439. člen ZKP

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstav

Zatrjevan strah oškodovanca pred obdolžencema in pričami po pravilni prvostopni presoji ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo.

Neupravičena je graja pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP prekršilo določbo tretjega odstavka 439. člena ZKP. Zagovornikom je pritrditi, da navedena določba predpisuje minimalno obdobje treh dni med vročitvijo vabila na glavno obravnavo in samo glavno obravnavo zato, da ima obdolženi čas za pripravo obrambe. Vendar pritožniki spregledajo, da je minimalen rok za pripravo obrambe sodišče dolžno zagotoviti le v primeru vročitve vabila obdolžencu na prvo glavno obravnavo, v zvezi s tem pa tudi podatek, da je bil obdolženi v skladu z navedeno zakonsko določbo pravočasno seznanjen s prvim razpisanim narokom za glavno obravnavo pri čemer se naroka, kljub temu, da je bil v vabilu opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, ni udeležil, razlogov za svoj izostanek pa tudi ni navedel. Ključno je, da je bil obdolženi že tedaj, ko je prejel vabilo na prvi narok, seznanjen s tekom kazenskega postopka zoper njega v obliki razpisane glavne obravnave, od tedaj dalje pa je imel primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alineja 29. člena Ustave RS). Protispisno zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da obdolženi ni bil ustrezno

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu vročilo obtožni predlog in vabilo za prvo glavno obravnavo. V vabilu so bili zapisani vsi pravni pouki iz prejšnje točke tega sklepa. Prva glavna obravnava je bila razpisana za 2. 9. 2014, vabilo pa je bilo obdolžencu vročeno preko izvršitelja 15. 8. 2014, torej zadosti časa za pripravo obrambe, predvsem pa še dovolj časa, da bi si vzel zagovornika, čeprav se je zaradi bolezni opravičil. Sodišče prve stopnje je nato obdolženca še večkrat vabilo na glavne obravnave in v vabilih vedno znova zapisalo ustrezne pravne pouke in obdolženca opozorilo na posledice, v kolikor si zagovornika ne bo vzel. Obdolženčev očitek sodišču prve stopnje, da se glavne obravnave ni udeležil in si ni najel zagovornika, ker je vabilo prejel le dva dni pred obravnavo, zato ne more imeti uspeha zaradi zgoraj obrazloženih okoliščin. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, kot tudi ne pravica do zagovornika, saj je bil, kot je bilo že obrazloženo, večkrat poučen, da si sme vzeti zagovornika in večkrat poučen o posledicah, če tako ne bo ravnal. Sicer pa obdolženec v svoji kratki pritožbi ne pove in

Kumulacija procesnih dejanj in obdolženčeva volja.

Sodišče prve stopnje je prav z namenom spoštovanja obsojenčeve pravice do zagovornika trikrat preložilo in enkrat preklicalo glavno obravnavo, na naroku za glavno obravnavo 8. 9. 2015 pa se je obsojenec, potem ko je bil deležen popolnega pravnega pouka, strokovni pomoči odvetnika odpovedal ter izjavil, da se bo zagovarjal sam. Očitki, s katerimi obsojenec pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve pravice do zagovornika, niso utemeljeni.

V zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnila, kako je okoliščina, da je bila glavna obravnava opravljena, čeprav obsojenec ni imel zagovornika, vplivala na odločitev prvostopenjskega sodišča oziroma zakonitost izpodbijane sodbe. Ker v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih za obligatorno formalno obrambo določa ZKP, sodišče zgolj nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni moglo preizkusiti.

Sprememba obtožnega akta v korist obdolžencu ne zahteva preložitve obravnave zaradi priprave obrambe.

Zgolj dejstvo, da obdolženec v postopku ni imel zagovornika, ne pomeni, da ni imel možnosti predlagati izločitve sodnika oziroma opozoriti na okoliščine v zvezi z izločitvijo. S t em, ko je obdolženec s pooblastitvijo zagovornice odlašal do zadnjega dne pred razpisanim narokom, čeprav je bil o pravici do zagovornika ter o datumu glavne obravnave pravilno in dovolj zgodaj obveščen, je prevzel tveganje, da se izbrana zagovornica naroka ne bo mogla udeležiti oziroma svoje odsotnosti pravočasno opravičiti.

Če je obdolženka, opozorjena na pravice in obveznosti, ki ji skladno z določbami ZKP kot obdolženki v kazenskem postopku gredo, svoji odvetnici pooblastilo preklicala, ugovor o kršitvi pravice do obrambe z zagovornikom ne more biti utemeljen.

Obdolžencu mora biti vabilo na zaslišanje vročeno najmanj tri dni pred izvedbo zaslišanja.

Očitek obdolženca o procesni kršitvi, ker ni prejel vabila vsaj osem dni pred rokom, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev, ko obdolžencu ni bila dana možnost, da bi lahko sodeloval v postopku za prekršek (kjer je zagrožena tako huda sankcija) in da bi imel tudi dovolj časa za pripravo na zagovor, ni utemeljen. Obdolžencu je bil obdolžilni predlog vročen že ob prvem vabljenju na zaslišanje za dne 21. oktobra 2008, zato je po prepričanju višjega sodišča obdolženec imel dovolj časa za pripravo na zagovor, saj je od takrat pa do dne, ko je bil obdolženi zadnjič vabljen na zaslišanje, preteklo več mesecev, ob čemer višje sodišče tudi meni, da ne gre za zapleteno zadevo, ki bi zahtevala daljši čas za pripravo obrambe. Vabilo obdolžencu za dne 8. maja 2009 je bilo vročeno v skladu z določbo četrtega odstavka 87. čl. ZUP, po kateri se šteje, da je vročitev opravljena z dnem preteka 15-dnevnega roka po puščenem obvestilu o pisemski pošiljki. Glede na to, da je iz sporočila o prispelem pismu, spetega k vabilu obdolžencu, razvidno, da je rok za prevzem pisma na pošti začel teči dne 18. aprila 2009, se šteje, da je bila vročitev opravljena 2. maja 2009. Glede na to, da mora biti

Okoliščina, da je obdolženec priprt v eni kazenski zadevi, sama po sebi še ne narekuje obvezne obrambe tudi v drugem postopku, ki hkrati teče zoper istega obdolženca. Sodišče mora glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoditi, ali je priprtemu obdolžencu potrebno zagotoviti obvezno obrambo tudi v drugem kazenskem postopku, ker se sam ne more (uspešno) braniti ali ker to zahtevajo razlogi pravičnosti.

Vročitev obtožnega predloga na način, ki je določen v 3. odstavku 439. člena ZKP, je procesno dejanje sodišča, ki se mu sicer obdolženec lahko odpove, če je na glavni obravnavi na opustitev vročitve pravočasno opozorjen. Takšna odpoved mora biti izrecna in jasna ter zabeležena v zapisniku o glavni obravnavi in nanjo ni mogoče sklepati na podlagi obdolženčevih nadaljnjih ravnanj v postopku. Navedba, da je obsojenec proti oškodovancu zapeljal z namenom, da se izogne plačilu parkirnine, se nanaša zgolj na motiv, ki je obsojenca vodil k storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, in ni nujna sestavina opisa tega kaznivega dejanja.

Pritožbo lahko stranke napovejo le po razglasitvi sodbe. Zato najave pritožbe pred izrekom sodbe ni mogoče šteti kot napoved pritožbe. Če sodba v skladu z določbo 3. odstavka 368. člena ZKP nima obrazložitve, v postopku s pravnimi sredstvi ni mogoče ugotavljati pomanjkljivosti, ki bi sicer izhajale iz obrazložitve sodbe. Ker je v 1. odstavku 339. člena ZKP predpisano, da se med drugim na glavni obravnavi preberejo listine, knjige in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, po presoji senata oziroma sodnika posameznika pa se sme njihova vsebina na kratko povedati, to pomeni, da le vpogled v take listine ne zadostuje.

Določbe 2. odstavka 439. člena ZKP ni bilo mogoče razlagati tako, da je tudi v primeru, ko obdolženec in njegov zagovornik s sodbo nista bila seznanjena, nastopila domneva, da se je obdolženec pravici do pritožbe odpovedal, če pritožbe v osemdnevnem roku ni napovedal.

Domneva, ki bi temeljila na podmeni, da se je obdolženec, ki je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen na dolžnost napovedi pritožbe ter poučen o posledicah opustitve tega procesnega dejanja, kljub temu, da pri razglasitvi sodbe ni bil navzoč in mu tudi ni bil vročen prepis izreka sodbe, pa pritožbe zato ni napovedal, kar vnaprej odpovedal tej pravici, bi bila v nasprotju z zagotovljeno ustavno pravico do pravnega sredstva.

Pri vabljenju na glavno obravnavo v skrajšanem postopku, ki se po procesnih določbah nadaljuje, obdolžencu ni treba zagotoviti najmanj treh dni za pripravo obrambe. V takšnem položaju sodišče upošteva določbo 4. odstavka 12. člena ZKP, po kateri se mora obdolžencu zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Gre predvsem za to, da sodišče pri tem upošteva obsežnost zadeve ter njeno zapletenost tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu. Zgrešeno je stališče, da bi sodišče moralo uporabiti Zakon o kazenskem postopku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ker gre za postopkovne določbe, se vselej uporablja zakon, ki velja v času sojenja.

Določbe o napovedi pritožbe si je treba razlagati tako, da se lahko obdolženec odpove pravici do pritožbe bodisi izrecno bodisi da v primerih, ko je to dolžan storiti, pritožbe ne napove, vendar le, če je seznanjen z izrečeno sodbo. Slednje velja tudi v primerih sojenja v njegovi nenavzočnosti.

V primeru, ko se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti, ga mora sodišče na primeren način seznaniti, da je po opravljeni glavni obravnavi izreklo sodbo, ga poučiti o dolžnosti napovedi pritožbe in opozoriti na posledice, če pritožbe ne bo napovedal. Obdolžencu dani pouk v vabilu na glavno obravnavo glede dolžnosti napovedi pritožbe in posledicah opustitve ne zadostuje.