VSL sodba II Kp 2938/2010

Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolžene M. P. M. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

z a v r n e o b t o ž b a ,

da je spremenjeno listino uporabila kot pravo,

s tem, da je 29. 12. 2008 v vlogi, ki jo je naslovila na Delovno in socialno sodišče v Kranju ter nato še 15. 4. 2009 na glavni obravnavi na Delovnem in socialnem sodišču v Kranju, predložila „pogodbo o zaposlitvi št. 8/2007 z dne 28. 1. 2008“, ki je bila spremenjena na prvi strani v 2. členu pogodbe, in sicer, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas sedem mesecev in v členu 5. pogodbe, ko je navedeno, da delodajalec odloči glede na delovno mesto ali delavec dela šest dni v tednu in da so nedelje dela prosti dnevi, tako spremenjeno pogodbo pa je uporabila kot pravo zato, da bi opravičila zakonitost svojega ravnanja, ker je delavka A. T. izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi,

čimer naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanje listin po prvem odstavku 251. členu KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžene in potrebni izdatki ter nagrada njene zagovornice proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kranju obdolženo M. P. M. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. členu KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Oškodovanko kot tožilko A. T. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.041,45 EUR napotilo na pot pravde. Odločilo je, da je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolžene, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o „kazni“ in odločbe o odvzemu predmetov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo „razveljavi in obdolženo oprosti“ očitanega kaznivega dejanja.

3Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec oškodovanke kot tožilke A. T., odvetnik M. R. iz Ljubljane in predlagal, naj se zavrne kot neutemeljena.

4Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5.točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da je bila storjena navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ravnalo skladno z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP, saj je glede na stanje stvari, ob pravilni uporabi zakona, potrebno izreči drugačno sodbo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zavrnilo (4. točka 357. člena ZKP).

5Iz kazenskega spisa je razvidno, da je A. T. na glavni obravnavi dne 4. 5. 2011 po tem, ko je okrožna državna tožilka zoper obdolženo umaknila obtožni predlog in jo je sodišče prve stopnje kot oškodovanko po 61. členu ZKP poučilo, da lahko zoper obdolženo nadaljuje kazenski pregon, izjavila, da vztraja pri vloženem obtožnem predlogu. A. T. je kot oškodovanka kot tožilka po pooblaščencu zastopala obtožni predlog vse do konca glavne obravnave. ZKP v 61. členu določa, da lahko v primeru, če državni tožilec umakne obtožbo na glavni obravnavi, oškodovanec nadaljuje kazenski pregon. Vendar pa lahko nadaljuje kazenski pregon le tisti, ki ima dejansko tudi lastnost oškodovanca, v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je okrožni državni tožilec obtožbo umaknil. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ima A. T. v obravnavani zadevi status oškodovanke oziroma, da lahko nastopa v vlogi oškodovanke kot tožilke. Pri čemer tudi napačen pravni pouk, ki ga je A. T. dalo sodišče prve stopnje po umiku obtožnega predloga okrožne državne tožilke, ne more vzpostaviti zakonskih pravic upravičene tožilke.

6Pojem oškodovanca je opredeljen v 6. alineji 144. člena ZKP. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakšna njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena.

7Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 je v kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Slednje daje podlago za razlago (sistematična metoda), da je objekt kazensko pravnega varstva v prvi vrsti pravni promet. Zakonski opis kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, saj oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa drugemu, konkretno določeni osebi, zaradi kaznivega dejanja ponarejanje listin, lahko nastane škoda in je lahko njena osebna ali premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, v primeru, če državni tožilec od njega odstopi. Opredelitev oškodovanca namreč temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. Oškodovanec pa je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Iz opisa kaznivega dejanja mora biti jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica.

8Iz konkretnega opisa očitanega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da se obdolženi očita, da je spremenjeno pogodbo uporabila v delovnopravnem sporu kot pravo zato, da bi opravičila zakonitost svojega ravnanja, ker je A. T. izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je s vpogledom v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani – Zunanji oddelek v Kranju Pd 508/2008 pravilno ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek A. T., da ji delovno razmerje pri obdolženi kot delodajalki ni prenehalo, s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani – Zunanji oddelek v Kranju Pd 508/2008 z dne 15. 4. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Pd p 562/2009 z dne 22. 10. 2009, zavržen. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bil razlog za zavrženje tožbenega zahtevka zamuda tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe (204. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR). Obstoj kaznivega dejanja na zamudo ni vplival ter, da se sodišče pri odločitvi o zavrženju tožbenega zahtevka ni oprlo na vsebino spremenjene pogodbe, ki naj bi jo obdolžena predložila. Kljub navedenim pravilnim ugotovitvam, pa je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je A. T. upravičena tožilka v predmetni kazenski zadevi. Zamuda tridesetdnevnega roka za sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja po 204. členu ZDR je namreč prekluzivni rok, katerega učinek – izguba pravice do procesnega dejanja (vložitev tožbe) nastopi avtomatično po samem zakonu. Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da A. T. ne more biti oškodovanka in tudi ne upravičena tožilka, saj je zaradi zamude prekluzivnega roka po 204. členu ZDR že po samem zakonu izgubila procesno pravico do sodnega varstva pravic iz delovnega razmerja, in to še preden naj bi obdolžena z namenom dokazovanja zakonitost prenehanja delovnega razmerja uporabila spremenjeno listino. Z očitanim kaznivim dejanjem premoženjske ali osebnostne pravice A. T. zato niso bile prekršene ali ogrožene, zato ni neposredna oškodovanka v smislu 6. alineje 144. člena ZKP (primerjaj tudi sklep VSL Kp 1557/1993, sodbi VSL I Kp 1050/2004 in VS RS I Ips 357/2005).

9Po navedenem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v obravnavani kazenski zadevi ni oškodovanca in gre pregon za očitano kaznivo dejanje samo državnemu tožilcu. Ker je okrožna državna tožilka umaknila obtožni predlog zoper obdolženo, tako nihče ne more nadaljevati kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec in so tako podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon.

10Glede na to ugotovitev je v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zoper obdolženo zavrnilo obtožbo in zato tudi ni presojalo utemeljenosti pritožbe, ki jo je vložila obdolženkina zagovornica.

11Navedena sprememba sodbe je terjala tudi spremembo sodbe v stroškovnem delu. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni upravičenega tožilca, je o stroških kazenskega postopka, odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP, ki jo je šteti kot splošno določbo o plačilu stroškov kazenskega postopka, v primerih, ki so navedeni v prvem odstavku 96. člena ZKP, po kateri se, če se kazenski postopek ustavi, ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe, ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.