VSM Sodba in sklep II Kp 87012/2010

I. Ob reševanju pritožb obdolženega M.l. in njegovega zagovornika se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči:

Obtožba zoper obdolženega M.l. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi)

da je kot uradna oseba z namenom, da bi komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj ter v uradno listino vpisal lažne podatke in s svojim podpisom potrdil uradno listino z lažno vsebino, s tem, da je:

6. dne 25. 9. 2008 med 5.00 in 17.00 uro kot policist Policijske postaje P., ko je na podlagi delovnega naloga PP P.z dne 25. 9. 2008 opravljal delo vodje prometne patrulje na območju PP P. v skladu s tretjim odstavkom 136. člena ZVCP-1 sestavil obvestilo o odstopu od ogleda kraja prometne nesreče, številka 3F693-44, in vanj vpisal, da je bil v prometni nesreči tega dne ob 12.05 uri izven naselja Z.H. na glavni cesti G-2 udeležen voznik B.P. z osebnim avtomobilom, da gre za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, ko je zapeljal izven vozišča in si poškodoval avtomobil, nato pa obvestilo lastnoročno podpisal, podatke o prometni nesreči narekoval policistki S.F., da jih je ta vpisala v delovni nalog oziroma poročilo o delu, ki ga je dolžan izpolnjevati v skladu s 166. členom Pravil policije, nato pa podatke, da je B.P. zapeljal v jarek zaradi predmeta, ki je ležal na tleh, posredoval tudi dežurnemu PP P., da jih je ta kot resnične vpisal v poročilo dežurnega, pri čemer je L. vedel, da do prometne nesreče ni prišlo na kraju in na način, kot je zatrjeval in da je tako v obvestilu o odstopu, poročilu o delu in v obvestilu dežurnemu policistu navajal lažne podatke, s tem pa je B.P. omogočil, da je pri Zavarovalnici Tilia d.d. dne 9. 10. 2008 vložil prijavo zavarovalnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska in strojeloma ter prejel odškodnino v višini 18.709,81 EUR, do katere ni bil upravičen,

s čemer bi naj storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in ponareditev ali uničenje uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1,

se po 4. točki 357. člena ZKP

zavrne.

Stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

II. Ob ugoditvi pritožbama obdolženega M.L. in njegovega zagovornika ter po uradni dolžnosti se v preostalem delu sodba sodišča prve stopnje, v izpodbijanem delu pod točko I izreka, razveljavi in v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I obdolženega M.L. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ponareditve ali uničenje uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja poskusa zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Obdolžencu je bila izrečena pogojna obsodba, znotraj katere mu je bila določena enotna kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi o stroških postopka, kot je podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Pod točko II prvostopne sodbe pa je sodišče na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da bi naj obdolženec storil še pet kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ v steku s petimi dejanji uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 265. člena KZ. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP so stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in njegovega zagovornika obremenili proračun.

2Zoper obsodilni del izpodbijane sodbe sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec je v svoji laični pritožbi navedel, da se pritožuje zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve Zakona o kazenskem postopku. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da o pritožbi pravično razsodi in ga oprosti obtožbe. Obdolženčev zagovornik je vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti vseh očitanih kaznivih dejanj, pri čemer je obdolženčev zagovornik izpostavil tudi, da je kaznivo dejanje, ki se je obdolžencu očitalo pod točko I/6 izreka izpodbijane sodbe, zastaralo.

3Obdolženčev zagovornik je v pritožbi nadalje zahteval tudi, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata. Glede na tak predlog je pritožbeno sodišče o pritožbeni seji obvestilo vse procesne udeležence. Obdolženec in zagovornik sta na sejo pristopila, državno tožilstvo pa se, kljub izkazanemu obvestilu, seje ni udeležilo. Seja pritožbenega sodišča je bila tako opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP v nenavzočnosti državnega tožilca.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal naslednje:

5Ob preizkusu napadene sodbe je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je kazenski pregon zoper obdolženca glede kaznivega dejanja, opisanega v točki I/6 prvostopne sodbe (dejanje z dne 25. 9. 2008) zastaralo, zaradi česar kazenski pregon zoper obdolženca za to kaznivo dejanje ni več dopusten. Za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1B je namreč predpisana kazen od treh mesecev do pet let zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 pa je predpisana kazen zapora do treh let. Za kazniva dejanja, za katera se sme izreči takšna kazen, pa pregon več ni dopusten, če je preteklo od storitve kaznivega dejanja deset let. Glede na to, da se je obdolžencu pod točko I/6 očitalo storitev kaznivih dejanj, ki bi jih naj obdolženec storil 25. 9. 2008, je torej glede navedenih kaznivih dejanj nastopilo zastaranje kazenskega pregona dne 25. 9. 2018, to je še preden je bila zadeva predložena pritožbenemu sodišču. Ker gre torej za kršitev iz 4. točke 357. člena ZKP, je pritožbeno sodišče o zadevi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

6Izrek o stroških tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na določbah prvega odstavka 96. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

7V ostalem pa je preizkus zadeve na pritožbeni stopnji pokazal sledeče:

Z obdolženčevim zagovornikom sicer ni mogoče soglašati, ko prvostopnemu sodišču očita kršitev kazenskega zakona. Z navedbami, da niso podani zakonski znaki obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, ker so se prometne nesreče dejansko zgodile, zaradi česar zapisi v poročilih o delu in poročilih dežurnega ne predstavljajo zakonskih znakov ponareditve ali uničenja uradne listine, namreč pritožnik podaja le lastno dokazno oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov, ki se razlikuje od te, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče in s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kazenski zakon pa je tudi sicer lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi. Pritožba zagovornika je zato v tem delu neutemeljena.

8Imata pa obdolženec in njegov zagovornik po oceni pritožbenega sodišča prav, ko prvostopnemu sodišču očitata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

9Obdolženčev zagovornik namreč v tej smeri utemeljeno izpostavlja, da je bila obdolžencu z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče S.O., ki je bil udeleženec prometne nesreče 26. 11. 2008, kršena pravica do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist, saj priča S.O. v obravnavani zadevi, v nobeni fazi postopka, ni bil zaslišan. In kot to pravilno izpostavlja zagovornik, dejstvo, da je bil S.O. v neki drugi kazenski zadevi (zadeva Okrajnega sodišča v Mariboru II K 57506/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 57506/2013 z dne 3. 9. 2015) pravnomočno spoznan za krivega, nikakor ne pomeni, da je dejansko stanje o vlogi priče O. razjasnjeno tudi v obravnavani zadevi, kot je to v svoji sodbi (točka 5 izpodbijane sodbe) navedlo prvostopno sodišče. In z zaključki prvostopnega sodišča, da zaslišanje navedene priče v obravnavani zadevi ni potrebno, nikakor ni mogoče soglašati.

10Ko sodišče odloča o dokaznem predlogu, mora vselej upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavna) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS: glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sicer res samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; pri čemer morata pravno relevantnost predlaganega dokaza stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, ob tem pa je v dvomu potrebno šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. S podajo dokaznih predlogov obdolženca in njihovo sodno presojo se namreč udejanja pravno jamstvo, po katerem je obdolžencu v kazenskem postopku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave RS), še bolj konkretna od Ustave RS v tej smeri pa je Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki v d.) alineji tretjega odstavka 6. člena izrecno določa kot jamstvo obdolženca v kazenskem postopku, "da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič".¹ Ob navedenem in glede na to, da se je obdolžencu pod točko I/8 krivdoreka med drugim očitalo, da je dne 26. 11. 2008 lažno navedel, da je bil v prometni nesreči udeležen S.O., ki je zaradi umikanja divjadi zapeljal desno izven vozišča in trčil v drevo, pri čemer je vedel, da do prometne nesreče sploh ni prišlo na kraju in na način, kot je to zatrjeval, s čemer je S.O. omogočil, da je le ta pri zavarovalnici vložil prijavo škode iz naslova avtomobilskega kasko, pa je S.O. v obravnavani zadevi torej vendarle ključna priča, ki pa, kot je to že navedeno, nikoli ni bil zaslišan. In sklicevanje prvostopnega sodišča na sodbo, s katero je bil O. kot obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije, pritožba zato utemeljeno graja. Ob tem pa ima pritožnik prav tudi, ko izpostavlja, da je imel O. v zadevi, na katero se sklicuje prvostopno sodišče, status obdolženca, v tokrat obravnavani zadevi pa bi bil zaslišan kot priča, kar posledično pomeni, da bi bil dolžan izpovedovati po resnici. In čeprav so v spisu podatki (list. št. 1405), da vročevalec M.B. priči O. vabila na obravnavo ni mogel vročiti, saj bi naj po sicer nepreverjenih navedbah svaka O., kot je to zapisal vročevalec, pred 10 dnevi odpotoval v Dominikansko republiko, pa navedeno, brez da se opravijo kakršnekoli poizvedbe ali se priča tudi dejansko nahaja v tujini in kdaj, če sploh, se namerava vrniti, sodišču nikakor ne daje podlage za zaključek, da je priča sodišču nedosegljiva.

11Utemeljena pa je pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v delu, ko prvostopnemu sodišču očita nadaljnjo kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče odredilo prisilno privedbo obdolženca iz psihiatrične ambulante.

12Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, in kot to v pritožbi izpostavljata tako obdolženec kot njegov zagovornik, se je obdolženec redno odzival vabilom sodišča. Pred narokom za glavno obravnavo 6. 6. 2018 (list. št. 1352) je zagovornik zjutraj ob 7.24 uri preko faksa sporočil sodišču, da je 5. 5. 2018 osebna zdravnica obdolženca napotila na nujen psihiatrični pregled, ki bi ga naj obdolženec (ker je bil psihično dekompenziran in samomorilen) opravil naslednjega dne, torej 6. 6. (na dan glavne obravnave) v Psihiatrični ambulanti. Obvestilu je zagovornik priložil tudi kopijo napotnice. Sodišče pa je kljub navedenemu odredilo prisilni privod obdolženca na glavno obravnavo 6. 6. 2018 in to tako, da so policisti obdolženca privedli kar iz psihiatrične ambulante. In to kljub temu, da je psihiater doc. dr. R.O., dr. med. iz Psihiatrične ambulante 6. 6. 2018 v ambulantnem izvidu navedel, da obdolženec nikakor ni sposoben za sodelovanje s sodiščem (priloga B38 kazenskega spisa) in je obdolženec ta ambulantni izvid sodišču tudi predložil. Kljub navedenemu je sodišče (list. št. 1355) zaključilo, da predloženi izvid, ker ni na predpisanem obrazcu, ne dopušča zaključka, da obravnave ni mogoče opraviti. In kljub temu, da sta tako obdolženec kot zagovornik pojasnjevala, da se obdolženec nikakor ne čuti sposobnega, da sodeluje na glavni obravnavi in da naj sodišče, v kolikor dvomi v navedbe psihiatra in obdolženca, postavi izvedenca psihiatra, ki bo podal mnenje o tem, ali je obdolženec sposoben sodelovanja na obravnavi, je sodišče tak predlog obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, "da so omenjena ravnanja usmerjena izključno v zavlačevanje postopka z namenom, da le ta zastara". Glede obdolženčeve izjave, da ni sposoben podati zagovora (list. št. 1356), pa je sodišče preprosto štelo, da se obdolženec ne želi zagovarjati. Ob takšnem ravnanju prvostopnega sodišča pa tudi pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami obdolženčevega zagovornika, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, kar je prav gotovo vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je glede na vse opisane okoliščine potrebno soglašati z zagovornikom, ko ta izpostavlja, da obdolženec v danih razmerah na obravnavi ni bil sposoben ustreznega sodelovanja. Ob tem je potrebno izpostaviti tudi, da postopek v obravnavani zadevi zoper obdolženca teče že več let, pri čemer podatki v spisu nikakor ne dajejo podlage za zaključke prvostopnega sodišča, da je zavlačevanje postopka pripisati ravnanju obdolženca in so po oceni pritožbenega sodišča tudi ukrepi, ki jih je glede zagotovitve obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi 6. 6. 2018 uporabilo prvostopno sodišče, bili ti nesorazmerni.

13Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo tudi nadaljnje kršitve določb kazenskega postopka, in sicer kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izpodbijana sodba nima zadostnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče namreč svojih zaključkov, da je obdolženec vedel, da do prometne nesreče ni prišlo na kraju in na način, kot sta to zatrjevala B.P. in S.O., v svoji sodbi ni zadovoljivo pojasnilo. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o tem, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov sodišče zaključuje, da je obdolženi vedel, da navedeni do odškodnin niso upravičeni. Prvostopno sodišče sicer v svoji sodbi na več mestih navaja, kaj vse je v obravnavani zadevi odločilnega pomena (da so bili skoraj za vse prometne nezgode udeleženci že pravnomočno obsojeni, da je obdolženi B.P., ki je bil prav tako že pravnomočno obsojen poznal, da je bil v eni od zadev obsojen tudi obdolženčev sin G.L....), prav tako prvostopno sodišče večkrat izpostavlja tudi, kaj v zadevi ni spregledati (da se poškodbe na vozilih ne ujemajo, da je bil obdolženec kot policist usposobljen za oceno vrste in teže poškodb na vozilih, da gre za kratko časovno razliko med zatrjevanimi nezgodami...), ob vsem navedenem in posplošenem naštevanju okoliščin obravnavanih nezgod pa prvostopno sodišče ne pojasni bistvenega, in sicer tega, na čem konkretno temeljijo zaključki, da je obdolženec vedel, da so bila v obravnavanih prometnih nezgodah udeležena vozila že predhodno poškodovana, da je šlo za lažne prometne nesreče in za namen, da se protipravno pridobi denar od zavarovalnic. Izpodbijana sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, na podlagi česar se obdolžencu dokazuje, da je kljub majhnim zunanjim poškodbam na vozilih moral vedeti, da gre za poškodbe na notranjih delih vozila, kar pa se tudi po oceni izvedenca, na kraju nezgode ni videlo. Glede na to, da je izvedenec povedal tudi, da je bilo nedvomno ugotovljeno, da se je z vozili manipuliralo tudi tako, da so bili v vozila predhodno vgrajeni deli drugih, že poškodovanih vozil, in ker se je tekom obravnave izpostavila tudi možnost, da so bila vozila manipulirana v času za tem, ko je policija že opravila ogled in pred tem, ko je bilo vozilo peljano na pregled na zavarovalnico oziroma k cenilcu, ko se je torej tudi glede na izpovedbo izvedenca nakazovala možnost, da so v ta vozila bili vgrajeni poškodovani deli šele po tem, ko je obdolženec že opravil ogled in izpolnil poročilo, pa bi prvostopno sodišče tudi v tej smeri moralo navesti ustrezne razloge.

14Glede na že uvodoma obrazložene kršitve obdolženčeve pravice do obrambe in glede na to, da pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih vselej predstavlja razlog razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te odločbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja še, da je tudi izrek izpodbijane sodbe na meji še razumljivega. Obdolženec je bil namreč pod točko I spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, ki jih je sodišče označilo s številkami 6, 7 in 8, pri čemer je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj pod točkami III/6, III/7 in III/8 in za ta dejanja (namesto za dejanja pod I/6, I/7 in I/8) je določilo tudi kazni, kar ni samo nerazumljivo, temveč tudi v nasprotju samo s seboj.

15V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče odpravilo ugotovljene kršitve in bo nato v zadevi ponovno odločilo. Pri tem pa bo kritično presodilo tudi vsa ostala pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, predvsem tudi, kako je bilo možno, da je bil na kraj prometnih nesreč napoten po klicu udeležencev na številko 113 iz OKC od vseh patrulj prav obdolženi in glede na to, da sta se v konkretni patrulji policista izmenično menjavala pri tem, kdo bo obravnaval katerega od dogodkov in ko torej obdolženec naj ne bi mogel vnaprej vedeti, katero prometno nesrečo bo sploh obravnaval, bo prvostopno sodišče dejansko stanje tudi v tej smeri moralo podrobneje raziskati, saj kot to izpostavlja tudi pritožba obdolženčevega zagovornika, zgolj pavšalni zaključki, kot jih ima v tej smeri izpodbijana sodba, da je šlo za pripravljalna in vnaprej načrtovalna dejanja, ne zadostujejo.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 39161/2012 z dne 1. 6. 2017.