VSRS Sklep I Ips 5747/2020

• Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

1. Predsednik senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 20. 2. 2025 obdolženemu A. A. priznal nagrado, materialne izdatke in potne stroške zagovornikov v skupni višini 8.757,04 EUR, v preostalem pa je predlog zavrnil kot neutemeljen. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 11. 9. 2025 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno in obdolžencu naložil plačilo sodne takse.

2. Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s predlogom, naj Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijana sklepa in zadevo vrne predsedniku senata v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrže. Navedla je, da zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem izpodbija zavrnitev predloga za priznanje 75 % povišanja vrednosti storitve, ni dovoljena, saj je vložena v korist zagovornika in ne obdolženca, sicer pa presoja predsednika senata temelji na ustaljeni sodni praksi, po kateri se kolektivno kaznivo dejanje šteje za eno samo kaznivo dejanje. Preostale navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev predloga za povrnitev stroškov strokovnih mnenj obrambe, je tožilka ocenila za uveljavljanje nedovoljenega izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

1. V obravnavani zadevi je zahteva za varstvo zakonitosti vložena po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o višini povrnitve nagrade, materialnih izdatkov in potnih stroškov pooblaščenega zagovornika. Stroški za zagovornika po pooblastilu izvirajo iz pravno-poslovnega (mandatnega) razmerja med obdolžencem in zagovornikom, zato sodišče s sklepom, ki ga izda na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP, odloča le o tem, v kolikšni višini se ti stroški povrnejo obdolžencu. Takšen položaj se razlikuje od odločanja o nagradi in izdatkih zagovornika po uradni dolžnosti, ki obdolženca zastopa na podlagi sodne odločbe, sodišče pa odloči o plačilu njegove nagrade in izdatkov neposredno iz proračuna z oblikovalno odločbo. V prvem primeru gre za odločanje o pravici obdolženca, v drugem primeru pa za odločanje o pravici zagovornika. Vložnik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zoper sklep, s katerim je sodišče odločalo o povrnitvi stroškov za zagovornika po pooblastilu obdolžencu, zato ni mogoče pritrditi vrhovni državni tožilki, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, ker naj bi bila vložena v korist zagovornika.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper t. i. drugo odločbo, ki ni končna odločba v kazenskem postopku, je po pravnomočno končanem postopku po prvem odstavku 420. člena ZKP dovoljeno vložiti le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za (i) zagotovitev pravne varnosti, (ii) enotne uporabe prava ali (iii) za razvoj prava preko sodne prakse.

3. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zavrnitev predloga za 75-odstotno povečanje skupne vrednosti storitve z navedbo, da sta predsednik senata in zunajobravnavni senat v izpodbijanih sklepih napačno uporabila določbo tretjega odstavka 7. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) oziroma identično določbo drugega odstavka istega člena prej veljavne OT, po katerih se vrednost storitve zviša za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. V odločilnem navaja, da je kazenski postopek zoper obdolženca tekel zaradi štirih posameznih izvršitvenih ravnanj oziroma dejanj v okviru enega kolektivnega kaznivega dejanja, pri čemer so dejanja medsebojno ločljiva, saj je postopek obsegal zbiranje in izvajanje dokazov za vsako dejanje posebej, obdolženec pa je bil nazadnje spoznan za krivega le enega izmed štirih dejanj, za ostale tri pa je bil oproščen. Izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu očita arbitrarnost in neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča RS in tudi od predhodne odločitve istega sodišča v isti kazenski zadevi glede stroškov brezplačne pravne pomoči za istega obdolženca. V tej zvezi zatrjuje kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 92. člena in prvim odstavkom 96. člena ZKP.

4. Iz povzetega je razvidno, da vložnik vse zatrjevane kršitve navezuje na razlago in uporabo tretjega odstavka 7. člena OT. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, (i) da je predmet zahteve za varstvo zakonitosti lahko le nezakonita, ne pa tudi nepravilna odločba o stroških kazenskega postopka, (ii) da je odločba o stroških nezakonita le, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami ZKP, nepravilna pa, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev ali če gre za nepravilno odmero stroškov, (iii) da je razlaga in uporaba OT kot podzakonskega akta stvar pravilne odmere stroškov postopka, iz česar sledi, (iv) da jo je mogoče uveljavljati le s pritožbo na podlagi tretjega odstavka 374. člena ZKP, ni pa je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.¹ Z zatrjevano nepravilno odmero stroškov postopka po OT očitno ne more biti prekršena 7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP, saj ta opredeljuje le, kaj sodi med stroške kazenskega postopka, prav tako pa tudi ne prvi odstavek 96. člena ZKP, ki se nanaša na temelj obveznosti in ne na njeno višino. Vložnik v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti zato ne uveljavlja nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, kar pomeni, da zahteva v tem delu ni dovoljena.

5. Preostanek zahteve za varstvo zakonitosti je namenjen izpodbijanju zavrnitve priznanja stroškov strokovnih pomočnikov obrambe B. B., ki ga je obramba po vložnikovih navedbah angažirala za dokazovanje dejstva, da slikovni in video posnetki, nastali ob tajnem opazovanju, niso mogli nastati ob zatrjevanem času, ter C. C., ki ga je obramba angažirala za dokazovanje prirejenosti posnetkov. Vložnik ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 5961/2013 z dne 6. 12. 2018 navaja, da je treba pri presoji potrebnosti teh stroškov izhajati iz ustavno zagotovljene pravice do izvajanja aktivne obrambe, pri čemer izpodbijanemu sklepu očita napačen zaključek, da izdelava strokovnih mnenj v obravnavanem kazenskem postopku ni bila potrebna.

6. Vložnik v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti smiselno odpira vprašanje, ali stroški za angažiranje strokovnega pomočnika obrambe sodijo v domet 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na kar pa je Vrhovno sodišče že odgovorilo. V zadevi I Ips 5961/2013 z dne 6. 12. 2018, na katero se vložnik sklicuje, je namreč presodilo, da je upravičenost do povrnitve teh stroškov odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin. Takšna presoja je v obravnavani zadevi razvidna iz 20. točke razlogov prvostopenjskega sklepa ter iz 6. do 9. točke razlogov drugostopenjskega sklepa. Zunajobravnavni senat je vložniku pritrdil v stališču, da je obdolženec v posameznih primerih lahko upravičen do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika, vendar je sprejel presojo predsednika senata, da mnenji strokovnih pomočnikov nista bili potrebni za izvajanje obrambe, saj je sodišče dejstva, ki jih je obramba želela dokazati, ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca telekomunikacijske stroke dr. Mitje Štularja, kar je razvidno iz dokazne ocene v 8. in 14. točki sodbe sodišča prve stopnje. Iz navedenega izhaja, da vložnik s svojimi navedbami ne izpodbija presoje sodišča o pravnem vprašanju, temveč izraža svoje nestrinjanje z dejanskimi zaključki, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče (drugi odstavek 420. člena ZKP).

1. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje vprašanj, ki bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na ugotovljeno zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

2. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 53452/2020 z dne 17. 4. 2025, I Ips 23226/2018 z dne11. 2. 2021, I Ips 17137/2014-173 z dne 21. 4. 2016 in I Ips 117/2011 z dne 14. 7. 2011.