235.a člen ZKP

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre pri ugotovitvi, da obtoženi A. A. tudi posoja telefon, za naključno pridobljen dokaz, ki ni neposredna posledica operativnega dela policije temveč ravnanja obtoženega A. A.mpare samega, za katerega pa je bilo prisluškovanje zakonito odrejeno. Iz obrazložitve odredbe opr. št. Pp 8/13 z dne 6.3.2014, s katero so bili izpodbijani ambientalni prisluhi v B. B. vozilu odrejeni, je razvidno, da je preiskovalna sodnica nujnost posega za doseganje zastavljenih ciljev videla v tem, da je s strani tožilstva predlagani ukrep tisti, ki lahko, prav zaradi zaupnosti in prepričanja o varnosti in nedotakljivosti vozila kot tistega prostora, ki lahko obema osumljenima, t.j. B. B. in F. F. nudi navidezno zaščito in po drugi strani mesto, kjer dejansko prav iz tega razloga prihaja do konkretnih pogovorov v zvezi s podrobnostmi izvrševanja kaznivih dejanj. Tak test nujnosti pa je preiskovalna sodnica dopolnila s tem, ko je ocenila, da prav zaradi zgoraj navedene okoliščine pomeni izvajanje odrejenega ukrepa edino možnost za pridobitev konkretnih podatkov o tem, kje so začetne in kje končne destinacije transporta mamila in o osebah, ki so

Policisti SENDM so opravljali naloge po 4. členu ZNPPol, za kar so imeli pooblastila po ZNDM-2 in vsa pooblastila, ki jih dajeta ZNPPol in ZKP. Policisti so imeli za svoje ravnanje pooblastilo v 35.a in 35.b členu ZNDM-2, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve. Glede na povedano sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da namen zaustavitve policistov SENDM ni bil v izogibanju kazensko pravnih jamstev kot to očitajo pritožniki, pač pa so policisti SENDM imeli pooblastilo za svoje ravnanje v določbah ZKP, ZNPPol in ZNDM. Ukrepanje policistov SENDM v predkazenskem postopku se tudi po presoji pritožbenega sodišča izkaže kot zakonito, zaradi česar sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ob opisanem postopku zaustavitve vozila, ki ga je vozil obtoženi, in ob izvedenem postopku na podlagi 35.a in 35.b člena ZNDM-2 ni bil kršen privilegij zoper samoobtožbo, zato ne gre za nedovoljene dokaze in je bilo pritožbo zagovornikov obtoženca kot neutemeljeno zavrniti.

Tudi pri tako imenovanem nadomestnem odvzemu mora biti predhodna pridobitev premoženjske koristi izkazana in ne zgolj domnevana. Ugotovljeno izhaja iz jezikovne razlage prvega odstavka 75. člena KZ-1, logične razlage drugega odstavka tega člena ter iz teleološke razlage 74. člena KZ-1. Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 75. člena KZ-1 je namreč prav tako eden izmed prejemnikov premoženjske koristi, njen nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1, brez da bi bil znan dejanski obseg koristi, logično ni mogoč, vztrajanje pri nasprotnem pa pomeni pretvarjanje odvzema premoženjske koristi v kazensko sankcijo, se pravi v nekaj, v kar se zaradi razlike v namenih ne sme spremeniti.