VSM Sklep IV Kp 751/2021

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I K 751/2021 z dne 3. 8. 2022 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog, ki ga je oškodovanec kot tožilec A. A. vložil zoper obdolženo B. B. zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zoper obdolženo pravno osebo C. C. zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter v zvezi s 1. točko 4. člena in 12. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke in obdolžene pravne osebe.

2Zoper sklep se je uvodoma zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter kršitve ustavnih pravic obdolženca (?) pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev pred drugega sodnika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožnica uveljavlja z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo tretjega odstavka 76. člen ZKP in oškodovanca kot tožilca pred izdajo izpodbijanega sklepa pozvati na dopolnitev obtožnega predloga. Ni ji mogoče pritrditi. Sodnik je v skrajšanem postopku dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru obtožnega predloga. Formalni preizkus obtožnega akta, ki se nanaša na njegove obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP, obsega presojo, ali ima obtožni akt morebitne formalne pomanjkljivosti. Če pri tem preizkusu sodnik ugotovi, da formalne napake obstajajo, v skladu s tretjim odstavkom 76. členom ZKP pozove vložnika, da jih popravi oziroma vlogo dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, kamor spada tudi preverjanje konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi tožilca pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga.¹ Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi obtožni predlog zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti, oškodovanca kot tožilca na njegovo dopolnitev utemeljeno ni pozivalo. Pritožbena izvajanja, s katerimi se pooblaščenka zavzema za vrnitev obtožnega predloga v popravo oziroma za njeno nadaljnjo obravnavanje, se zato pokažejo kot neutemeljena, zaradi česar so brez uspeha tudi pritožbene navedbe o pristranskem vodenju postopka.

5Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ga pritožnica uveljavlja z navedbami, da je očitano kaznivo dejanje jasno konkretizirano. Pritožbeno sodišče namreč v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da dejanje iz tenorja obtožnega predloga, ni kaznivo dejanje, ker nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1.

6Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina obtožnega akta, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. Sodišče prve stopnje je v točki 4 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak naznanitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Iz konkretnega dela opisa namreč izhaja, da je obdolžena B. B. kot fizična oseba in odgovorna oseba pravne osebe C. C. oškodovancu „kot osumljencu, skupaj s še dvema osumljenima“ očitala, da naj bi storili kaznivo dejanje v zadevi imenovanja direktorja D. D. [...] in je s tem povzročila, da so državni organi začeli ukrepati. Ob takšnem opisu dejanja (tudi) pritožbeno sodišče zaključuje, da ni razvidna izvršitvena oblika kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena, saj ni jasno, kako konkretno oziroma komu naj bi obdolženka naznanila kaznivo dejanje. Za naznanitev kaznivega dejanja je mogoče v osnovi šteti pisno ovadbo, podajo ustne ovadbe na zapisnik ali podajo ovadbe v okviru katerega drugega postopka, v katerem sodelujejo osebe, ki so pooblaščene za sprejem ovadbe (policija, tožilec, sodišče - 147. člen ZKP), pri čemer se upoštevajo tudi vse druge oblike podaje ovadbe (ustno po telefonu ali z uporabo elektronskih telekomunikacijskih sredstev).² Ker pa oškodovanec kot tožilec izvršitvene oblike ni konkretiziral v tej smeri, ni podan zakonski znak naznanitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Opis ravnanja kot kaznivega dejanja terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega dejanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek, česar pa oškodovanec kot tožilec v tenorju obtožbe, kot navedeno, ni storil. Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta pa ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in morebitnem dokaznem gradivu, saj so predmet presoje in ocene sodišča lahko samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja, iz katerega morajo torej konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Pravilnosti izpodbijanega sklepa pritožnica ne more omajati niti s posplošeno pritožbeno navedbo, da so v opisu kaznivega dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Glede na vse navedeno dejanje, kot se očita obdolženki, ni kaznivo dejanje, uveljavljana kršitev kazenskega zakona pa ni podana.

7Očitno neutemeljene so tudi vse ostale pavšalne pritožbene navedbe o pristranskosti sodnice, ki naj bi prevzela vlogo obrambe, kršitvi pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravice oškodovanca do pravnega jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave (?), saj jih pritožnica uveljavlja zgolj v posledici nestrinjanja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Glede na naravo sprejete odločitve pa so brez uspeha tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič.

8Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Ker pritožba ni bila uspešna, je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena in drugi odstavek 96. člena ZKP).

¹ Sklepi VSL VII Kp 877/2019 z dne 1. 7. 2020, VII Kp 32903/2014 z dne 7. 4. 2016 in VII Kp 39733/2016 z dne 19. 12. 2017 ter sklepa VSM IV Kp 354/2020 z dne 9. 8. 2021 in IV Kp 60271/2018 z dne 27. 11. 2019.
² Več o tem glej Urban Vrtačnik v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 280.