VSRS Sklep II Kp 24676/2024

Pritožba obtoženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena.

A.

1Višje sodišče v Mariboru je s sklepom III Kp 24676/2024 z dne 18. 12. 2025 ugotovilo, da so razlogi za pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obtoženem A. A. še vedno podani. Višje sodišče je sklep izdalo po opravljeni pritožbeni seji, na kateri je odločalo o pritožbi obtoženčeve zagovornice zoper sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II K 24676/2024 z dne15. 5. 2025.

2Obtoženčeva zagovornica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo brez izrecne navedbe razlogov, smiselno pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter obtoženega A. A. izpusti na prostost, oziroma podredno, da odredi "enega izmed milejših ukrepov po 192. členu ZKP".

B.

3Pritožba ni utemeljena.

4Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je višje sodišče izpodbijani sklep izdalo na podlagi petega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v povezavi s 398. členom ZKP, in je po vsebini pripor zoper obtoženca skladno z navedenimi določbami podaljšalo iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je višje sodišče pritožbo obtoženčeve zagovornice zoper sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II K 24676/2024 z dne 15. 5. 2025 zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Posebnost obravnavane zadeve je v okoliščini, da je višje sodišče odločalo o primeru iz 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP (izrek tridesetletne zaporne kazni pred sodiščem prve stopnje) in sodba o glavni stvari kljub potrditvi odločitve zato še ni bila pravnomočna, saj ima obramba še možnost pritožbe na Vrhovno sodišče. Višje sodišče je zato v tem primeru o priporu odločalo kot prvostopenjsko sodišče in je pravilno - ob smiselni uporabi - ravnalo po določbah petega odstavka 361. člena ZKP. O bistveno podobni situaciji se je Vrhovno sodišče izreklo že v zadevi I Ips 172/2002 z dne 28. 2. 2002.

5V nadaljevanju je bilo treba odločiti o dopustnosti pritožbe zoper izpodbijani sklep. Na podlagi prvega odstavka 399. člena ZKP se smejo stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, zoper sklepe preiskovalnega sodnika in zoper druge sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, pritožiti vselej, kadar ni v zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe. Ker je (i) višje sodišče v konkretni zadevi o priporu odločalo kot prvostopenjsko sodišče in (ii) ker zoper odločitev iz petega odstavka 361. člena ZKP pritožba zoper izpodbijani sklep ni izključena oziroma je na podlagi določbe, "da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve", izrecno predvidena, je pritožba na Vrhovno sodišče dovoljena in jo je slednje vsebinsko obravnavalo.

6Pritožnica v okviru utemeljenega suma najprej navaja, da je ta v tej fazi postopka bistveno oslabljen iz razlogov, ker je bila zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena obsežna pritožba, v kateri se utemeljeno izpodbija obstoj sostorilstva, naklepa in zanesljivost zaključkov izvedenskega mnenja. Trdi, da se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo in da utemeljen sum neustrezno upošteva "kot dokončno ugotovljen".

7Navedbe pritožnice so neutemeljene. Nikakor namreč ne more uspeti z argumentacijo, da je zgolj iz razloga vložitve pritožbe utemeljen sum v obravnavani zadevi kakorkoli omajan. Kot je pravilno ugotovilo že višje sodišče (točka 3 izpodbijanega sklepa), slednji izhaja iz pravnomočne obtožnice, v nadaljevanju kazenskega postopka - glede na odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja - pa ni bil v ničemer oslabljen, temveč utrjen.

8V nadaljevanju pritožnica v okviru ponovitvene nevarnosti najprej pavšalno zatrjuje, da je sodišče izhajalo iz zmotnega stališča, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in kasnejša podaljšanja pripora, niso spremenile oziroma, da so se slednje tekom kazenskega postopka še dodatno utrdile. Nadalje povsem nekonkretizirano trdi tudi, da je izostala presoja konkretne, aktualne in prihodnje usmerjene nevarnosti, zaradi česar pripor dobiva funkcijo kaznovalnega ukrepa. S tem je bil po njeni oceni kršen 20. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Takšne navedbe vložnice, ki niso podkrepljene s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ni mogoče vsebinsko obravnavati, medtem ko je višje sodišče ponovitveno nevarnost povsem ustrezno utemeljilo zlasti glede na težo, način in okoliščine izvršitve očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa je upoštevalo tudi osebne okoliščine obtoženca.

9Tako je izpostavilo naslednje ključne - tako objektivne kot subjektivne - okoliščine, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča (še vedno) utemeljujejo ponovitveno nevarnost pri obtožencu: (i) podroben dogovor, premišljeno načrtovanje in posebna odločnost za izvršitev kaznivega dejanja s sostorilko; (ii) okrutnost in zahrbtnost obtoženca pri izvršitvi kaznivega dejanja; (iii) obnašanje po storitvi kaznivega dejanja - obtoženčevo sprenevedanje v zvezi z umorom pokojne soproge in lažno prikazovanje, da je B. B. prostovoljno zapustila družino; (iv) brezobzirnost do sorodnikov umorjene in do obtoženčevih lastnih otrok; (v) brezbrižnost do pokojne soproge, v zvezi s katero je bil motiviran za prenehanje njune skupne zakonske zveze in družinske skupnosti; (vi) izrazita prizadetost, zamerljivost in sposobnost načrtovanja obtoženca ter posega po skrajnih sredstvih za dosego svojih ciljev; (vii) neurejena premoženjska in družinska razmerja, ki med drugim zadevajo skrb za vzgojo in varstvo mladoletnih otrok. Glede na navedeno je utemeljen zaključek, da obstaja konkretna in realna nevarnost, da bi obtoženec, v kolikor bi bil izpuščen na prostost, kazniva dejanja zoper življenje in telo ponovil (točka 4 izpodbijanega sklepa).

10Ob upoštevanju navedenega pritožnica ne more uspeti niti z navedbami, da višje sodišče ni pojasnilo proti komu naj bi ponovitvena nevarnost obstajala, saj so v ta krog zajeti vsi potencialni oškodovanci, katerih varnost bi bila z izpustitvijo obtoženca na prostost ogrožena. Prav tako so neutemeljene navedbe, da se je višje sodišče osredotočilo le na historični dogodek in ni ugotovilo nobene nove okoliščine, ki bi potrdila ponovitveno nevarnost, saj se slednje niti ne zahteva. Sodišče je pojasnilo, da se okoliščine od izdaje predhodnega sklepa o priporu niso v ničemer spremenile, temveč še vedno obstojijo oziroma so te še bolj utrjene, s čimer je zadostilo zakonski zahtevi, da po uradni dolžnosti preveri, ali so zakonski in ustavni pogoji za pripor še izpolnjeni.

11Glede na vse ugotovljene okoliščine je višje sodišče utemeljeno in razumno presodilo tudi, da je pripor v konkretni zadevi neogibno potreben in sorazmeren ukrep, pri čemer se je ustrezno opredelilo tudi do dejstva, da milejši ukrepi v konkretnem primeru ne bi mogli učinkovito zagotoviti zasledovanega cilja - varnosti ljudi (točki 5 in 6 izpodbijanega sklepa). Na drugi strani pa pritožnica niti ne konkretizira, kateri milejši ukrep bi bil po njeni oceni primernejši, zato podrobnejša presoja tega očitka ni mogoča.

C.

12Ker kršitve, ki jih v vloženi pritožbi uveljavlja zagovornica obtoženca, niso izkazane, je Vrhovno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.