VSRS Sodba XI Ips 3539/2025

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 3539/2025 z dne 18. 1. 2025 zoper tujca A. A. na podlagi mednarodne tiralice zaradi kaznivega dejanja zlorabe pooblastil ali funkcije s strani uradne osebe zaradi koristoljubnih namenov ali drugih osebnih koristi ali koristi tretjih oseb, ki je povzročila znatno škodo pravnim osebam in imela hude posledice, odredila začasni pripor zaradi izročitve državi Ukrajini iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 525. člena ZKP in 16. členom Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju: EKI) od 16. 1. 2025 dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 3539/2025 z dne 24. 1. 2025 pritožbo tujčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o začasnem ekstradicijskem priporu so tujčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da odpravi pripor in A. A. izpusti na prostost, podredno pa, da pripor nadomesti s katerim od milejših ukrepov, še podredno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ocenil je, da zatrjevane kršitve niso podane.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili seznanjeni tujec in njegovi zagovorniki. Slednji so v izjavi vztrajali pri navedbah v zahtevi.

B.

5Zagovorniki trdijo, da je podana očitna nedopustnost izročitve tujca Ukrajini in da sodišče ni presojalo očitne nedopustnosti izročitve osumljenega Ukrajini. Obramba je v postopku izpostavila razmere vsesplošne vojne v Ukrajini, ki pomenijo, da bo oseba izpostavljena tveganju mučenja ali nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja, pri čemer se sklicuje na prenatrpanost in slabe materialne razmere v priporu, pomanjkanje učinkovitih pravnih sredstev, tveganje, da bo glede na zakonodajo Ukrajine zoper njega odrejen pripor s strani pooblaščene uradne osebe in ne sodnika ter da pripor ne bo časovno vnaprej omejen, ter tveganje, da bo kljub ugovoru vesti vpoklican v vojsko. Na podlagi teh okoliščin tudi v zahtevi zagovorniki trdijo, da je mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi bile tujcu kršene človekove pravice ter da je izročitev že zato na tej točki očitno nedopustna in je zato tudi odrejeni pripor nedopusten poseg v ustavne pravice. Svoje navedbe so podprli tudi s sodno prakso tujih vrhovnih sodišč in sodb ESČP.

6V svojih navedbah se sklicujejo na tretji odstavek 525. člena ZKP ter podajajo svojo razlago, da če lahko preiskovalni sodnik izpusti tujca med drugim, če prenehajo razlogi za pripor, to a fortiori po stališču zagovornikov pomeni, da se pripora ne sme odrediti zoper zahtevano osebo, če že ob odreditvi niso izpolnjeni pogoji za odreditev izročitvenega pripora, torej, da je izročitev očitno nedopustna, pri čemer se sklicujejo na določbo tretjega odstavka 524. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da prekine postopek in z zahtevo za presojo ustavnosti prične postopek pred ustavnim sodiščem, če določbe tretjega odstavka 524. člena ZKP ni mogoče uporabiti, zaradi neustavne pravne praznine.

7Pravno stališče zagovornikov ni utemeljeno, saj spregledajo, da v slovenskem pravnem redu obstajata dve obliki ekstradicijskega pripora: t.i. klasični ekstradicijski pripor (524. člen ZKP) in t.i. začasni ekstradicijski pripor (525. člen ZKP). Klasični ekstradicijski pripor se nanaša na prošnjo za izročitev tujca, pri čemer zakon določa tri kumulativne pogoje: (i) prošnja mora ustrezati pogojem iz 523. člena ZKP, (ii) podani morajo biti razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, ter negativna predpostavka, (iii) da iz same prošnje ni očitno, da izročitev ni dopustna. Pri tem je pomembno tudi, da klasični ekstradicijski pripor sme trajati do izročitve tuji državi, vendar skupno trajanje pripora, odrejenega pred prejemom prošnje in po njem, ne sme preseči 30 mesecev.

8Začasni ekstradicijski pripor pa se uporablja v nujnih primerih, kadar je podana nevarnost, da bi tujec pobegnil ali se skril, na prošnjo pristojnega tujega organa. Namen začasnega pripora je zagotovitev navzočnosti tujca med izročitvenim postopkom dokler tuja država ne poda predloga, največ pa skupno pet mesecev.¹ Zaradi narave stvari, ker preiskovalni sodnik ob odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora razpolaga le s po vsebini omejenim predlogom, ki vsebuje podatke o istovetnosti, naravi in označbi kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Zaradi omejenosti podatkov, ki jih ima sodnik ob presoji na voljo si je sodna praksa enotna, da sodišče pri začasnem priporu ne presoja pogojev za izročitev in v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna.²

9Edina izjema, ki jo priznava pravna teorija je, kadar že iz mednarodne tiralice izhaja, da izročitev osebe ne bo dovoljena, ker očitno niso podani pogoji za izročitev na podlagi Ustave, mednarodne pogodbe oziroma zakona, zaradi česar bi lahko bila v teh primerih odreditev začasnega pripora v nasprotju z njegovim namenom (na primer: očitno ne gre za ekstradibilno kaznivo dejanje, odsotnost dvojne kaznivosti).³ Preiskovalni sodnik tako ob odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora lahko očitno, prima faciae neutemeljenost izročitve presoja le v okviru podatkov te prošnje, saj so ji le ti podatki na voljo. Ker gre za začasni ukrep, o katerem je potrebno hitro odločiti, sodišče ne presoja drugih okoliščin, ki zahtevajo dodatno vrednotenje, kot so na primer razmere v tuji državi. Šele ko sodišče prejme prošnjo za izročitev, ravna po tretjem in četrtem odstavku 324. člena ZKP, torej med drugim presoja tudi očitno neutemeljenost prošnje za izročitev, saj šele v tej točki razpolaga z ustreznimi podatki. Zagovorniki zato ne morejo uspeti z argumentom a fortiori, saj pri tem spregledajo, da razlog za začasni ekstradicijski pripor niso odvisni od očitne nedopustnosti izročitve širše od vsebine samega predloga upravičenega organa.

10Zagovorniki si zaradi opisane različne podlage in trajanja ekstradicijskega pripora po 524. in 525. členu ZKP neutemeljeno prizadevajo, da bi moralo sodišče širše od podatkov v sami prošnji pristojnega organa tuje države presojati očitno neutemeljenost predloga za izročitev, saj tega predloga v tej fazi niti še ni, pripor pa je namenjen le zagotovitvi navzočnosti v postopku in to največ 5 mesecev, pri čemer pa zakon tudi navaja tri razloge za izpustitev iz takšnega pripora: (i) podelitev mednarodne zaščite tujcu, prenehanje razlogov za pripor, kar se nanaša na priporni razlog begosumnosti in (iii) če v določenem oziroma podaljšanem roku tuja država ne poda prošnje za izročitev. V takšni ureditvi Vrhovno sodišče ne prepoznava pravne praznine, ki bi narekovala prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS, saj zakonska ureditev omogoča izpodbijanje podatkov iz predloga pristojnega organa, s čimer je v tej fazi postopka omogočeno učinkovito varstvo pravice tujca do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

11Zagovorniki so se pred nižjimi sodišči sklicevali na razmere v Ukrajini, kot razlog za nedopustnost izročitve, glede katerih sta se nižji sodišči povsem ustrezno opredelili z ugotovitvijo, da bodo predmet nadaljnjega postopka, saj ne zatrjujejo prima faciae nedopustnost izročitve zaradi podatkov v mednarodni tiralici. Kolikor se sklicujejo na zapisnik v zadevi odreditve začasnega ekstradicijskega zapora v zadevi I Kpd 23196/2024 z dne 30. 3. 2024 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je iz njega razvidno, da je sodišče pri zavrnitvi predloga za pripor izpostavilo, da Rusija kot država prosilka ni več članica Sveta Evrope, kar je neprimerljiv položaj z obravnavano zadevo. Citirana sodna praksa tujih vrhovnih sodišč in ESČP pa za presojo začasnega ekstradicijskega pripora ni relevantna, saj se nanaša na samo izročitev tujca, ne pa na odrejeni pripor.

12Zagovorniki v prvi vrsti izpostavljajo, da sodišče ni opravilo dokazne ocene, kar pa je v tej fazi izključeno, saj sodišče pri začasnem ekstradicijskem priporu niti ne presoja obstoja utemeljenega suma kot pogoja za odvzem prostosti.⁴ Zagovorniki nadalje očitajo, da je izpodbijani sklep neobrazložen glede potrebnosti pripora ter da se sodišče ni opredelilo do dejstev, da se obravnavani tujec ni izogibal organom pregona, da ni bil seznanjen s tekom kazenskega postopka, in da ni storil nobenega ravnanja, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da se bo izogibal organom pregona in sodišču. Navajajo, da se sodišče ni opredelilo do okoliščin, da je odšel iz Ukrajine in potoval med državami EU zaradi zdravstvenih težav ter da je bila tiralica izdana več let potem, ko je zapustil Ukrajino, in da ni vedel za potek postopka v Ukrajini, v vmesnem času se je prosto gibal po EU, tudi po izdaji tiralice, tujec se tako ne skriva ali izogiba organom pregona, ter da pogosto bivanje v drugih državah članicah EU ne izkazuje begosumnosti.

13Preiskovalna sodnica je realno in konkretno nevarnost, da bi se tujec na prostosti lahko izognil postopku izročitve, zakonito in ustavno skladno oprlo na okoliščine, (i) da je tujec organom pregona Ukrajine do sedaj nedosegljiv, vse od izdaje naloga za prijetje 9. 12. 2019, (ii) da pogosto menjava prebivališča, (iii) se seli iz države v državo in se giba po različnih državah EU, (iv) tudi na zaslišanju je navajal različna prebivališča v tujini, (v) na Slovenijo ga ne veže nobena okoliščina, saj tu nima ne stalnega ne začasnega prebivališča, nima premoženja, zaposlitve ali poslovnih prostorov, kar bi ga vezalo na obstanek v Republiki Sloveniji, in ne sprejema naziranja obrambe, da razlog begosumnosti ni podan.

14Ker je za presojo begosumnosti odločilno, da je podana konkretna nevarnost, da ne bo dosegljiv organom RS, je povsem irelevantno, zakaj je odšel iz Ukrajine in ali se je namerno, ali zgolj naključno izognil postopku v Ukrajini, zato se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do navedb o razlogih za odhod iz Ukrajine in njegovem (ne)vedenju za postopek v Ukrajini, zato se sodišče do njih ni bilo dolžno opredeliti. Zagovorniki se z navedbami, da posamezne od v sklepu izpostavljenih okoliščin ne izpolnjujejo pogojev za odreditev pripora in da ni ničesar storil, kar bi kazalo na begosumnost, prizadeva za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja.

15Zagovorniki očitajo, da sodišče ni opravilo analize glede možnosti izbire milejšega ukrepa od pripora in je sklep zato neobrazložen. Sodišče bi moralo po stališču obrambe ugotoviti, ali je pripor neogibno potreben in ali je mogoče begosumnost odpraviti na kakšen drug način.

16Sodišči sta v sklepih ugotovili, da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ter pri tem poudarili, da bi lahko kadarkoli zapustil Slovenijo in da je zato odreditev pripora neizogibno potrebna, tudi glede na težo dejanja in zagroženo kazen. Sklep tako ne temelji le na teži dejanja, kot zmotno navajajo zagovorniki. Ugotovitev sodišča, da bi lahko kadarkoli zapustil Slovenijo, pa je potrebno povezati s predhodnimi razlogi o pripornem razlogu begosumnosti. Ni se mogoče strinjati z zagovorniki, da so razlogi pavšalni, kolikor pa izpostavljajo pripravljenost tujca spoštovati milejše ukrepe, pa s tem ne presežejo izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega zahteve ni mogoče vložiti. Zavrniti je potrebno tudi navedbe zagovornikov, da je diskriminatorno, da se milejših ukrepov ne more odrediti zoper osebe, ki nimajo stalnega prebivališča v RS, saj v prvi vrsti razlogi sodišča ne temeljijo le na tej okoliščini, ampak na skupku okoliščin, kot so bile povzete že zgoraj. Poudariti pa je potrebno, da mora biti na strani tujca izkazano zaupanje, da so milejši ukrep spoštoval, iz razlogov izpodbijanih sklepov kot celote pa izhaja, da ta pogoj ni izpolnjen, zlasti glede na ugotovljeno begosumnost.

C.

17Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

18Če bo za tujca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ A. Bučar Brglez in drugi v M. Šepec: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 619.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 80050/2022 z dne 18. 5. 2023 kot tudi XI Ips 53553/2014 z dne 19. 2. 2015, XI Ips 24/2009 z dne 2. 4. 2009 in druge.
³ A. Bučar Brglez in drugi v M. Šepec: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 619. str.621.
⁴ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi XI Ips 15/2009 z dne 5. 3. 2009.