229. člen ZKP

Strokovni pomočnik obrambe, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo, medtem ko je soočenje predvideno le med različnimi obdolženci, obdolženci in pričami ali med različnimi pričami, ko se njihove izjave ne ujemajo glede pomembnih dejstev, in ne med izvedencem in drugimi naštetimi procesnimi udeleženci, zato soočenja v smislu določila 229. oziroma tretjega odstavka 241. člena ZKP obramba ne more doseči.

Po določilu prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je pritožba dopustna samo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je obsojenec izkoristil, s tem ko je vložil redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora kot neutemeljen zavrnjen. Zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena, pa po izrecni določbi citiranega določila 229. člena ZUP redno pravno sredstvo ni več dopustno, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe izkaže kot pravilna in zakonita.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.

Za razumevanje poškodbenega lista in obvestila o telesni poškodbi ni potrebno strokovno znanje. Soočenje s pričo bi bilo glede na dejstvo, da se je obsojenec zagovarjal z molkom, neizvedljiva.

Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku sama po sebi ne pomeni, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe. Zakon o kazenskem postopku ne ureja soočenja izvedencev (v pomenu, kakršnega ima za presojo verodostojnosti izpovedb soočenih obdolžencev oziroma prič), kar pa ne pomeni, da sodišče ni dolžno odpraviti nasprotij oziroma pomanjkljivosti v izvedenskih mnenjih.

Če izpovedbe prič ali oškodovanca presegajo očitek obtožnega predloga (česar sodišče glede na načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo ne more upoštevati), tak razkorak med izrekom sodbe ter izpovedbo prič ne predstavlja nasprotja po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ker obsojenka ni zahtevala, da se ji postavi zagovornik po uradni dolžnosti v interesu pravičnosti po 1. odstavku 71. člena ZKP, sodišče ni kršilo pravice obsojenke do zagovornika.

Čas hospitalizacije na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice neposredno po dejanju pa do odreditve pripora mora sodišče všteti v izrečeno kazen.