VSRS Sodba I Ips 4884/2009-105

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

1Okrajno sodišče v Kopru je obdolženega M. M. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da sta sodišči prve in druge stopnje storili citirano kršitev.

3Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da opis dejanja v izreku oprostilne sodbe vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ. V kolikor bi sprejeli razlago prvostopenjskega sodišča, da ravnanje obdolženca lahko pomeni storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ, je mogoče ugotoviti, da opisano ravnanje vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Državni tožilec navaja, da sta v opisu kaznivega dejanja konkretizirana čas in kraj storitve kaznivega dejanja, da je opisano: ponarejena listina, obdolženčeva zavest, da je vedel, da v ponarejeni listini ni vpisan datum prve registracije vozila ter da ne gre za novo vozilo, in da je pristojni organ zapeljal v zmoto. Četudi v opisu dejanja ne piše, da je bil datum 6. 11. 2007 predrugačen in bi moral biti v obrazec vpisan datum 6. 11. 2004, pa opis dejanja takšen zaključek omogoča. Tako iz celotnega smisla opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakoniti znaki dejanja, ki je bilo očitano obdolžencu v obtožnem predlogu. Navedba: „prva registracija vozila, navedeno na obrazcu SB3129282 v rubriki D.5 ter pri tem vedel, da vozilo ni bilo prvič registrirano oziroma zanj izdana COC dokumentacija dne 6. 11. 2007“, je navedba, ki pove, da je bil na tem dokumentu lažno naveden datum 6. 11. 2007. Nadaljnji tekst: „ter da ne gre za novo vozilo, saj je bilo vozilo prvič registrirano 15. 11. 2004“ pa pojasni navedbo datuma 6. 11. 2004, to je, kateri datum je bil na predloženi listini spremenjen. Zato ni mogoče sprejeti zaključka, da obtožni predlog ne očita predložitve dokumentacije z lažno vsebino.

5Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, da ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca. Sodišči prve in druge stopnje nista presodili, da dejanje, opisano v obtožnem predlogu, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ. Ugotovili sta, da dejanje, ki ga je očital državni tožilec obdolžencu v obtožnem predlogu, ni dokazano. V pravnomočni sodbi ni ugotovljeno, da dejanje, za katerega je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Zato vložnik zahteve neutemeljeno zatrjuje, da je v pravnomočni sodbi ugotovljeno, da opis dejanja ne konkretizira zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 258. člena KZ. Vložnikova interpretacija obtožnega predloga ter pojasnjevanje, kako bi bilo potrebno navedbe v obtožnem predlogu razumeti, se nanašajo na presojo in oceno dejanskih okoliščin in dejstev, ki so podlaga za dejstveni opis kaznivega dejanja, na podlagi katerega sodišča oceni in presodi, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, obdolžencu dokazano.

6Ker v pravnomočni sodbi ni ugotovljeno, da dejanje, ki je opisano v sodbenem izreku, ni kaznivo dejanje overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ, ni mogoče sprejeti vložnikovih trditev, da je sodišče kršilo kazenski zakon, kar glede na navedbo, za katero kršitev gre (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), skuša uveljaviti državni tožilec, ko očitno meri na kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

7Vložnik zahteve navaja, da četudi bi sprejeli razlago v pravnomočni sodbi, da bi lahko šlo le za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, so v opisu dejanja vsebovani zakoniti znaki tega kaznivega dejanja. Kateri znaki tega kaznivega dejanja so opisani, ne pove. Vložnik se ukvarja le z listino COC oziroma EWG, za katero je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da po opisu dejanja vsebuje pravilni datum izdaje te listine, da ne gre za predrugačenje. Tako se tudi ni mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da je sodišče kršilo določbo 256. člena KZ.

8Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).