VSM Sklep IV Kp 17252/2021

Pritožba oškodovanca kot tožilca se kot neutemeljena zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog oškodovanca kot tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 2. 3. 2021, dopolnjen dne 15. 3. 2022, zavrglo.

2Zoper tak sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec brez navedbe pritožbenih razlogov s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je oškodovanec kot tožilec A. A. z vlogo z dne 2. 3. 2021, naslovljeno "Predlog", predlagal uvedbo posameznih preiskovalnih dejanj zoper B. B., sodnika Okrajnega sodišča v Mariboru, potem ko je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru ovadbo A. A. zavrglo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vloga oškodovanca kot tožilca nepopolna, zato ga je pozvalo, naj jo dopolni, kar je oškodovanec kot tožilec tudi storil, vendar tudi v dopolnitvi ni zadostil pogojem iz drugega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in tretjega odstavka 168. člena ZKP v zvezi s 429. in 431. členom ZKP.

5Kot je pravilno v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo že sodišče prve stopnje, oškodovanec kot tožilec tudi v dopolnjeni vlogi zgolj opisuje, kako je na Okrajnem sodišču v Mariboru potekal njegov postopek osebnega stečaja ter kakšen vpliv je imel stečajni postopek na izvršilne postopke, ki so tekli zoper njega kot dolžnika. Enako je opisoval za dolžnico C. C., pri čemer je navedel, da je v izvršilni zadevi In 635/2015 sodnik B. B. zoper dolžnico postopek ustavil, čeprav je vedel, da ločitvena pravica, pridobljena v izvršilnih postopkih, ostane v veljavi. Nadalje je oškodovanec kot tožilec v svoji vlogi le še prosil, da sodnik sodišču pojasni, zakaj je zoper C. C. izvršilni postopek ustavil, zoper njega pa ga je nadaljeval. Takšne navedbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo nadaljnjega kazenskega postopka, saj določbe tretjega odstavka 168. člena ZKP v zvezi s 429. in 431. členom ZKP zahtevajo, da je oseba, zoper katero naj se uvede kazenski pregon, jasno opredeljena, predvsem pa mora biti jasen in konkreten opis dejanja, iz katerega morajo izhajati vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila osumljena oseba. Poleg časa in kraja storitve kaznivega dejanja bi morale biti v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj navedene tudi vse okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma ter pregledno navedeni oziroma določno opredeljeni dokazi, ki utemeljujejo sum, da je oseba, zoper katero se predlagajo posamezna preiskovalna dejanja, storila določeno kaznivo dejanje. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje utemeljeno pogrešalo v predlogu oškodovanca kot tožilca, saj je ta zgolj pojasnil, kaj se je dogajalo v izvršilnem in stečajnem postopku in da se ne strinja z odločitvijo sodnika B. B., ki je v izvršilnem postopku In 635/2015 (v izpodbijanem sklepu očitno napačno navedeno In 163/2015) izvršbo zoper C. C. ustavil, zoper njega kot drugega dolžnika pa se je izvršba nadaljevala, s čimer naj bi mu povzročil nepopravljivo škodo, zdravstvene težave in razmišljanje o samomoru. Takšne navedbe tudi po oceni sodišča druge stopnje ne predstavljajo konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ob tem ko oškodovanec kot tožilec niti ni navedel, da zahteva kazenski pregon zoper sodnika B. B., saj da ga le zanima, na kakšni podlagi je sodnik sprejel takšno odločitev. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodnik svojo odločitev v izvršilnem postopku obrazložil v sklepu, ki ga je oškodovanec kot tožilec priložil k pritožbi (sklep In 635/2015 z dne 25. 4. 2016), kar pomeni, da bi lahko A. A. navedbe v navedenem sklepu izpodbijal v okviru postopka s pravnimi sredstvi zoper navedeni izvršilni sklep.

6Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da oškodovanec kot tožilec v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni navedel, zakaj je odločitev sodnika šteti kot pristransko, protizakonito in krivično sojenje v smislu 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), prav tako v njegovem predlogu manjkajo navedbe o naklepnem ravnanju sodnika ter da je želel stranki s svojo odločitvijo v postopku škodovati, kar vse so zakonski znaki kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1. Ob tem pa oškodovanec kot tožilec v svojem predlogu ni navedel niti kakšnih zakonskih znakov po drugem odstavku citiranega člena. Svojemu predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj je priložil le izvršilne in zemljiškoknjižne sklepe, ki sami po sebi ob pomanjkanju ustrezne konkretizacije kaznivega dejanja ne morejo predstavljati dokazov, ki bi utemeljevali sum očitanega kaznivega dejanja. Kakšnih drugih dokazov oziroma navedb, katera posamezna preiskovalna dejanja naj se v nadaljnjem postopku opravijo, pa oškodovanec kot tožilec ni navedel.

7Pritožnik z navedbami, češ da iz dopisa Okrožnega sodišča v Mariboru Su 10/2020 z dne 24. 1. 2020 izhaja, da so A. A. izbrisane vse navedene izvršbe, katere je priložil kot dokaz, ne more biti uspešen, saj so v navedenem dopisu analizirane pretežno zemljiškoknjižne zadeve, medtem ko izvršilni sklep In 635/2015 z dne 25. 4. 2016 ni niti omenjen. Pritožnik nadalje izpostavlja, da je sodišču predlagal uvedbo preiskovalnih dejanj v zadevi In 635/2015 z dne 25. 4. 2016 in ne v zadevi In 635/2015 z dne 30. 11. 2015, kar ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu presojalo navedbe oškodovanca kot tožilca prav v zvezi z izdanim sklepom v izvršilnem postopku In 635/2015 z dne 25. 4. 2016, ko je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povzemalo navedbe oškodovanca kot tožilca in jih v nadaljnji obrazložitvi tudi ocenilo (8. točka obrazložitve), pri čemer je povsem utemeljeno ugotovilo, da tudi dopolnjen predlog oškodovanca kot tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne izpolnjuje pogojev v skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZKP v zvezi s 429. in 431. členom ZKP.

8Po obrazloženem, ko ni bilo zaslediti tudi nobenih kršitev, ki jih je sodišče druge stopnje dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je bilo pritožbo A. A. kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Izrek o dolžnosti plačila sodne takse je odpadel, saj ne gre za nobenega od primerov po drugem odstavku 96. člena ZKP, ko bi bilo mogoče plačilo sodne takse naložiti v breme oškodovanca kot tožilca.