VSL Sklep V Kp 10630/2021

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom predlog zagovornika obtoženega A. A., da se iz spisa izloči izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B. B. z dne 10. 5. 2021 in njegova dopolnitev z dne 6. 8. 2021, zavrnilo kot neutemeljenega.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in „napačne uporabe materialnega prava“. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sklep Okrožnega sodišča v Kranju II K 10630/2021 z dne 16. 9. 2021 spremeni tako, da predlogu zagovornika, da se iz spisa izloči izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B. B. z dne 10. 5. 2021 in njegova dopolnitev z dne 6. 8. 2021 (v nadaljevanju izvedensko mnenje), ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5Pritožnik zahtevo za izločitev izvedenskega mnenja utemeljuje s kršitvijo obtoženčeve pravice do obrambe, ker je izvedenec psihiatrična pregleda obtoženca v prostorih ZPKZ ... dne 19. 4. 2021 in 27. 7. 2021 opravil v nenavzočnosti njegovega zagovornika, pri čemer izpostavlja razloge v 11. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021 „da je za zagotovitev temeljnih človekovih in ustavnih pravic obdolženca nujno, da ima v času psihiatričnega pregleda ob sebi zagovornika.“

6Odločitve Ustavnega sodišča so dokončne in pravno obvezujoče. Na splošno je mogoče reči, da so odločbe Ustavnega sodišča splošno obvezne (erga omnes), pri čemer njihova obveznost ne izhaja samo iz izrecne določbe tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), temveč že iz nekaterih temeljnih ustavnih načel (načela pravne države, načela delitve oblasti, načela vezanosti sodnikov na Ustavo in zakon). Splošna obveznost odločb Ustavnega sodišča, tako izreka kot tudi nosilnih razlogov v obrazložitvi, je ključnega pomena za to, da se pri delovanju vseh oblastnih organov zagotovi prevlada ustavnih načel, temeljnih človekovih pravic in svoboščin in drugih ustavnih vrednot.¹ Razlikovati je treba med pravnimi stališči, ki so za odločitev v zadevi neposredno odločilna (ratio decidendi), ter med pravnimi stališči, ki jih je sodišče v sodbi sicer izreklo, vendar za odločitev v predmetni zadevi niso bila bistvena (obiter dictum). Le pravna stališča, ki predstavljajo ratio decidendi, imajo po doktrini stare decisis, na katero se sklicuje tudi slovenska procesnopravna teorija in ustavno sodna praksa, učinek zavezujočega precedensa.²

7V odločbi Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021, na katero se v pritožbi sklicuje zagovornik, je Ustavno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj klinični psiholog predloži osebnostni vprašalnik MMPI-201 in Rorschachov projekcijski preizkus, in posledično pritožnici onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga poročilu o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe, kršilo njeno pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Predmet presoje torej ni bilo vprašanje morebitne kršitve pravice do obrambe zaradi nenavzočnosti zagovornika pri intervjuju kliničnega psihologa s pritožnico, zato po oceni sodišča druge stopnje razlogov v točki 11 obrazložitve odločbe Up-511/17-20, da je za zagotovitev temeljnih človekovih in ustavnih pravic obdolženca nujno, da ima v času psihiatričnega pregleda ob sebi zagovornika, ni mogoče šteti kot nosilnih razlogov odločbe, saj ne gre za pravno stališče na katerem odločba temelji (ratio decidendi) in posledično nima pravno obvezujočega učinka.

8Po določbi 248. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Sodišče torej v primeru, ko se v kazenskem postopku presojajo takšna dejstva, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, ki ga sodnik nima, angažira nepristranske izvedence kot eksperte z določenega področja, da s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomagajo razjasniti sporna dejanska vprašanja. Izvedenstvo je posebno preiskovalno dejanje, s katerim se v kazenskem postopku pridobi dokaz - izvid in mnenje izvedenca.³ Po stališču ustavno sodne prakse izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije v smislu posredovanja strokovnega znanja in izkušenj za razjasnitev spornih dejanskih vprašanj.⁴

9Psihiatrični pregled obdolženca se sme odrediti, če (i) nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali (ii) obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka (prvi odstavek 265. člena ZKP). Če izvedenec psihiatrične stroke ugotovi pri obdolžencu duševno motnjo, duševno manjrazvitost ali kakšno drugo trajno in hudo duševno motenost, določi njeno naravo, vrsto, stopnjo in trajnost ter da mnenje o tem, kako je ob storitvi kaznivega dejanja tako duševno stanje vplivalo na obdolženčevo prištevnost (29. člen Kazenskega zakonika) ter kako še sedaj vpliva na njegovo pojmovanje in ravnanje; oziroma ali gre za tako duševno stanje, da se obdolženec ne more udeleževati kazenskega postopka, in koliko časa bo predvidoma trajala njegova procesna nesposobnost (tretji odstavek 265. člena ZKP).

10Izvedenec psihiatrične stroke svoje mnenje temelji na znanju, ki mora biti v skladu s sodobno znanostjo v njegovi stroki, ter na določenih virih podatkov in sicer podatkov iz sodnega spisa in njegovih prilog, izvidov v zdravstveni dokumentaciji, najpomembnejši vir podatkov na katerih temelji svojo diagnostično oceno pa je psihiatrična preiskava, ki jo izvede sam. Osnova psihiatričnega pregleda je anamneza - podatki o življenjski in zdravstveni zgodovini preiskovanca, ki jo izvedencu posreduje preiskovanec sam, včasih je potrebna še heteroanamneza (opis poteka pomembnih dogajanj v življenju preiskovanca), ki jo posredujejo preiskovancu najbližje osebe. S psihiatrično preiskavo izvedenec zbere in oceni vse najpomembnejše značilnosti preiskovane osebe: orientiranost, njegove intelektivne in spoznavne sposobnosti, poučenost in razgledanost, sposobnost zaznavanja, izražanja in sporazumevanja, značilno čustveno izraznost in razpoloženjska stanja, medosebne odnose in njegovo vlogo v družini in širši socialni mreži, zanimanja, vrednostni sistem in osebne motivacije. Z dodatno dopolnjeno in poglobljeno psihiatrično preiskavo ovrednoti preiskovančevo osebnostno strukturo, njegove značilne strategije za obvladovanje stresov in njegovo lastno uvidevnost v svoje psihosocialno funkcioniranje. Posebej se izvedenec s preiskovancem pogovori o tem, kako le-ta sam pojmuje obravnavano dejanje in dogajanje, v katerem je do dejanja prišlo⁵.

11Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da izvedenec psihiatrične stroke obtoženca ne zaslišuje v smislu določb procesnega zakona ter da razgovor med izvedencem in obtožencem ni namenjen predočenju in ocenjevanju dokaznih virov, ampak je naloga izvedenca, da se v izvedenskem mnenju opredeli zgolj do strokovnih vprašanj, ki so določena z odredbo sodišča. Sodni izvedenec psihiater namreč v kazenskem postopku ne ugotavlja obdolženčeve krivde, prav tako ne zbira dokazov proti obdolžencu, temveč mora samó podati izvid in mnenje o duševnem stanju storilca v času izvršitve kaznivega dejanja. Če obdolženec psihiatru pove, da je storil dejanje, katerega izvršitev pred sodiščem zanika, izvedenec priznanja ne sme posredovati sodišču, kot tudi ne, če izve za druga storilčeva kazniva dejanja, saj mu to prepoveduje etika psihiatričnega izvedenstva.⁶ Posledično izvedenec psihiater izjav obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem v izvedensko mnenje vsebinsko ne sme povzemati, niti ga sodišče o teh obdolženčevih izjavah ne sme zaslišati. Če izvedenec ob pregledu dano izjavo obdolženca o kaznivem dejanju vendarle povzame v izvedensko mnenje, sicer to po stališču sodne prakse ni nedovoljen dokaz, saj takšne izjave obdolženca izvedencu ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona, vendar pa je po drugi strani treba upoštevati, da je izvedenec pomočnik sodišča, zato izjav obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka, ter je ustrezno, da jih sodišče iz izvedenskega mnenja izloči.⁷

12Kot že navedeno je ključni razlog za angažiranje izvedenca pomanjkanje posebnega strokovnega znanja sodnika z določenega področja, zato sodišče v odredbi za izvedenstvo psihiatrične stroke le čim bolj konkretno in natančno določi, kaj je predmet izvedenstva oziroma katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedenca in komu naj bo izvedensko delo zaupano (prvi odstavek 249. člena ZKP) ter na splošno navede vire podatkov (preučitev podatkov v spisu, pridobitev zdravstvene dokumentacije iz določene zdravstvene ustanove in pregled obdolženca), ki naj jih izvedenec uporabi. Zaradi zahteve po neodvisnem, nepristranskem in strokovnem izvedenstvu ter zaradi pomanjkanja lastnega strokovnega znanja pa sodišče ne more in ne sme dajati konkretnih navodil ali kakorkoli drugače vplivati na izvedenca psihiatra v smeri katere podatke iz kazenskega spisa in zdravstvene dokumentacije naj upošteva ter kakšna naj bo vsebina razgovora z obdolžencem, niti sodnik razgovoru ne prisostvuje.

13Zagovornik je strokovni pomočnik obtoženca, ki mu pri njegovi obrambi pomaga s svojim pravnim znanjem in izkušnjami, in torej prav tako nima ustreznega znanja s področja psihiatrije, lahko je tudi zainteresiran za rezultat izvedenstva, zato bi po oceni pritožbenega sodišča s svojo prisotnostjo, nadziranjem in celo morebitnim nestrokovnim poseganjem v razgovor izvedenca z obdolžencem, lahko vplival na njegovo vsebino ter posledično na zanesljivost in dokazno vrednost izvida in mnenja. Čeprav so zaradi ugotavljanja duševnega stanja obdolženca v času storitve kaznivega dejanja nujni del psihiatrične preiskave tudi njegove izjave izvedencu o obravnavanem kaznivem dejanju, jih ni mogoče enačiti z izjavo osumljenca na policiji ter zaslišanjem obdolženca pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, ko mora biti pred izjavo oziroma zagovorom poučen o pravici do navzočnosti zagovornika. Za razliko od izjav obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem izvedencu psihiatrične stroke, ki v izvid in mnenje vsebinsko ne smejo biti povzete, niti izvedenec z njimi ne sme seznaniti sodišča na kakršenkoli drugačen način, so namreč obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, vir dokazov na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi, zagovor obdolženca, če je bilo zaslišanje opravljeno skladno z zakonom, pa je dokaz, na katerem lahko temelji sodna odločba.

14Vsebina razgovora izvedenca psihiatra z obdolžencem ni dokaz v kazenskem postopku, temveč je to izvid in mnenje izvedenca. Po stališču ustavno sodne prakse mora biti sodišču in strankam omogočeno, da izvedensko mnenje kritično analizirajo, ocenijo, uveljavljajo ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizirajo ter se tako izjavijo o tem dokaznem gradivu in se do njega opredelijo. Za učinkovito uveljavljanje pravice do izjavljanja o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča, mora imeti stranka tudi možnost kritike izbire in uporabe metod, ki jih je sodni izvedenec uporabil pri svojem delu. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja pa mora imeti obdolženec možnost izvajanja obrambe tudi na ta način, da s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri vpliva na dokazno gradivo. Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, najsi bo to v metodološkem ali vsebinskem pogledu ali celo glede napačnosti izvida.⁸

15Pravilni so zaključki izpodbijanega sklepa, da obveznost ali možnost, da bi bil pri razgovoru izvedenca psihiatra z obtožencem navzoč tudi zagovornik, ni predvidena niti v določbah ZKP. Navzočnost procesnih subjektov, torej obdolženca, državnega tožilca, zagovornika in oškodovanca pri opravi posameznih preiskovalnih dejanj določa 178. člen ZKP. Zagovornik je lahko navzoč: pri zaslišanju obdolženca, pri prvem zaslišanju obdolženca po privedbi na podlagi 157. člena ZKP je njegova navzočnost obvezna (prvi odstavek); pri ogledu (glede pravice procesnih subjektov, da so navzoči pri rekonstrukciji, veljajo določbe ZKP, ki se nanašajo na ogled⁹) in zaslišanju izvedenca (drugi odstavek); pri hišni preiskavi (tretji odstavek); pri zaslišanju priče z določenimi izjemami (četrti odstavek). Sodišče mora torej zagovornika na primeren način obvestiti le o času in kraju zaslišanja izvedenca, razen če bi bilo nevarno odlašati (peti odstavek 178. člena ZKP), ne pa tudi o tem, kdaj in kje bo izvedenec psihiater opravil razgovor z obdolžencem, niti tega ni dolžan storiti sam izvedenec, saj v določbah ZKP za navzočnost zagovornika pri psihiatrični preiskavi ni podlage.

16Glede na vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča zaradi nenavzočnosti zagovornika na razgovorih izvedenca z obtožencem (ki ju je obtoženec sicer kategorično zavrnil), ne glede na obvezno obrambo in dejstvo, da se je izvedenec z obtožencem srečal v priporu, kar izpostavlja pritožba, obtožencu pravica do obrambe ni bila kršena, saj psihiatrične preiskave po naravi, vsebini in ciljih nikakor ni mogoče primerjati z zbiranjem obvestil od osumljenca ali zagovorom obtoženca, objektivnost, verodostojnost in strokovnost izvida in mnenja pa bo lahko na že opisan način s strokovno pomočjo zagovornika izpodbijal tekom dokaznega postopka na glavni obravnavi.

17Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Sebastian Nerad, 161. člen, v: Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 1463.
² Galič, A.: Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava, 1/2003, str. 13. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-106/02 z dne 25. 4. 2002.
³ Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 566 - 567, tč. 1.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021.
⁵ Žmuc Tomori, M.: Izvedensko delo sodnega izvedenca psihiatra v: Frangež, D. in Slak, B.: Izvedenstvo v teoriji in praksi, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, april 2016, str. 136.
⁶ Žmuc Tomori, M.: Izvedenec ne ocenjuje krivde, temveč duševno stanje - dostopno na https://old.delo.si/tag/.
⁷ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26409/2014 z dne 1. 4. 2021.
⁸ Odločba Ustavnega sodišča Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021.
⁹ Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 565, tč. 5.