VSL Sklep VII Kp 32925/2019

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

1Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 5. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 21. 6. 2019, vložen dne 26. 6. 2019, zoper A. A., v katerem se mu očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2Zoper sklep je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložila pritožbo državna tožilka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Kot izhaja iz predmetnega obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt 7019/2019 z dne 21. 6. 2019, je na obdolženega A. A. naslovljen očitek kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 2. 3. 2019 v Azilnem domu ... na naslovu ... v ... prijel B. B. za roko in mu jo naslonil na vročo ploskev štedilnika, s tem pa je navedenemu povzročil opeklino na zapestju in roki, zaradi česar je bila roka navedenega nekaj dni začasno okvarjena in oslabljena, kar je lahka telesna poškodba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so obdolženec, oškodovanec in njegov zakoniti zastopnik vsi tujci, ki v Republiki Sloveniji nimajo stalnega ali začasnega prebivališča, znanega prebivališča pa nimajo niti v tujini. Nadalje je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da gre za t. i. dejanje majhnega pomena in da izvedba kazenskega postopka ni smotrna z vidika nizke kriminalne količine očitanega kaznivega dejanja in tudi ne z vidika zagotovitve obdolženčeve in oškodovančeve navzočnosti na glavni obravnavi. Pri tem je kot ključne okoliščine izpostavilo obdolženčevo nekaznovanost, odsotnost ponovitvene nevarnosti, enkratnost dejanja in predpisano kazen. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, pri čemer je upoštevalo, da bi izvedba kazenskega postopka povzročila enormno škodo (stroške zagotovitve navzočnosti obdolženca in oškodovanca na glavni obravnavi, stroške prevajalcev za prevod listin in za ustno prevajanje) tako proračunu kot obdolžencu. Zato je kazenski postopek zoper obdolženega iz razloga po 5. točki prvega odstavka 277. člena ZKP ustavilo.

5Državna tožilka se z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno izpostavlja, da očitano kaznivo dejanje ne more biti dejanje majhnega pomena. Po mnenju državne tožilke poseg v telo otrok kot najšibkejših v družbi opravičuje pregon ne glede na težave z dosegljivostjo in stroški postopka. Presojanje okoliščin o nekaznovanosti obdolženca in dejstva, da sta obdolženec in oškodovanec tujca v tranzitu je pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo nepravilno. Ravno tako ni na mestu ugotavljanje, kakšno škodo bi s kazenskim postopkom utrpel še nekaznovani obdolženec, ki je kot tujec čez Slovenijo le potoval. Pritožba izpostavlja tudi način povzročitve poškodbe, ki je skrajno zavržen. Državna tožilka meni, da je varovanje življenja in telesa univerzalna vrednota in je treba posege vanjo ustrezno obravnavati ne glede na to, ali gre za domače ali tuje državljane, zlasti pa si varstvo zaslužijo otroci.

6Sodnik posameznik lahko pri preizkusu obtožnega akta po uradni dolžnosti odloči (prvi odstavek 435. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP), da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, če ugotovi, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon (5. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). V skladu s sodno prakso¹ našteta objektivna in subjektivna merila niso enakovredna, saj ni nujno, da se vsako od njih pojavlja pri presoji dejanja majhnega pomena. Instituta pa ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni konstantni merili, ki zadevata težo dejanja in stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti. Pri presoji je potrebno upoštevati tudi spremenljiva merila, relevantna v konkretni zadevi.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno presojalo v prejšnji točki navedenih meril za presojo, ali je očitano kaznivo ravnanje t. i. dejanje majhnega pomena, zaradi česar je, kot utemeljeno opozarja pritožba, prišlo do napačnega zaključka. Pritožbeno sodišče na tem mestu najprej predstavlja okoliščine dogajanje pred očitanim kaznivim dejanjem, ki so po njegovi oceni bistvene za odločitev, ali ga za t. i. dejanje majhnega pomena. Iz podatkov predmetnega spisa izhaja, da sta se oškodovanec, otrok star 10 let, in obdolženčev sin, star 5 let, igrala na hodniku azilnega doma. Pri tem se je obdolženčev sin dotaknil vročega štedilnika in stekel v sobo k obdolžencu. Nato je iz sobe pritekel obdolženec in prijel oškodovanca za roko in mu jo naslonil na vročo ploskev štedilnika, kot se mu očita v obtožnem predlogu.

8Pritožbeno sodišče ocenjuje, da na podlagi navedenega nikakor ni mogoče sklepati na neznatno nevarnost očitanega kaznivega dejanja. Čeprav je odraz narave in teže očitanega kaznivega dejanja tudi predpisana kazen, to je denarna kazen ali zapor do enega leta in gre za predlagalni delikt, to nikakor ne more pretehtati drugih objektivnih okoliščin, ki dajejo očitanemu kaznivemu dejanju prej večjo kakor manjšo težo. Pri tem je po mnenju pritožbenega sodišča odločilno predvsem dejstvo, da je bil oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja star 10 let in se zagotovo sam ni bil sposoben braniti nasproti odraslemu obdolžencu, zaradi česar si zasluži še dodatno varstvo države. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je očitano kaznivo dejanje uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Takšnim dejanjem pa zaradi varstva temeljne človekove vrednote ni mogoče pripisovati minornosti, še posebej, kadar gre za poseg v telo otroka, kot najšibkejšega v družbi, pa čeprav je šlo, kot navaja sodišče prve stopnje, za enkratno dejanje. Slednje je namreč mogoče pripisati tudi dejstvu, da je obdolženi azilni dom zapustil v nekaj dneh po storitvi kaznivega dejanja.

9Tudi način povzročitve poškodbe po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala uporabo instituta dejanja majhnega pomena. Kot je izpostavila državna tožilka, je takšen način skrajno zavržen. Po mnenju pritožbenega sodišča se je obdolženec z dejanjem želel maščevati oškodovancu, ker je menil, da se je njegov sin spekel zaradi njega, kar pa vsekakor ni ravnanje, ki bi bilo družbeno sprejemljivo. Upoštevajoč izvid zdravniškega pregleda z dne 2. 3. 2019 in poškodbeni list z dne 7. 6. 2019 iz katerih izhaja, da je oškodovanec utrpel opekline neopredeljene stopnje na zapestju in roki, zaradi česar je bil začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del telesa ali kakšen organ, nikakor ni mogoče sklepati na neznatnost oziroma odsotnost škodljivih posledic, kot enega izmed objektivnih meril instituta dejanja majhnega pomena.

10Nadalje je pritožbeno sodišče presodilo, da ravno tako ni izpolnjen subjektivni kriterij dejanja majhnega pomena. Obdolženec naj bi po oceni pritožbenega sodišča očitano kaznivo dejanje nedvomno storil z direktnim naklepom. Sama predhodna nekaznovanost in odsotnost ponovitvene nevarnosti pa po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne predstavljata takšnih izjemnih okoliščin, ki bi očitanemu kaznivemu dejanje pripisovale majhen pomen. Obdolženčeva nekaznovanost se lahko upošteva le kot olajševalna okoliščina pri izbiri in odmeri kazni.

11Pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi dalo preveliko težo potencialnim stroškom nadaljnjega kazenskega postopka. Strinja se z državno tožilko, da je potrebno domače in tuje državljane obravnavati enako. Ni sicer dvoma, da že sam tek kazenskega postopka lahko pomembno vpliva na življenje obdolženca, povzroča stigmo, pa tudi stroškovne posledice. Vendar je uporaba instituta dejanja majhnega pomena (5. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) izjema, za katero morajo biti izkazane utemeljene objektivne in subjektivne okoliščine, ki opravičujejo oceno, da gre – v primerjavi s posledicami, ki jih povzroča pregon – resnično za majhen pomen dejanja, kar posledično lahko utemeljuje ustavitev postopka.

12Ker v konkretnem primeru niso izkazane takšne izjemne okoliščine in je po presoji pritožbenega sodišča napačen zaključek sodišča prve stopnje, je pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ VSRS Kp 8/2005 z dne 27. 9. 2005.