2.a člen ZZVN

Tožnica v času druge svetovne vojne ni bila ukradena s strani nemškega okupatorja in ne nasilno odpeljana v Nemčijo, zato ji ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka.

Sodišče soglaša z upravnim organom, da ob ugotovljenem dejanskem stanju (od porušenja hiše do 15. 5. 1945 ni minilo tri mesece), pogoj iz določbe 2.a člena ZZVN ni izpolnjen. Sodišče ne more slediti razlogovanju tožnice, da je navedeno določbo razumeti tako, da gre status osebi, ki je morala kadarkoli od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi škodnega dogodka, upoštevnega po ZZVN, zapustiti dom in bila odsotna neprekinjeno tri mesece.

Tožbena navedba, da so hišo tožeče stranke partizani izropali pred odhodom njene družine v D. je v nasprotju z vsemi, v upravnem postopku zbranimi izjavami in listinami, zato v tej zadevi niso podani zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca.

Tožnica ni upravičena za uveljavljanje pravic po ZZVN, konkretno statusa izgnanke, po svoji pokojni mami. Gre za pravico, ki je vezana zgolj na določeno osebo in jo lahko uveljavlja le oseba, ki je bila sama žrtev vojnega nasilja, zaradi česar pravice iz tega statusa niso prenosljive in podedljive.

Ker je bilo o zahtevku tožnice, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja, že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila, je upravni organ ravnal pravilno, ko je kasneje vložen zahtevek tožnice zavrgel.

Priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku bi po zakonskih določbah ZZVN bilo mogoče, če bi bilo dokazano, da je otrokov starš (državljan Republike Slovenije) kot civilna oseba bil ubit s strani drugih oboroženih sil v času vojne (od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945) oziroma pod pogoji osmega odstavka 2. člena tega zakona (če je umrl med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino) najkasneje do 31. 12. 1945. Tožnica navedenih relevantnih okoliščin ni dokazala.

Izpodbijana odločba nima obrazložitve, kot je predpisana z določbo 214. člena ZUP in je tako tudi ni mogoče preizkusiti. V delu, ki se izpodbija s tožbo, se organ prve stopnje do konkretnih navedb in dokazov tožnice v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelil, marveč je zgolj navedel zakonsko besedilo, ter da tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 2.a člena ZZVN. V obrazložitvi izpodbijane odločbe bi moral prvostopni organ konkretno utemeljiti, na podlagi česa je ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka.

Tožnik v ponovni vlogi ni uveljavljal statusa žrtve vojnega nasilja – civilne osebe, izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil oziroma statusa begunca, pač pa status na podlagi 4. člena ZZVN, ki se v ničemer ni spremenil, zato se na določbe ZZVN-H ne more z uspehom sklicevati.