VSL sodba II Kp 26654/2011

Pritožba zagovornika obdolženega C. C. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 525,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Brežicah obdolženega C. C. spoznalo za krivega kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ (točka 1 izreka) in preslepitve pri pridobivanju posojila po prvem odstavku 230. člena KZ-1 (točka 2 izreka). Za kaznivo dejanje pod točko 1 mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa osem mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Odločilo je, da mora obdolženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP v višini 714,62 EUR, nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev ter sodno takso v višini 300,00 EUR.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, „iz previdnosti“ pa tudi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta obdolžencu obe očitani kaznivi dejanji dokazani tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu, v takšen dokazni zaključek pa zagovornikova pritožba ne vnaša pomislekov ali dvomov. Obdolženčev zagovor je bil v dokaznem postopku preizkušen z izvedenimi personalnimi in listinskimi dokazi v spisu ter upravičeno zavrnjen kot neresničen. Temeljita dokazna ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi je prepričljiva ter izkustveno sprejemljiva, na razloge izpodbijane sodbe pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, niti kršitev kazenskega zakona.

V zvezi s kaznivim dejanjem overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP) glede vprašanja, ali je dejanje, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje. Pritožba ima prav, da gre za predmetno dejanje takrat, kadar je pristojni organ v okviru svojih pooblastil zavezan v javni knjigi potrditi določeno dejstvo na podlagi storilčevih navedb. Drži tudi, da Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL) v tretjem odstavku 3. člena ureja situacijo, ko je pravica uporabe na nepremičnini v korist pravne osebe oziroma njenega pravnega naslednika vpisana v zemljiški knjigi. Tedaj se vpis lastninske pravice opravi po uradni dolžnosti. Vendar pritožnik pri tem spregleda določbo drugega odstavka 3. člena ZLNDL, da se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi lahko opravi tudi na predlog, zlasti pa spregleda vsebino izpovedbe priče E. B., ki je kot zemljiškoknjižna referentka pojasnila, da v konkretnem primeru pred predlogom obdolženca niso razpolagali z dokumentacijo, ki bi omogočala vpis v korist X; pa tudi, če bi, do vpisa ne bi moglo priti zaradi neurejenosti „etažne lastnine“ pri zadružnem domu. Če zemljiška knjiga od Upravne enote (UE) ni prejela denacionalizacijskih odločb, ki izkazujejo lastništvo X (ne glede na to, ali je bil na ta način prekršen Zakon o denacionalizaciji), to še ne opravičuje obdolženca, da je s predlogom, podanim prek pooblaščenca, ob hkratnem zamolčanju obstoja denacionalizacijskih odločb, vsebine katerih se je zavedal, uslužbenko zemljiške knjige spravil v zmoto. Niti ga ne opravičuje dejstvo, da X ni sama poskrbela za vpis svoje lastninske pravice ali da denacionalizacijskega postopka ni evidentiral GURS. Ključno je, da brez obdolženčevega predloga ne bi prišlo do zemljiškoknjižnega vpisa lastnine na A. Kot izhaja iz listin v spisu, je referentka v postopku preverila le, ali je predlagateljev pravni prednik vpisan kot imetnik pravice uporabe (v kar zgodovinsko ni dvoma), ter vpogledala v zgodovinski izpis iz sodnega registra za obdolženčevo družbo (pri čemer prav tako ni problematično, da je družba A. pravni naslednik B.). Še dodatnih poizvedb oziroma preveritev ali dokaznega postopka zemljiška knjiga ni izvajala, niti jih zemljiškoknjižna referentka ni bila dolžna izvajati, zato ni nobenega dvoma, da je do materialnopravno napačnega vpisa in povezane spremembe firme lastnika prišlo izključno v posledici ter na podlagi obdolženčevih navedb v zemljiškoknjižnem predlogu.

Srž obsežnih pritožbenih navedb v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da ni naklepno prikril obstoja odločb o denacionalizaciji UE, na podlagi katerih je že v letu 1995 lastnica zadružnega doma postala X, zlasti pa, da ni vedel, da parc. št. 000, k. o. X, v naravi predstavlja zadružni dom. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje predvsem v 5. in 6. točki obrazložitve, kjer je prepričljivo pojasnilo, zakaj takšen zagovor šteje za ovržen ter očitno neresničen. Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pavšalna, češ da gre pri obdolžencu za odraslo, izobraženo in izkušeno osebo. Razlogi namreč temeljijo na konkretnih dejstvih. Tudi pritožbeno sodišče kot nesprejemljive zavrača navedbe v zagovoru, da obdolženec, ki je v družbi A. od leta 1995 dalje kot vodja gospodarsko-računovodskega sektorja zasedal celo enega najvišjih položajev v upravi, ne bi bil seznanjen s premoženjsko strukturo podjetja (lastništvom nepremičnin). Glede na izpovedbo nekdanjega direktorja N. je bil obdolženec pri svojem delu zelo skrben in vselej obveščen, zato ni sprejemljiv njegov zagovor, da s tem ni bil seznanjen, pri čemer so vsi zaposleni (ne glede na njihov položaj oziroma delovno mesto), zaslišani kot priče, potrdili, da zadružni dom nikdar ni sodil v lastništvo A. oziroma je bil izločen v postopku lastninskega preoblikovanja družbe. Enako izhaja iz dokumentacije o lastninskem preoblikovanju. V opisu kaznivega dejanja se obdolžencu očita, da je vedel, da je po odločbi o denacionalizaciji večinski lastnik kritične parcele X, pri tem pa ni potrebno, kot je razumeti pritožbene navedbe, da bi moral obdolženec z odločbama o denacionalizaciji tudi neposredno fizično razpolagati, konkretno preučevati njuno vsebino ali v zvezi z njima sprejemati kakšne (računovodske) odločitve. Pritožbena izvajanja o tem, kateri oddelek podjetja A. naj bi denacionalizacijski odločbi obravnaval, če sploh, ter kje naj bi bili arhivirani, če nista morda zgoreli v požaru, ki je uničil del arhiva, se izkažejo za nepomembna in nepotrebna, saj sam zagovornik v nadaljevanju pritožbe priznava, da je obdolženi vedel, da je bil zadružni dom vrnjen denacionalizacijskim upravičencem ter da ni (bil) v premoženju družbe A.

Kot ključno poanto predmetnega kazenskega postopka pritožnik izpostavlja vprašanje, ali je obdolženec vedel, da zadružnemu domu pripada ravno parc. št. 000, k. o. X. V nasprotju s trditvami pritožbe pritožbeno sodišče pritrjuje konkretnim razlogom izpodbijane sodbe (ki ne temeljijo zgolj na „splošnem prepričanju“), da je obdolžencu takšno zavedanje dokazano. Razlogi sodbe temeljijo na izvedenem dokaznem postopku, z ničemer pa ni podprt pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi dokazov, temveč pod vplivom vnaprejšnjih predstav, s čimer naj bi kršilo obdolženčevo ustavno pravico do pravičnega sojenja. Prav tako razlogi sodbe niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, z drugačnim stališčem pa pritožnik neuspešno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem kaže poudariti, da očitno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje še ne izkazuje obstoja bistvenih kršitev določil kazenskega postopka.

Iz prebranih listinskih dokazov je mogoče z zanesljivostjo zaključiti, da je obdolženi zadružni dom povezoval s konkretno parcelno številko ter s slednjo pri svojem poslovanju nedvomno operiral, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v pisanju z naslovom „vloga za ureditev razmer na nepremičninah za potrebe razvoja družbe“ (v prilogi C6), ki jo je obdolženec naslovil na župana in ki jo je občina prejela dne 3. 9. 2008 (kar je manj kot mesec dni pred podajo kritičnega zemljiško knjižnega predloga!), na str. 3 obdolženec navaja, da je „družba A. vpisana kot lastnik na parc. št. 000, k. o. X (stavbišče v skupni zmeri 641 m2), poleg tega pa je nosilec gradbenega dovoljenja za garaže za gasilska vozila kot prizidek zadružnega doma na omenjenem zemljišču (parc. št. 000)“. Protispisna je pritožbena trditev, da v obdolženčevem dopisu ni ne izrecno niti smiselno omenjen zadružni dom. Pravilno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da je torej obdolženi že v obdobju pred podajo zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice v uradnem dopisu zatrjeval, da je družba A. lastnica parc. št. 000, kjer stoji zadružni dom. V odgovoru na vlogo, ki je bil poslan A., župan sporoča, da so predmetne gasilske garaže, ki jih je obdolženi ponujal v menjavo občini, zgrajene na nepremičnini parc. št. 001, ki je v lasti Republike Slovenije, ne pa na stavbišču št. 000, „kjer je zadružni dom v vaši lasti“. Obdolženca ne opravičuje pritožbeno stališče, da takšnega dopisa „očitno ni jemal resno“. Da si je pričel zadružni dom „lastiti“, kakršna je dikcija pritožbe, pa je obdolženi pokazal s storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj, ki sta mu z gotovostjo dokazani.

Že iz dopisa predsednika P. z dne 18. 12. 2007, na podlagi katerega je obdolženec (kot pove sam v svojem zagovoru) stopil v stik z občino z namenom menjave nepremičnin, je razvidno, da prizidek garaže za gasilska vozila stoji na parceli št. 001. V pritožbeno izpostavljenem gradbenem dovoljenju z dne 24. 3. 1994 (priloga C6), je navedeno, da se pravnemu predniku družbe A. dovoli gradnja garaže za gasilska vozila kot prizidek zadružnega doma na zemljišču parc. št. 000 in 001, k. o. X. Nesprejemljivo je zato pritožbeno stališče, da je gradbeno dovoljenje pri obdolžencu ustvarjalo prepričanje, da se na navedenih parcelah nahajajo (izključno) garaže, problematiziranje okoliščin izdaje dovoljenja pa za ta kazenski postopek ni pomembno. Ob upoštevanju zapisanega je pritrditi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje v tč. 7 in 9 obrazložitve, kjer je ovržen obdolženčev zagovor, da je v zemljiško knjigo skušal vpisati garaže za gasilska vozila, ki so kot prizidek zadružnega doma celo bistveno manjše od 641 m2. Ponovno pritožbeno uveljavljanje zagovora o obdolženčevem mišljenju, da se na parceli 000 ne nahaja zadružni dom, pač pa garaže, tako ne more vzdržati kritične presoje. Pri tem ni ključno, da je D. D. z občine med zaslišanjem izpovedal, da je obdolženec v letu 2008 občini predlagal menjavo gasilskih garaž za vinograde (t. i. L.), ne pa zadružnega doma; bistveno je, da je (tudi) iz obdolženčeve korespondence z občino mogoče sklepati na obstoj njegovega zavedanja o povezanosti parc. št. 000 z zadružnim domom. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje zagovorniku, da je sodišče prve stopnje spregledalo vsebino izpovedb prič D. in E., saj njuni izpovedbi pravilnih dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe o pomembnih dejstvih v ničemer ne spreminjata. Za presojo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, torej overitve lažne vsebine v zemljiški knjigi glede lastništva zadružnega doma na parc. št. 000, k. o. X, so prav tako nepomembna izvajanja o cenitvah vrednosti zadružnega doma ter posledično primerjanje z domnevno vrednostjo vinogradov L.

Tudi na naročilnici (list. št. 112), ki jo je po dogovoru med obdolžencem in geodetom F. pripravila tajnica G., podpisal pa obdolženi, je naročeno opravljanje geodetskih storitev na parc. št. 000. Pritožbeno vztrajanje pri zagovoru, da je obdolženi z naročilom postavljanja mejnikov in vrisa objektov imel v mislih le garaže gasilskih vozil, ob upoštevanju celote sklenjenih dokazov ne potrjuje pritožbenega sklepa o „naravnost evidentni zmoti“ obdolženca. Glede okoliščin obdolženčeve interakcije z F. vsebuje izpodbijana sodba v tč. 9 sprejemljivo dokazno oceno. Iz prepričljive izpovedbe F. F., ki jo potrjujeta izpovedbi prič H. H. in I., je razvidno, da je bil obdolženec po protestu direktorice X s strani geodeta izrecno (ponovno) seznanjen, da je zadružni dom v lasti zadruge, nepomembno pa je, ali je z obdolženim stopila v stik sama zadruga. Vse navedeno pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolženi v vsakdanjih pogovorih za nepremičnine morebiti res uporabljal lokalna, pogovorna imena, vendar je v poslovnem okolju (kar je povsem običajno ter razumljivo) zagotovo uporabljal parcelne številke, ki jih je povezoval s konkretnimi nepremičninami, med drugim tudi z zadružnim domom. Strinjati se je sicer z zagovornikom, da ni življenjsko oziroma izkustveno predpostaviti, da je vsak odrasel človek v celoti seznanjen z vsemi zemljiškoknjižnimi podatki svojih nepremičnin, vendar pa iz zgoraj obrazloženega izhajajo konkretni dokazi, da je bil obdolženec nedvomno seznanjen z označbo parcele, na kateri se nahaja zadružni dom, kar je za presojo te kazenske zadeve oziroma dejanja pod točko 1 izreka edino odločilno. Iz teh razlogov tudi ni potrebno, da bi se izpodbijana sodba morala opredeljevati do pravnega mnenja prof. dr. Juharta ali dopisa Okrajnega sodišča v Sevnici In 35/2001, saj gre za listini, ki se ne nanašata na odločilna dejstva v predmetni zadevi, očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa posledično ni podana.

V zvezi s kaznivim dejanjem preslepitve pri pridobivanju posojila po prvem odstavku 230. člena KZ-1 pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi s spremembo opisa dejanja prekoračilo obtožbo. Obtožba ni prekoračena, če se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, ter na dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženem oziroma na glavni obravnavi spremenjenem ali razširjenem obtožnem aktu (prvi odstavek 354. člena ZKP). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v tč. 10 izpodbijane sodbe, kjer je pravilno pojasnilo, da je šlo pri spremembi opisa za preciziranje okoliščin nedvomno istega kaznivega dejanja in za poseg, ki obdolžencu ni v škodo, objektivna identiteta med obtožbo ter sodbo pa je še vedno podana. Medtem ko je državni tožilec po spremembi obtožnega predloga (list. št. 583) obtožencu očital, da je s spornimi nepremičninami v obliki hipoteke jamčil za kredit v skupni višini 800.000,00 EUR (pri čemer gre za dogovor o okvirnem posojilo oziroma za višino t. i. maksimalne hipoteke in ne za dejansko finančno obremenitev posojilodajalca, kar pritožba sicer pravilno povzema, četudi v tej ugotovitvi ni nič spornega), zaradi česar je kreditodajalec odobril posojilo v takšni višini, je sodišče prve stopnje opis dejanja spremenilo tako, da je naštelo vse sklenjene (izvedbene) kreditne pogodbe, katerih vsebina je bila naknadno zajeta v (okvirno) pogodbo v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 000. Sodišče je navedlo tudi zneska odobrenih posojil, in sicer 116.000,00 EUR po kreditni pogodbi št. 9359/09 ter 200.000,00 EUR po kreditni pogodbi št. 1999/09, medtem ko pri aneksu št. 5 h kreditni pogodbi št. 616/03-410 niti ni šlo za izplačilo kredita, pač pa le za spremembo načina vračila že izplačanega posojila, kar pritožnik po nepotrebnem ponavlja, saj to izhaja že iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba protispisno navaja, da pri kreditu po pogodbi št. 1999/09 v višini 200.000,00 EUR ni šlo za novo izplačano vrednost. Iz dokumentacije P. d.d., ki se nahaja v spisu (npr. list. št. 213), je jasno razvidno, da je bil kredit v navedeni višini izplačan, česar dogovorjeni dodatni pogodbeni pogoj oziroma namen kreditiranja, tj. zapiranje okvirnega kredita po pogodbi št. 1666/07-410, ne spreminja in ne držijo pritožbene trditve, da gre zgolj za reprogramiranje prejšnjega kredita.

Ključno je torej, da je obdolžencu očitana kriminalna količina, ki izhaja iz izreka sodbe (odobritev dveh kreditov v vrednostih 116.000,00 EUR in 200.000,00 EUR ter reprogramiranje prejšnjega kredita), v primerjavi z očitkom obtožnega predloga (odobritev posojila v višini 800.000,00 EUR) manjša in obdolžencu v korist ter pomeni preciziranje opisa dejanja glede na ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Prav tako ni potrebno, da bi moral opis dejanja v izreku sodbe vsebovati sklepe kreditnega odbora banke, saj je do sklenitve opisanih pogodb prišlo v neposredni posledici sklepov odbora. V zvezi s pritožbenim problematiziranjem abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja pa pritožbeno sodišče odgovarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso abstraktni del opisa za celovitost opisa dejanja niti ni potreben, v kolikor vsi zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretnega dela opisa, kar v obravnavanem primeru ni vprašljivo.

V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik neuspešno zatrjuje, da zavarovanje z nepremičnino parc. št. 000, k. o. X, in drugimi spornimi parcelami, ki so opredeljene v izreku izpodbijane sodbe, ni pomenilo pogoja za odobritev ter posledično sklenitev kreditnih pogodb. Iz zapisnikov sej kreditnega odbora P. (list. št. 320-340) nedvomno izhaja, da je banka po prvi seji odbora dne 2. 4. 2009, tj. po tem, ko banka S. kot ena od hipotekarnih upnic podjetja A. ni želela izdati izbrisne pobotnice na določenih v zavarovanje ponujenih nepremičninah iz k. o. Y, zahtevala nadomestitev hipotekarnega zavarovanja s še neobremenjenimi nepremičninami. Takrat je obdolženi v zavarovanje ponudil nepremičnine, navedene v opisu kaznivega dejanja, kar je kreditni odbor P. obravnaval na seji dne 10. 4. 2009, o čemer sodba sodišča prve stopnje zlasti v tč. 12 in 13 vsebuje pravilne ter prepričljive razloge, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Izkustveno pravilen in sprejemljiv je tudi dokazni zaključek, da brez ponujenih nepremičnin kot jamstva za sklenitev pogodb družba A., katere edini lastnik je bil obdolženi, ne bi pridobila posojil v opredeljenih zneskih oziroma pod dogovorjenimi pogoji. Obdolženčev sin L. L., sicer prokurist A., je zaslišan kot priča izpovedal (list. št. 514-515), da če teh nepremičnin ne bi bilo možno dati v zavarovanje, verjetno ne bi prišlo do ugoditve posojilu. Uslužbenec P. M. M. pa je izpovedal (list. št. 505 v zvezi z list. št. 398), da bi v primeru podatka, da nepremičnina 000 ni last posojilojemalca, zahtevali še druga jamstva ali nekoliko znižali vrednost posojila. Na podlagi zapisanega ter listinske dokumentacije P., ki je bila v dokaznem postopku prebrana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da ponujene nepremičnine niso bile pogoj za odobritev kreditov, saj po preučitvi gradiv za seje kreditnega odbora o tem ne more biti dvoma, ne glede na to, kaj (ni)so o vprašanju izpovedale zaslišane priče. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da je bila za odobritev posojil edina odločilna delna preusmeritev denarnega toka od podjetja C. k P., saj je bilo navedeno zavarovanje dogovorjeno poleg hipotekarnega zavarovanja.

Po presoji pritožbenega sodišča zavarovanje z neobremenjenimi nepremičninami predstavlja zadostno konkretizacijo zakonskega znaka „zahtevanih pogojev“ za pridobitev posojila, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ne pa „svojevoljno“, kakršen je očitek pritožbe. Pri opredelitvi do navedenega vprašanja se je sodišče prve stopnje ustrezno oprlo na poslovno dokumentacijo P., katere vsebina ni z ničemer ovržena, zaradi česar sodišče tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo članov uprave P. Pripomniti je, da obramba med postopkom takšnega dokaznega predloga niti ni podala. Prav tako za presojo ni ključen količnik med višino posojila in višino zavarovanja, ki ga je izračunala banka, pritožbeno poudarjanje vrednosti ter vprašanj cenitve parcel pa po svoji naravi pomeni polemiziranje s poslovno politiko posojilodajalca (kolikor neskrbno ali neracionalno je ravnanje banke morebiti bilo), kar za odločitev v tej kazenski zadevi ni pomembno.

Zagovornik ne more uspeti s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da on ni bil tisti, ki je P. posredoval podatke o kritičnih nepremičninah, temveč naj bi poizvedbe opravljala kar banka sama. Življenjsko logični so razlogi izpodbijane sodbe v tč. 12, da je bil izključno obdolženec tisti, ki je imel osebni in poslovni interes priti do posojil za podjetje v resnih finančnih težavah (stečaj A. je bil uveden dne 11. 9. 2009). Zaslišane priče M., N. ter O. so izpovedale, da ni bila banka tista, ki bi iskala nepremičnine, oziroma da je seznam nepremičnin posredoval obdolženec (pri čemer je pripomniti, da je N. izrecno povedala, da je bil seznam v obliki parcelnih številk). Obdolženca ob dokazanem zavedanju, da v zavarovanje ponuja nepremičnine, ki niso v lasti njegove družbe (dejanski lastniki so namreč uspeli z izločitvenimi zahtevki v stečajnem postopku), ne opravičuje, če so bili vpisi lastninske pravice pri nepremičninah v zemljiški knjigi materialnopravno napačni. Za lažen vpis lastninske pravice na parc. št. 000, k. o. X, je s storitvijo kaznivega dejanja pod točko 1 izreka poskrbel obtoženi sam, tj. več kot pol leta pred obravnavo na kreditnem odboru P., zato je nesprejemljivo pritožbeno stališče, da za napačno vknjižbo pri parc. št. 000 v času zasedanja odbora ni vedel. Tudi v zvezi z drugimi spornimi nepremičninami pritožba vsebinsko ponavlja zagovor, da se obdolženec ni zavedal resničnega lastninskega statusa, ker so se s postopki denacionalizacije in lastninskega preoblikovanja v družbi A. ukvarjali zaposleni v pravni službi, obdolženi pa je parcele poznal le po domačih imenih, ne po parcelnih številkah ter stanju v naravi. Takšen zagovor obdolženca je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje, do pritožbenih navedb v tem delu pa se je pritožbeno sodišče opredelilo pri presoji kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe.

Na parc. št. 000, k. o. X, kot je že bilo obširno pojasnjeno zgoraj, v naravi stoji zadružni dom, zato ne drži pritožbena navedba, da zadružni dom ni bil nikoli ponujen v zavarovanje kreditov P., iz izpovedb prič M. in N. pa izhaja, da sta si zadružni dom pod vodstvom L. L. ogledala tudi na terenu, kar je edino pomembno dejstvo, ne glede na to, koliko ogledov je bilo opravljenih. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje zagovorniku, ki podaja lastno dokazno oceno izpovedbe N. N. kot neverodostojne. Za takšen dokazni zaključek v podatkih spisa ni opore, saj ni zaznati utemeljenih razlogov oziroma motiva, zakaj N. ne bi izpovedovala po resnici, česar pritožbeno polemiziranje z vprašanjem fotografiranja zadružnega doma, ki ni odločilno, ne more izpodbiti.

Pri preizkusu odločbe o kazenski sankciji v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik zgolj pavšalno navaja, da ne morejo držati ocene sodišča prve stopnje o okoliščinah, ki jih je zaznalo kot obteževalne pri izbiri in odmeri sankcije (tč. 18 izpodbijane sodbe), s čimer pa ne more uspeti, saj odločitve sodišča z ničemer konkretizirano ne izpodbija. Obdolženčevo zdravstveno stanje ob izreku sodbe je sodišče prve stopnje že upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Kljub obsežni medicinski dokumentaciji, ki jo zagovornik prilaga pritožbi ter pavšalno zatrjuje, da to „že samo zase“ opravičuje milejšo vrsto kazenske sankcije, pritožbeno sodišče poudarja, da vprašanja zdravstvene oskrbe obdolženca niso stvar odločbe o kazenski sankciji, temveč predmet morebitne presoje v okviru izvrševanja zaporne kazni. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Glede pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja ugotovitev, da so bodisi nepomembne, ker se ne nanašajo na odločilna dejstva za presojo te kazenske zadeve, bodisi je nanje ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeni razlogi pa niso podani, zato je pritožbo obdolženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tar. št. 7122 v zvezi s tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka. Znesek 525,00 EUR (odmerjena taksa v višini 350,00 EUR, pomnožena s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe) je določen ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1). Kljub temu, da je obdolženi v osebnem stečaju, prejema pokojnino v znesku 592,00 EUR mesečno in je solastnik dveh stanovanj ter vikenda, zato po presoji pritožbenega sodišča razlogi za taksno oprostitev niso podani.