VSL Sklep VII Kp 27797/2017

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožba oškodovanca F. F. se zavrže kot nedovoljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Cerknici iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog, ki je bil podan zoper obdolžene A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Oškodovance F. F., G. F. in H. H. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prav tako se je zoper sklep pritožil oškodovanec F. F. (pritožbo je naslovil kot ugovor), brez navedbe pritožbenega razloga in predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi tožilski pritožbi. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženega D. D. in predlagal njeno zavrnitev, na pritožbo oškodovanca F. F. pa sta odgovorila zagovornika obdolženih A. A. in E. E. in prav tako predlagala, da se zavrne kot neutemeljena.

3Pritožba tožilke je utemeljena, pritožba oškodovanca pa ni dovoljena.

K pritožbi okrožne državne tožilke

4V skladu z določbo prvega odstavka 435. člena ZKP sodnik ob prejemu obtožnega predloga preizkusi ali je sodišče pristojno in ali so podani pogoji, da se zasebna tožba zavrže. Zasebna tožba se zavrže, če ob preizkusu sodnik spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP). Eden od razlogov iz prvega odstavka 277. člena ZKP je tudi ta, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Glede na pojasnjeno je torej sodnik, ki mu je zadeva dodeljena, dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče krajevno in stvarno pristojno za postopek po obtožnem aktu, nato pa še formalni in materialni preizkus tega akta. Formalni preizkus obtožnega akta se nanaša na njegove obvezne sestavine (prvi odstavek 434. člena ZKP), materialni preizkus pa na obstoj procesnih in materialnih pogojev za zavrženje obtožnega akta (prvi odstavek 437. člena ZKP). Takšen preizkus mora biti opravljen takoj po prejemu obtožnega akta in ne šele ob razpisu glavne obravnave. Če sodnik pri preizkusu obtožnega akta oceni, da je sodišče stvarno in krajevno pristojno za odločanje o obtožnem aktu in da niso podani pogoji za njegovo zavrženje, ne izda o tem formalne odločbe, temveč odredi vročitev obtožnega akta obdolžencu in takoj razpiše glavno obravnavo. Z odredbo sodnika o vročitvi obtožnega akta se je kazenski postopek kot sodni postopek zoper obdolženca že začel, po začetku kazenskega postopka pa obtožnega akta, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, ni mogoče več zavreči.¹ Če sodnik ne zavrže obtožnega akta pri predhodnem preizkusu, na glavni obravnavi pa ugotovi, da so podane okoliščine iz prvega odstavka 437. člena ZKP, izda zavrnilno oziroma oprostilno sodbo (357. in 358. člena ZKP).²

5Okrožna državna tožilka v pritožbi pravilno opozarja na dosedanji potek predmetnega kazenskega postopka in utemeljeno navaja, da je bil preizkus obtožnega predloga že narejen, opravljen je bil tudi že predobravnavni narok ter odločeno o predlogu obrambe za izločitev dokazov, v tej fazi pa ni mogoče ponovno opravljati materialnega preizkusa obtožnega akta, kot je to storilo sodišče z izpodbijanim sklepom. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je bila odredba sodnika za vročitev obtožnega predloga dana že dne 6. 9. 2017 (list. št. 6), obtožni predlog je bil nato obdolžencem vročen v mesecu septembru 2017 (vročilnice pripete na list. št. 11). To pomeni, da je bil materialni in formalni preizkus obtožnega predloga narejen že s strani sodnika, ki mu je bil spis najprej dodeljen, torej še pred prenosom zadeve na Okrajno sodišče v Cerknici. Z odredbo sodnika o vročitvi obtožnega predloga se je začel kazenski postopek zoper vse obdolžence, zato po tem zavrženje obtožnega predloga ni več mogoče, saj tudi ne gre za primer iz petega odstavka 443. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je zavrglo obtožni predlog, čeprav se zadeva nahaja že v fazi razpisa glavne obravnave, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

6Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, torej v fazo razpisa glavne obravnave. Posledično se ni opredeljevalo do njenih preostalih pritožbenih navedb.

K pritožbi oškodovanca

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba oškodovanca zoper sklep o zavrženju obtožnega predloga ni dovoljena. Po določbi drugega odstavka 437. člena ZKP se namreč sklep o zavrženju obtožnega predloga vroča zgolj tožilcu in obdolžencu. Oškodovancu se sklep o zavrženju obtožnega predloga državnega tožilca ne vroča, saj se zoper sklep ne more pritožiti, niti ne more po pravnomočnosti sklepa prevzeti pregona.³ Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo oškodovanca zavrglo.

¹ Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 940-941.
² Prav tam, str. 944.
³ Prav tam, str. 944.