213. člen ZKP

V skladu s prvim odstavkom 213.b člena ZK) je omejitev obiskov pripornikov s prepovedjo posameznih obiskov mogoča, če bi zaradi obiskov lahko nastala škoda za kazenski postopek. Upoštevati je potrebno fazo postopka, pri čemer je pri soobtoženih tudi v fazi glavne obravnave, kljub podanemu zagovoru v preiskavi, potrebno upoštevati, da lahko soobtoženci usklajujejo zagovore, saj lahko obtoženec svoj zagovor spremeni kadarkoli med postopkom. Možnost dogovarjanja in vplivanja na postopek pri osebnem stiku je večja kot pri dopisovanju, saj ima osebni stik večjo sporočilno vrednost in intenzivnejši vpliv na sogovornika, saj vključuje tudi neverbalno komunikacijo, predvsem pa omogoča sprotno in takojšnje odzivanje na sogovornika.

Pritožbene navedbe, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določbe 80. člena ZIKS-1, ki določa postopek za premestitev obsojencev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda, niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča se navedena določba glede pripornikov ne uporablja najprej zato, ker bi po tem stališču sodišče sploh ne bilo pristojno za odločitev o premestitvi, drugič pa tudi zato, ker je pritožnik, ko pravno podlago za uporabo določb ZIKS-1 vidi v 213.č členu ZKP, spregledal, da se na isti pravni podlagi določbe zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij in na njegovi podlagi izdanih predpisov smiselno uporabljajo le v primeru, če z ZKP in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi (v obravnavani zadevi Pravilnikom o izvrševanju pripora), ni drugače določeno. V obravnavani zadevi je drugače določeno v ZKP v 209. do 213.d členu ter v predpisu izdanem na njegovi podlagi, to je v Pravilniku o izvrševanju pripora. Slednjega je na podlagi 84. člena ZKP-A izdal minister, pristojen za pravosodje, 85. člen prej navedenega zakona pa je še izrecno določil, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki se nanašajo na

V obravnavanem primeru je že z odreditvijo pripora v tem kazenskem postopku prišlo do zakonitega posega v pravico obdolžencev do družinskega življenja, z izpodbijano odločitvijo pa je bila odrejena nujna prepoved dopisovanja in telefonskih stikov med soobdolžencema zaradi specifičnih okoliščin tega kazenskega primera, povezanih s sostorilstvom, njuno partnersko zvezo, z vrsto, težo in naravo storjenih kaznivih dejanj, obdolženkino nosečnostjo in dejstvom, da ima obdolženka še tri mladoletne otroke. Omejitve so posledica izvrševanja pripora, z namenom preprečiti dogovarjanje med soobdolžencema, kar bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka.

V zvezi s kaznivim dejanjem ropa je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je ocenilo oškodovančevo izpovedbo, s katero je pri storitvi kaznivega dejanja ropa na njegovo škodo ocenil kot agresivnega in kot tistega, ki se ga je bal, samo prvega obtoženca, obsodilo za to kaznivo dejanje tudi drugega obtoženca. Ker je bila potrebna samo drugačna presoja oškodovančeve izpovedbe, je pritožbeno sodišče ob zmotno ugotovljenem dejanskem stanju uporabilo določbo 5. odst. 392. čl. ZKP in je izpodbijano sodbo spremenilo, ne pa razveljavilo ter obtoženca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja ropa. Ker pa, glede na to, pri kaznivem dejanju ropa nista sodelovali dve osebi, pač pa le ena, je zato ravnanje prvoobtoženega, ki je bil spoznan za krivega, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ropa po 1. odst. 213. čl. KZ.