik tistih posebnih in konkretnih okoliščin nasilja, kot se zahtevajo po ZZVN, ni uspel izkazati.

Priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku bi po zakonskih določbah ZZVN bilo mogoče, če bi bilo dokazano, da je otrokov starš (državljan Republike Slovenije) kot civilna oseba bil ubit s strani drugih oboroženih sil v času vojne (od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945) oziroma pod pogoji osmega odstavka 2. člena tega zakona (če je umrl med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino) najkasneje do 31. 12. 1945. Tožnica navedenih relevantnih okoliščin ni dokazala.

Z odločbo prvostopenjskega organa z dne 3. 1. 1999 je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunec – otrok ubitih talcev. Tožnica je dne 9. 11. 2009 vložila nov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca, in sicer na podlagi istega dejanskega stanja kot v zahtevi iz leta 1999. Ker je bilo torej o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3. 11. 1999, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bila ponovna zahteva tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca pravilno zavržena. ZZVN je bil od svoje izdaje v letu 1996 večkrat dopolnjen in spremenjen, vendar pa so bile določbe, ki opredeljujejo status žrtve vojnega nasilja – begunca ter predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev tudi v obravnavani zadevi, enake v letu 1999 ob izdaji prvostopne odločbe, kot v letu 2009 oziroma 2010, ko je bila izdana izpodbijana odločba.

Tožnik v ponovni vlogi ni uveljavljal statusa žrtve vojnega nasilja – civilne osebe, izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil oziroma statusa begunca, pač pa status na podlagi 4. člena ZZVN, ki se v ničemer ni spremenil, zato se na določbe ZZVN-H ne more z uspehom sklicevati.

Dokazna ocena upravnega organa, ki ni upošteval dokaza (pričanja tožnikove matere), iz katerega izhaja, da se tožnik iz izgnanstva vrnil šele 29. 6. 1645 (s čemer izpolnjuje pogoje za status žrtve vojnega nasilja), je po mnenju sodišča pravilna, saj temelji zgolj na podlagi pripovedovanja tožnikove pokojnega očeta.

Splošne okoliščine vojne in nasilje, ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.

Pri odločanju o statusu in pravicah žrtve vojnega nasilja – delovnega deportiranca ni mogoče upoštevati dejstva, da je bila tožnici za prisilno delo izplačana odškodnina s strani tujega sklada za tovrstne odškodnine, saj je bila odškodnina tožnici priznana na popolnoma drugi pravni podlagi, kot jo za priznanje zahtevanega statusa in pravic določa ZZVN.

Med žrtve vojnega nasilja – delovne deportirance ni mogoče šteti osebe, ki jo je na delo poslala organizacija TODT in pri kateri obstajajo v času dela vsi elementi delovnega razmerja.

Otroku, katerega starš je umrl za posledicami bombnega napada vojaških letal, ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja.

Ker tudi še po poteku postavljenega roka ZZVN ni usklajen z Ustavo, ga je potrebno v konkretnem primeru razložiti oziroma uporabiti na način, ki ne bo v neskladju z Ustavo.

Ker je bilo v postopku pred upravnim organom prve stopnje ugotovljeno, da tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, dejstvo, da je tožnikovega očeta ustrelil partizan, pa za tožnika ni sporno, tožnik zakonskih pogojev za priznanje uveljavljenega statusa tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da je bil tožnikov oče kot zaveden Slovenec v vpis v fašistično organizacijo prisiljen zaradi preživljanja svoje družine in da je bil ustreljen s strani partizana le zaradi prisile, ki jo je nad njim izvajal okupator.