VSRS Sklep I Ips 53452/2020

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom A. A. prisodilo nagrado in potrebne izdatke pooblaščenih zagovornikov v skupni višini 15.211,91 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 20. 6. 2024 pritožbo zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Zagovorniki so zoper izpodbijani pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjujejo kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu prisodi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenih zagovornikov v višini 30.423,82 EUR, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal njeno zavrnitev.

4Z odgovorom so bili seznanjeni A. A. in njegovi zagovorniki, ki v izjavi obširno ponavljajo navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti izključno zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahtevo je dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6Vložniki v zahtevi trdijo, da sta sodišči v izpodbijanih sklepih napačno uporabili tretji odstavek 7. člena Odvetniške tarife (OT), po katerem se vrednost storitve zviša za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Vložniki nasprotujejo stališču sodišč, da je kazenski postopek tekel za enovito dejanje. Navajajo, da se je obdolžencu očitalo deset različnih dejanj, zaradi česar je dokazovanje potekalo za vsako dejanje posebej, pri čemer iz pojasnila Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 28. 9. 2017 izhaja, da se povečanje vrednosti nanaša na nadaljnje očitano dejanje in ne na nadaljnje kaznivo dejanje. Nasprotujejo tudi stališču nižjih sodišč o njuni nevezanosti na pojasnila OZS in trdijo, da takšna vezanost izhaja neposredno iz 19. člena OT, ki ne določa dodatnega pogoja, da bi k tem pojasnilom moral dati soglasje minister za pravosodje in da bi morala biti pojasnila objavljena v Uradnem listu RS.

7Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je predmet zahteve za varstvo zakonitosti lahko le nezakonita, ne pa tudi nepravilna odločba o stroških kazenskega postopka. Odločba o stroških je nezakonita, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami ZKP, nepravilna pa je, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev ali če gre za nepravilno odmero stroškov.¹ Nepravilna odmera stroškov je razlog za vložitev pritožbe (tretji odstavek 374. člena ZKP), ni pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8Iz povzetih očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti je razvidno, da vložniki v njej ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, pač pa odpirajo vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, ki je odvisno od razlage in uporabe podzakonskega akta, ki po ugotovljenem ni predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom.²

C.

9Zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

10Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 23226/2018 z dne 11. 2. 2021, I Ips 17137/2014-173 z dne 21. 4. 2016, I Ips 117/2011 z dne 14. 7. 2011 in druge.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 23226/2018 z dne 11. 2. 2021.