324. člen ZKP

Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama. Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.

Dokazno breme je obrnjeno, kar pomeni, da je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. V skladu s sodno prakso ni pomembno, v kateri fazi je bil obdolženec zaslišan. Bistveno je, da je bil zaslišan tako, kot to določa ZKP, in da se je prejšnje zaslišanje nanašalo na isti predmet obtožbe. Z opisano spremembo obtožbe je bila zmanjšana kriminalna količina obdolženki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar državni tožilec ni prestopil okvira historičnega dogodka, opisanega v prvotni obtožnici (ki je enak opisu iz zahteve za preiskavo) in ni šlo za novo (drugo) kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja bi lahko prilagodilo tudi sodišče samo, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo.

Tožnica, ki kot okrožna sodnica sicer sodi na drugem oddelku sodišča, in ki je bila z letnim razporedom dela razporejena kot članica senata na specializirani oddelek in dodeljena kot okrožna sosodnica v določeni zadevi, je za čas reševanja te zadeve v skladu z določbo 40.c člena ZS upravičena do plače v višini plače vrhovnega sodnika (to je do plače v višini 60. plačnega razreda). Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da so do višjega plačila iz tega naslova upravičeni le sodniki, ki so jim v zbornem sojenju podeljene pravice procesnega vodstva (predsedniki senata), saj to iz navedene določbe ne izhaja. Do višjega plačila so upravičeni vsi sodniki, ki rešujejo zadeve iz pristojnosti tega oddelka, torej tako predsedniki senata kot sosodniki (člani senata).

Glede modifikacije obtožnega predloga je prvo sodišče skladno s procesnim gradivom v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, da je obdolžencu čistopis modifikacije bil vročen na glavni obravnavi 3. 9. 2019. Takrat je po seznanitvi z modifikacijo obdolženec izrecno izjavil, da se v tistem trenutku o modifikaciji ne želi izreči, nato pa sta obe stranki postopka predlagali še pridobitev listinskih dokazov, čemur je sodišče sledilo, obdolženec pa je bil posebej poučen še o tem, da se lahko ob izpolnjenih pogojih naslednja obravnava opravi v njegovi odsotnosti, ne glede na njegovo zaslišanje. Zato preseneča stališče pritožbe, da bi moral biti obdolženec še posebej pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kajti že sam zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2019 (list. št. 50) pokaže ravno to, torej, da je bilo obdolžencu dano izrecno pojasnilo o možnosti izjasnitve glede modifikacije. Na njegovi strani pa je bila odločitev, ali to stori. To pa v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ne pomeni, da lahko obdolženec neomejeno izbira, kdaj se bo izrekel o modifikaciji obtožnega akta. Bistveno pri tem namreč je, da ima na podlagi spremenjenega obtožnega akta primeren čas za pripravo svoje

Iz prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 19. 3. 2018 je razvidno, da je obdolženka v svojem zagovoru želela izpovedovati o okoliščinah, ki niso v nobeni zvezi s predmetom zasebne tožbe. Sodeča sodnica je zato ravnala povsem pravilno, ko obdolženki takega izpovedovanja ni dovolila. Iz navedenega prepisa ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da sodeča sodnica obdolženki ni dovolila, da pove, da je bila po prihodu domov pa vse do odhoda gostov ves čas v istem prostoru z ostalimi, nasprotna posplošena pritožbena trditev predstavlja zgolj subjektivno videnje zagovornika. Poleg tega iz navedenega prepisa ni razvidno, da bi obramba imela kakršno koli vprašanje v tej smeri. Zato očitane ustavne kršitve niso podane.

Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko je od obsojenke zahtevalo, da svoj zagovor poda v uvodni fazi glavne obravnave, ker ga sicer kasneje ne bo mogla več podati. Vendar pri tem ni omejevalo njene pravice do izjave, saj je svoj zagovor lahko prebrala, hkrati pa ji je bilo omogočeno, da je v nadaljevanju postopka podala svoja mnenja in pripombe. V obravnavani zadevi tako ni bila v ničemer omejena obsojenkina pravica do zagovora in možnost navajanja razbremenilnih dejstev ter podajanja pripomb. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je obsojenka v nadaljevanju glavne obravnave predlagala izvedbo določenih dokazov, postavljala pričam vprašanja, soočila se je z oškodovancem in podala zaključno besedo. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je obsojenka v obravnavani zadevi imela vse možnosti, da je v največji možni meri izvajala svojo obrambo. To pa pomeni, da sicer nepravilna zahteva sodišča, da mora svoj zagovor podati na začetku glavne obravnave, ni mogla vplivati na poštenost in zakonitosti postopka kot celote ter na zakonitosti izdane sodbe.

1. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka na način, da je nedopustno poseglo v obdolženkino pravico do obrambe, s tem ko ni dovolilo, da bi na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017 podala svoj zagovor kadar bi to želela in sicer po zaslišanju zanjo obremenilnih prič, s poukom, da če ga ne poda takoj, to pravico izgubi. Navedena kršitev ni podana. Po določbi 300. člena ZKP glavna obravnava poteka v tistem redu, ki je določen v tem zakonu, senat pa sme spremeniti določeni red obravnavanja zaradi posebnih okoliščin, zlasti če je veliko obdolžencev, veliko kaznivih dejanj ali če je dokazno gradivo obsežno. Nič od navedenega, kar bi narekovalo spremembo v zakonu določenega reda glavne obravnave, v obravnavani zadevi ni zaslediti.

Ustava RS v drugem odstavku 134. člena ne zahteva, da se pridobi dovoljenje Državnega zbora že za izvedbo ukrepov v predkazenskem postopku zoper sodnika, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Zato so neutemeljene navedbe obrambe glede nezakonitosti dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v predkazenskem postopku pred dovoljenjem Državnega zbora.

S tem, ko sodišče glavne obravnave, ki jo je zaradi spremenjenega senata začelo znova, zatem ni vodilo skladno z zakonskimi določbami, je kršilo pravice obrambe, vendar kršitev na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe ni vplivala, niti tega v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik ni zatrjeval.

Za odločitev ali gre za kršitev postopka ali ne, je odločilno, kako je postopek dejansko potekal, ne pa, kaj je zapisano in ni bilo realizirano (obtoženec je bil odstranjen iz sodne dvorane le za toliko časa, za kolikor je sodišče obravnavo prekinilo).

Opustitev vprašanja obsojencu po njegovem zagovoru, ali ima še kaj povedati, ni nujno v vzročni zvezi z zatrjevano obsojenčevo neaktivnostjo v dokaznem postopku.

Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja stanovanjskih in poslovnih stavb in prostorov po 227. členu KZ ni pomembno, ali je obdolženec uporabnik hiše, prav tako ni pomemben način odstranitve ali poškodovanja naprav, instalacij, delov hiše ali prostorov (način poškodovanja ni zakonski znak tega kaznivega dejanja).

Razlika med goljufijo po 217. členu KZ in preslepitvijo pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ je v tem, da storilec pri kaznivem dejanju goljufije zasleduje pridobitev protipravne premoženjske koristi, tega elementa kaznivega dejanja pa pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ ni. Če je obsojenec menil, da je seznanitev sodnice z izjavo, ki jo je dal policiji, vzbudila dvom o njeni nepristranskosti, je imel možnost, da bi zahteval njeno izločitev, in to takoj, ko je izvedel za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (2. odstavek 41. člena ZKP). Razpravljajoča sodnica je na glavni obravnavi s predočenjem listin v teku obsojenčevega zagovora ravnala vsebinsko enako, kot da bi mu postavljala vprašanja, s čimer je kršila 2. odstavek 324. člena ZKP.

Z dopolnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti po preteku roka ni mogoče uveljaviti novih razlogov, iz katerih se sme izpodbijati pravnomočna sodna odločba. Če je ravnanje storilca določenega kaznivega dejanja pogojeno še z določenim nagibom, je s tem storilec vsekakor izkazal, da ima povsem določeno zamisel o posledici in da je tudi njegovo hotenje za povzročitev posledice še posebej intenzivno. Ker lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obdolženca (1. odstavek 421. člena ZKP), v zahtevi ne more uveljavljati kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče storilo v korist obsojenca s tem, ko je dejanje pravno opredelilo le z eno namesto z dvema kvalifikatornima okoliščinama. Obtoženec lahko dopolni zagovor, ko odgovarja na vprašanja predsednika senata (4. odstavek 324. člena ZKP), tak dopolnjen zagovor pa je podlaga za postavljanje vprašanj tožilca in zagovornika. Vendar pa mora stranka v tej procesni situaciji, ko je izčrpan vrstni red, ki ga določa 324. člen ZKP, in za razliko od zaslišanja po 2. odstavku 324. člena ZKP, posebej utemeljiti, kaj želi razčistiti s postavitvijo določenega vprašanja. Predsednik senat