VSM Sklep II Kp 7983/2017

Ob reševanju pritožbe obdolženega D.M. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se obdolženemu D.M. na podlagi 375. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 78. členom KZ izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Kaj konkretno, zaradi katerega dejanja, bi naj bil obdolžencu izrečen že navedeni vzgojni ukrep, iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja. Bilo pa je v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločeno, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženi D.M.. V obsežni pritožbi izpostavlja, da je navedena zadeva pri njem zapustila posledice in ga zelo prizadela. Očitanega kaznivega dejanja ni izvršil, zato je pritožbenemu sodišču tudi predlagal, da napadeno sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo najprej po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi zagrešilo več kršitev kazenskega postopka, kršilo pa je tudi kazenski zakon.

5Preizkus izpodbijane sodbe je tako pokazal, da je prvostopno sodišče po končani glavni obravnavi 4. 4. 2018 v obravnavani zadevi (list. št. 148 predmetnega kazenskega spisa) razglasilo sklep (torej ne sodbe), da se obdolžencu na podlagi 375. člena KZ-1 v zvezi z 78. členom KZ izreče vzgojni ukrep - nadzorstvo organa socialnega skrbstva. Na list. št. 162 predmetnega kazenskega spisa pa se nahaja sodba v imenu ljudstva (opremljena z žigom, da gre za izvirnik), od koder izhaja, da je bil obdolžencu že navedeni vzgojni ukrep izrečen s sodbo. Navedeno pa pomeni, da se pisno izdelana sodba in njen izvirnik, to je razglašena odločba, kot je navedena v zapisniku o glavni obravnavi, kjer je navedeno, da je bil razglašen sklep, ne ujemata. Navedeno pa predstavlja kršitev iz drugega odstavka 365. člena ZKP. In čeprav je iz pisno izdelane sodbe razbrati, da je bila odločitev sprejeta v senatu, ob sodelovanju sodnic porotnic in sta porotnici tudi (na roko) dopisani na zapisnik o glavni obravnavi, pa iz samega zapisnika o glavni obravnavi sodelovanje porotnic pri sojenju ni razvidno, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja niti to, da bi se senat o navedeni zadevi sploh posvetoval, pri čemer ni spregledati niti tega, da zapisniku, v nasprotju z določbo 86. člena ZKP, ni priložen ovitek s posvetovalnim zapisnikom. Le-tega namreč tudi sicer v spisu ni zaslediti.

6Nadaljnja kršitev, in sicer iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je podana zato, ker je sodba izdana v obravnavani zadevi, ob vsem že navedenem, tudi povsem nejasna, saj v njej sploh ni opisano obdolženčevo ravnanje, zaradi katerega mu je sodišče izreklo že navedeni vzgojni ukrep.

7Prvostopno sodišče pa je nadalje kršilo tudi določbe 451. člena ZKP, ker je v drugem odstavku med drugim tudi povsem jasno zapisano, podrobneje pa to obrazloženo tudi v komentarju mag. Š.H. k Zakonu o kazenskem postopku, Založbe GV, 2004 (navedeni člen ZKP pa tudi kasneje ni bil bistveno spremenjen), od koder izhaja, da obstoječa zakonodaja ne omogoča izreka vzgojnega ukrepa iz prvega odstavka 94. člena KZ mlajšemu polnoletniku, če se šele na glavni obravnavi ugotovi (kot je bilo to sicer tudi v obravnavani zadevi), da bi bilo primerneje, da se storilcu namesto kazni zapora izreče vzgojni ukrep. Ob navedenem pa je potrebno pripomniti tudi, da je na naroku za glavno obravnavo 8. 1. 2018 okrožna državna tožilka (list. št. 111) sodišču sicer "predlagala, da se zadeva odstopi v postopek proti mladoletnikom, pred senat za mladoletnike, saj za obdolženega, ki je mlajši polnoletnik, pride v poštev izrek vzgojnega ukrepa...", vendar prvostopno sodišče o navedenem predlogu ni odločalo, saj v tej smeri ni sprejelo nobenega ustreznega sklepa, zakaj predlogu tožilstva ni sledilo, pa ni obrazložilo niti v razlogih izpodbijane sodbe. Navedeno pa predstavlja nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 271. člena ZKP, saj izpodbijana sodba tudi v tej smeri nima ustreznih razlogov.

8Glede na vse navedeno, in ker ugotovljene kršitve vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

9Glede na vse ugotovljene kršitve se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami obdolženca, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, presoditi bo moralo ostale pritožbene navedbe ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa bo posebej pozorno, da v zadevi, glede na to, da je pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložil zgolj obdolženec, ne bo prišlo do kršitve načela prepovedi reformatio in peius. V obravnavani zadevi to namreč pomeni, da tudi v ponovljenem postopku obdolžencu ne more biti izrečena kazenska sankcija, ki bi bila v škodo obdolženca, prav tako pa sodišče tudi ne bo smelo sprejeti sprememb, ki bi presegale v razveljavljeni sodbi zastavljene okvirje in bi lahko privedle do neugodnejše pravne kvalifikacije oziroma, kot je že navedeno, do izreka za obdolženca neugodnejše kazenske sankcije.