VSK Sklep I Kp 38432/2017

I. Pritožbi zagovornikov obtoženih R. L. in S. M. se kot neutemeljeni zavrneta.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljena zavrnilo predloga zagovornikov obtoženih R. L. in S. M. za izločitev dokazov.

2Zoper sklep so pritožbi vložili zagovorniki obeh obtožencev. Zagovorniki obtoženega R. L. pritožbo vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi za izločitev dokazov v celoti ugodi.

3Zagovorniki obtoženega S. M. pritožbo vlagajo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 15., 22. in drugega odstavka 37. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi kršitve 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči dokaze kakor predlagano, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po pregledu kazenskega spisa in izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Zagovorniki obtoženega S. M. uveljavljajo, da tri odredbe preiskovalnega sodnika in trinajst odredb okrožne državne tožilke, s katerimi so bili v predkazenskem postopku odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, niso vsebovale obrazložitve razlogov nujnosti in sorazmernosti kot potrebnih pogojev za njihovo odreditev. Podobno kakor izpodbijani sklep, tudi pritožbeno sodišče pritrjuje ustavnim, zakonskim in teoretičnim izhodiščem, ki jih v zvezi s tem vprašanjem izpostavljajo pritožniki, vendar pa se na drugi strani z njimi ni mogoče strinjati, da v obravnavanem primeru zahteve po obrazložitvi neobhodne potrebnosti niso bile izpolnjene. Čeprav se pritožniki najprej sprašujejo, ali je sodišče prve stopnje sploh prepoznalo z njihove strani zatrjevano pravno pomanjkljivost, ki se ni nanašala na dejanski obstoj pogojev za odreditev ukrepov, ampak na njihovo pomanjkljivo obrazložitev, pa iz pretežnega dela vsebine obrazložitve v točkah 8 do 11 izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se je sodišče ukvarjalo ravno s tem vprašanjem in je torej predloga za izločitev ustrezno obravnavalo.

6S tremi, po oceni obrambe pomanjkljivo obrazloženimi odredbami, je preiskovalni sodnik odločal o izvajanju, razširitvi in podaljšanju prikritih ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena in prvega odstavka 151. člena ZKP. V zvezi z odredbo z dne 16. 9. 2016 izpodbijani sklep pravilno poudarja, da gre pri slednji za razširitev ukrepa odrejenega dne 2. 9. 2016, in sicer na dodatno ugotovljeno mobilno številko, ki naj bi jo uporabljal obtoženi R. L.. Ukrep prisluškovanja in snemanja na istovrstnih komunikacijskih sredstvih je bil torej za isto osebo že odrejen in je že predhodna odredba vsebovala vse potrebne razloge, kakor jih sedaj uveljavljajo pritožniki. Glede na to, da se določen prikriti ukrep vedno odreja zoper osebo, je ključno, da preiskovalni sodnik opravi potrebno presojo ustavnih in zakonskih pogojev za izvajanje ukrepa v zvezi s to konkretno osebo, ob morebitnih kasnejših odločanjih o istem ukrepu pa preverja nadaljnji obstoj teh pogojev, kakor tudi morebitne dodatne razloge za njihovo razširitev. Iz obrazložitve sporne odredbe jasno izhaja, da je bilo zoper obtoženega R. L. že odrejeno prisluškovanje, da je bilo z izvajanjem ukrepov ugotovljeno, da obtoženi uporablja dodaten mobilni telefonski priključek, da naj bi v tem času prišlo do nove prodaje prepovedane droge ter da udeležene osebe v zvezi s to prepovedano dejavnostjo uporabljajo ravno tista komunikacijska sredstva, na katera se je nanašala prvotna sodnikova odredba. Jasno je torej, da je preiskovalni sodnik pri svoji presoji in opravljanju garantne dolžnosti izhajal iz odredbe z dne 2. 9. 2016. Dodatno pa je navedel tudi razloge za razširitev sicer enotnega ukrepa zoper isto osebo in istovrstno komunikacijsko sredstvo, glede katerega je ocenil, da se uporablja v zvezi s prepovedano dejavnostjo. S tem pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča opravil in v zadostni meri obrazložil presojo subsidiarnosti in sorazmernosti. Slednje v obsegu, ki je potreben za zgolj razširitev ukrepa na dodaten telefonski priključek. Na vse navedeno opozarja že obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pritožniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da se preiskovalni sodnik ni „skliceval“ na svojo predhodno odredbo, zaradi česar naj bi bili zaključki izpodbijanega sklepa protispisni. Iz povzetih delov obrazložitve odredbe jasno izhaja, da je sodnik izhajal iz okoliščin po predhodni odredbi in v povezavi z izsledki ukrepov smiselno poudaril utrditev pogojev za njihovo izvajanje in razširitev.

7V posledici navedenega se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je bilo šele z naknadno obrazložitvijo pogojev za odreditev prikritih ukrepov v izpodbijanem sklepu prekršeno tudi načelo antecedenčnosti. Izpodbijani sklep ne podaja nove ali dodatne obrazložitve, ampak zgolj opozarja na elemente in vse potrebne sestavine v odredbi preiskovalnega sodnika. Tudi sodišče druge stopnje zaključuje, da je preiskovalni sodnik ravnal skladno z izhodišči zavzetimi v odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008 in št. Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 ter sodbi ESČP v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015. V zvezi s slednjo velja opozorilo, da je obravnavala v bistvenem drugačno in zelo skopo obrazložitev odredb preiskovalnega sodnika, ki za razliko od sedaj obravnavanih odredb, niti ob odreditvi, niti ob podaljšanju ukrepov, niso vsebovale nikakršnih konkretnih okoliščin, ki naj bi jih ob svojem odločanju upošteval sodnik, ampak zgolj splošno navedbo tožilskega predloga za odreditev ukrepa ter nato posplošen in abstrakten zaključek o izpolnjenosti potrebnih pogojev. Gre torej za situacijo ravno obratno od sedaj obravnavanega primera, ko preiskovalni sodnik ni na abstraktni ravni povzemal ustavnih in zakonskih izhodišč, ki jih sedaj navajajo pritožniki, ampak se je omejil na navedbo konkretnih okoliščin primera (pomen uporabe komunikacijskih sredstev), ki so bile pomembne za presojo nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Iz njegove obrazložitve izhaja, da razširitve ukrepa ni odredil na slepo in brez dolžnega razmisleka, ampak z upoštevanjem vseh relevantnih okoliščin.

8V povezavi z naslednjo sporno odredbo preiskovalnega sodnika z dne 20. 4. 2017, pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da je bil v tem delu predlog za izločitev dokazov ustrezno obrazložen in konkretiziran. Kljub drugačnemu uvodnemu stališču v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je slednje očitno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je v nadaljevanju presojalo in podalo odgovore na ključne navedbe obrambe. Zaključki izpodbijanega sklepa so pravilni in popolno obrazloženi. V zvezi z obrazložitvijo sporne odredbe lahko pritožbeno sodišče zgolj ponovno izpostavi, da je preiskovalni sodnik najprej povzel ključno vsebino dokazov, ki so bili pridobljeni ravno z dotedanjim izvajanjem prikritih ukrepov, podal ustrezne razloge glede domnevnega sodelovanja R. L. in D. L. ter nato, z vidika presoje neobhodne potrebnosti, utemeljeno zaključil o domnevni izjemni previdnosti osumljencev pri njihovem komuniciranju (tudi v vozilu). Na podlagi tega je zaključil, da se bodo zadostni dokazi zbrali le v kombinaciji posebnih preiskovalnih metod. S tem poudarkom pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokončno zadostil vsem zahtevam po obrazloženosti odredbe.

9Vse navedeno v ključnem velja tudi za odredbo preiskovalnega sodnika z dne 5. 5. 2017. Izpodbijani sklep že sam odgovori na vse pritožbene navedbe glede vprašanja nujnosti odrejenih ukrepov s tem, ko povzema obrazložitev preiskovalnega sodnika o tem, kako se brez sočasnega izvajanja prikritih ukrepov ne bo dalo pridobiti relevantnih dokazov. Z vidika konkretizacije te trditve, se je preiskovalni sodnik skliceval na izsledke predhodno odrejenih ukrepov. Ponovno je ob navedbi konkretnih okoliščin poudaril izjemno previdnost osumljencev pri domnevnem ravnanju s prepovedanimi drogami in sodelovanju s tajnim delavcem. Ravno tako je sorazmernost ukrepov presojal z vidika njihovega dotedanjega trajanja in teže domnevnega kaznivega dejanja. Sedaj izpodbijani sklep torej ni v ničemer podal nove ali dodatne obrazložitve k odredbi preiskovalnega sodnika. Slednje tudi ni interpretiral, ampak je zgolj opozoril na njene bistvene razloge in na to, da je potrebno upoštevati celotno vsebino odredbe in ne zgolj njenih delov. Pritožbeno sodišče lahko temu le pritrdi.

10Razlogi, ki jih izpodbijani sklep navaja v zvezi s presojo odredb preiskovalnega sodnika, pa smiselno in v enakem obsegu veljajo tudi z vidika presoje pravilnosti večjega števila odredb, s katerimi je prikrite ukrepe odrejala pristojna državna tožilka. Čeprav izpodbijani sklep tudi v tem delu predlog za izločitev dokazov oceni kot pavšalnega in neobrazloženega, pa vendarle v nadaljevanju sporne tožilske odredbe presodi tudi z vidika njihove vsebinske pravilnosti. V zvezi z vprašanjem obrazložitve nujnosti odrejenih ukrepov se sodišče utemeljeno sklicuje na svojo obrazložitev glede popolnosti odredb, ki jih je v postopku izdal preiskovalni sodnik. Po pregledu odredb državne tožilke tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slednja z vidika obstoja pogojev subsidiarnosti in sorazmernosti vsakokrat znova in z dodajanjem novih okoliščin, ki naj bi bile ugotovljene ravno s predhodnim izvajanjem prikritih ukrepov, opozarjala na izjemno previdnost osumljencev pri komunikaciji; na domnevne pogovore v „šifrah“; menjavanje telefonskih številk; na delovanje v casinoju, kjer je onemogočeno tajno opazovanje; na njihovo sumničavost pri sodelovanju s tajnim delavcem; na osumljenčevo odklanjanje dogovarjanja preko telefona; na izročanje prepovedane droge brez puščanja morebitnih bioloških sledi; ter potek komunikacije in izročanje prepovedane droge v vozilih osumljencev. Ob vsem tem je torej državna tožilka utemeljeno zaključevala, da organom pregona zgolj s klasičnimi ukrepi in metodami ne bo uspelo odkriti in dokazati domnevnih kaznivih dejanj. Zaključiti gre, da sta preiskovalni sodnik in državna tožilka ob odločanjih dosledno upoštevala bistvo predhodne kontrole in svojo garantno vlogo. Pri tem ni zaslediti, da bi izhajala iz vnaprejšnjih stališč, ampak sta vedno znova ocenjevala obstoj potrebnih elementov in to tudi obrazložila. Pri tem sta v povsem razumnem obsegu izhajala tudi iz svojih predhodnih odredb in dotedanjih izsledkov prikritih ukrepov. S strani zagovornikov obtoženega S. M. pritožbeno uveljavljane kršitve procesnega zakona, Ustave RS in EKČP se zato izkažejo za neutemeljene.

11Zagovorniki obtoženega R. L. v pritožbi vztrajajo, da naj bi bili prisluhi, ki so jih zoper obtoženca izvajali italijanski varnostni organi in so bili podlaga za odreditev ukrepov v Republiki Sloveniji, pridobljeni v nasprotju z določbami mednarodnega prava o suverenosti držav in v nasprotju z določili 20. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU, saj so tuji organi prestrezali telekomunikacije obtoženca na ozemlju Republike Slovenije. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Okoliščina, da so tuji varnostni organi prisluškovali mobilnim številkam slovenskega operaterja, še ne pomeni, da se je ukrep izvajal na ozemlju Republike Slovenije. Iz vsebine prisluhov, ki so jih tuji organi posredovali slovenskim policistom, jasno izhaja, da je šlo za nadzor domnevne komunikacije med obtožencem in mobilnimi številkami italijanskih operaterjev. Komunikacija tako ni potekala samo preko slovenskega operaterja, ampak gotovo tudi preko operaterja v Italiji in s tem na ozemlju Italije. S tovrstno komunikacijo je torej obtoženi res gostoval v tujem omrežju, kakor pravilno zaključuje izpodbijani sklep. Pritožba nadalje ne more uspeti z zatrjevanjem, da je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da so se ukrepi italijanskih varnostnih organov izvajali na podlagi ustrezne odredbe, pavšalna in neobrazložena. Predlog za izločitev namreč teh okoliščin ni v ničemer polemiziral, zato jih tudi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podrobneje obrazlagati.

12Neutemeljene se tudi pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega R. L. glede neizpolnjenosti pogojev za odlog odvzema prostosti po 159. členu ZKP. Na pritožbene navedbe je v celoti odgovorjeno že v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče lahko zgolj povzame, da je bil odlog povsem utemeljen z namenom razkritja širše kriminalne dejavnosti in posledično morebitnega umika večjih količin prepovedane droge iz kriminalnega trga. Ob upoštevanju slednjega pa obramba ne more uspeti s sklicevanjem na domnevno prodajo manjših količin prepovedane droge med dvema obtožencema. Državna tožilka je v odredbah ustrezno zasledovala sorazmernost odrejenih ukrepov ter to tudi obrazložila. Na tem mestu sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da posamezni navidezni odkupi prepovedane droge niso bili obseženi z ustrezno odredbo državne tožilke. Izpodbijani sklep v 15. točki obrazložitve vsebuje podrobno obrazložitev, ki ob zelo splošnih in pavšalnih pritožbenih zatrjevanjih ne terja nobene vsebinske dopolnitve.

13V zvezi z izvajanjem prikritega ukrepa tako imenovanega ambientalnega prisluškovanja po prvem odstavku 151. člena ZKP pritožniki, ob ponavljanju svojih navedb iz predloga za izločitev dokazov, sodišču prve stopnje očitajo, da ni presojalo nujnosti odrejenega ukrepa, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve ustrezno povzelo tiste dele odredbe preiskovalnega sodnika, ki se nanašajo ravno na ugotavljanje, da je bila tudi odreditev tega ukrepa neogibno potrebna v razmerju do zbiranja dokazov na druge načine in z milejšimi ukrepi. Ob ustrezni presoji s strani sodišča prve stopnje, se pritožbene navedbe o neobrazloženosti izkažejo za povsem pavšalne in neutemeljene. Kolikor pa pritožba v okviru presoje nujnosti pri odrejanju prikritih ukrepov zatrjuje okoliščine, da naj bi organi pregona po dveh navideznih odkupih že razpolagali z dovolj kvalitetnimi dokazi za kazenski pregon, pa v tem delu niti ne gre za vprašanje neobhodne potrebnosti odrejenih ukrepov, ampak uporabe 159. člena ZKP. Glede slednjega je bilo predhodno že odgovorjeno. V zvezi z izvajanjem ambientalnega prisluškovanja so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da v odredbi preiskovalnega sodnika z dne 23. 3. 2017 ni bilo podlage za tajni vstop v obtoženčevo vozilo. Izpodbijani sklep povsem pravilno obrazloži, da je preiskovalni sodnik izrecno odredil izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 151. člena ZKP, katerega besedilo po potrebi predvideva tudi vstop v prostor. Predvsem pa je sodnik v izreku navedel, da se bo ukrep izvajal v točno določenem vozilu. Zakon morebitnih zahtev po dodatni obličnosti odredbe ne določa (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. I Ips 485/2008 z dne 28. 5. 2009). Glede na vsebino izreka odredbe tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je sodnik odredil izvajanje ukrepa tudi z vstopom v vozilo. Kakor pravilno navaja že izpodbijani sklep, je bilo slednje tudi predmet sodnikove vsebinske presoje, saj iz pobude s strani policije in predloga državne tožilke jasno izhaja, na kakšen način bi se ukrep tehnično izvajal.

14Glede na vse navedeno, pritožbena izvajanja zagovornikov obtožencev niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.