258. člen KZ

Za kaznivo dejanje, ki je bilo očitano obdolžencema, je zagrožena zaporna kazen do treh let, in v skladu z zakonodajo, ki jo je potrebno uporabiti v obravnavani zadevi, obdolžencema očitano kaznivo dejanje v vsakem primeru zastara v petih letih od storitve kaznivega dejanja, v vsakem primeru pa, če preteče dvakrat toliko časa, kar vse je prvostopno sodišče obrazložilo v točki 4 izpodbijanega sklepa.

Sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak je omejeno le na preizkus formalnih pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo. To pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o obsojenčevem predlogu ni moglo preverjati ali ocenjevati njegovih navedb na način, ki bi izključeval možnost preslepitve tega organa.

Za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine gre takrat, kadar je pristojni organ v okviru svojih pooblastil zavezan v javni knjigi potrditi določeno dejstvo na podlagi storilčevih navedb, katere pa organ preverja le v okviru svojih pooblastil. Referentka je v zemljiškoknjižnem postopku preverila le, ali je predlagateljev pravni prednik imetnik pravice uporabe na družbeni lastnini in vpogledala v zgodovinski izpis iz sodnega registra. Dodatnih poizvedb, preveritev ali dokaznega postopka v zvezi z denacionalizacijo zemljiška knjiga ni izvajala niti jih referentka ni bila dolžna izvajati, zato je do materialnopravno napačnega vpisa lastninske pravice prišlo izkjučno zaradi obdolženčevih navedb v zemljiškoknjižnem predlogu. Obdolžencu očitana kriminalna količina, kot izhaja iz izreka sodbe (odobritev dveh kreditov v vrednostih 116.000,00 EUR in 200.000,00 EUR ter reprogramiranje prejšnjega kredita), je v primerjavi z očitkom obtožnega predloga (odobritev posojila v višini 800.000,00 EUR) manjša in obdolžencu v korist ter pomeni preciziranje opisa kaznivega dejanja glede na ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar sodišče prve stopnje ni prekoračilo obtožbe. Zavarov

Presoja, ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe.

Če je v pravnomočni sodbi ugotovljeno, da obdolžencu dejanje ni dokazano (ne pa, da opis dejanja ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja), ni mogoče govoriti o kršitvi kazenskega zakona.

V postopku izdaje prometnega dovoljenja uradna oseba izda ustrezno listino na podlagi navedb stranke, pri čemer je le ta zavezana, da poda resnično izjavo.

Čeprav opis dejanja z navedbami o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za sklenitev veljavne zakonske zveze utemeljuje, da je listina lažno potrjevala sklenitev zakonske zveze, pa to ne drži, saj listina le povzema vsebino matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi (s podatki kje, kdaj in med kom je bila ta sklenjena) in obdolženec v zvezi s to dejansko okoliščino matičarke ni mogel spraviti v zmoto in tako doseči, da bi s tako izdano listino potrdila karkoli lažnega.

Namen skupnega življenja ne spada med pogoje za samo sklenitev zakonske zveze in izdajo listine o njeni sklenitvi. Zato tudi če obdolženi in njegova žena M. že takrat nista imela namena živeti skupaj, tega nista lažno prikazovala in spravljala v zmoto pristojni organ, kar pomeni, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni najti tega, za njegov obstoj potrebnega znaka.

Pri kaznivih dejanjih ponarejanja listin in goljufije gre praviloma za realen stek, ker je tudi objekt kazenskopravnega varstva različen. Kaznivo dejanje ponarejanja listin lahko izgubi samostojnost v tistih primerih, ko je storitev tega dejanja pogoj za storitev kaznivega dejanja goljufije.

Zavrženje ovadbe ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP ni mogoče uveljavljati v zvezi z delom sodišča po končani glavni obravnavi, to je v zvezi z odločitvijo o obtožbi s sodbo in pravico strank do pritožbe zoper sodbo. Dogovor za kaznivo dejanje po 298. členu KZ je pripravljalno dejanje, ki je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje in svoje samostojnosti ne izgubi, če dogovorjeno kaznivo dejanje stori tretja oseba. Pristojni organ iz zakonskega besedila po prvem odstavku 258. člena KZ (overitev lažne vsebine) je vsak organ, ki je nosilec javnega pooblastila in tako zavezan v okviru svojega pooblastila in poslovanja, ki temelji na tem pooblastilu, izdati ustrezno listino.

Obsojenka izjave s ponarejenima podpisoma upravnemu organu ni predložila zato, da bi ta kot resnično potrdil določeno dejstvo, pomembno za dokazovanje v pravnem prometu, ampak je izjavo predložila kot dokazilo za svojo trditev v zahtevi za izdajo dovoljenja za izvedbo priglašenih del. Njeno dejanje torej izpolnjuje znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, storjenega s predložitvijo listine, in ne overitve lažne vsebine po 258. členu KZ.

Kaznivo dejanje overitev lažne listine po I. odst. 258. člena KZ je storjeno tedaj, ko obstaja takšno poslovanje pristojnega organa, ko le-ta v okviru svojih pooblastil izda ustrezno listino le na podlagi storilčevih navedb, pri čemer je storilec zavezan, da poda resnično izjavo, navede resnične podatke oz. resnična dejstva. To pomeni, da to kaznivo dejanje ni podano, če je za izdajo listine predviden kakršenkoli dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena.

S tem ko je obsojenec zamolčal, da se zapisnik o tehničnem pregledu, ki ga je predložil ob registraciji, nanaša na povsem drugo vozilo, je spravil pristojno delavko upravne enote v zmoto, tako da mu je ta izdala prometno dovoljenje, česar sicer ne bi storila, s čimer so podani znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ.

Razlaga, da je obsojenka pri registraciji osebnega avtomobila le posodila svoje osebne podatke, ni sprejemljiva glede na to, da je podpisala račun, prav tako zapisnik o tehničnem pregledu avtomobila, na podlagi teh listin, katerih vsebina ni bila resnična, pa ji je bilo izdano prometno dovoljenje, ki je izkazovalo njeno lastništvo avtomobila, pri čemer se je pri registraciji izkazala celo s svojo osebno izkaznico. Zato zgolj dejstvo, da je bil soobsojeni tedaj navzoč in naj bi fizično predal ponarejene listine, ni odločilno za oceno obsojenkinega ravnanja v smislu kaznivega dejanja po 1. odstavku 258. člena KZ.

Listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ je tudi del karoserije, v kateri je vtisnjena tovarniška identifikacijsaka številka. Karoserija, na katero je privarjen del pločevine s številko šasije iz drugega avtomobila in prikovičena evidenčna ploščica, s takim ravnanjem pridobi identifikacijsko številko, ki je v to vozilo ni odtisnil proizvajalec ali druga za to pooblaščena ustanova. V takem ravnanju so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ.

Škodljive posledice kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena ZKP so nastale s tem, ko je pristojni državni organ, ki ga je obdolženec spravil v zmoto, izdal potno listino neupravičeni osebi. Taka dejanja ob upoštevanju okoliščine, da so zlorabe slovenskih potnih listin kot identifikacijskih listin v porastu, niso dejanja, katerih nevarnost bi bila neznatna. Obdolženec pa je poleg tega dejanje storil z direktnim naklepom čeprav ne iz koristoljubnih namenov. V takem primeru zato ne gre za dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ.

Obdolženec je s predložitvijo fotografij svojega sorodnika - begunca, na upravni enoti dosegel, da so mu na ime njegovega sina izdali potni list s fotografijo tuje osebe (begunca), s čimer je storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po čl. 258/I KZ. Kaznivo dejanje je sicer res storil zato, da bi svojemu sorodniku omogočil lažji odhod v ZDA, vendar s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni človekoljubni in humanitarni nameni ne morejo odtehtati visoke stopnje ogrožanja zavarovane dobrine - potne listine kot javne listine. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno uporabilo institut neznatne družbene nevarnosti (čl. 14 KZ), zaradi česar je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreklo denarno kazen.

Obdolženi bi tudi v primeru, če bi na Izjavo o izgubi - kraji vozniškega dovoljenja namesto besede "ukradel" podčrtal besedo "izgubil", storil isto kaznivo dejanje, saj je v času izpolnjevanja vloge za izdajo nadomestnega vozniškega dovoljenja dobro vedel, da njegovi osebni dokumenti (vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, potni list, ...) niso bili niti izgubljeni niti ukradeni, ampak z njegove strani prostovljno izročeni avstrijskim varnostnim organom.

Izrez dela pločevine s številkami iz karoserije totalno poškodovanega vozila in privaritev tega dela pločevine v drugo karoserijo, pomeni ponareditev listine. Če storilec s takšno ponarejeno številko šasije, avto registrira pri upravnem organu, stori kaznivo dejanje overitve lažne vsebine.

Iz opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja izhajajo znaki dokončanega kaznivega dejanja ponarejanja listin (saj je obdolženka s predložitvijo ponarejenega šolskega spričevala, ponarejeno listino uporabila kot pravo). Vendar pa tega kaznivega dejanja obdolženka sploh ni bila obtožena; niti ni tega moč upoštevati kot obteževalno okoliščino pri izreku kazni, kot to v pritožbi predlaga državni tožilec. Sprememba pravne opredelitve dejanja v tej smeri (kar sicer s pritožbo niti ni bilo uveljavljano) pa bi bila v škodo obdolženke, ki se ji po opisu sedaj očitanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine v izreku sodbe sodišča prve stopnje, očita le poskus kaznivega dejanja (ne pa dokončano kaznivo dejanje).