VSC sklep II Kp 88376/2010

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Z v uvodu navedenim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju, po določilih I. odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 437 istega zakona zavrgla obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 17.11.2010, št. Kt/0/916/10 s katerim je to obdolženemu H. D. očitalo storitev kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po I. odstavku 258. člena KZ. Odločeno je bilo še, da po določilih I. odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka proračun.

2Proti temu sklepu se je pritožil okrožni državni tožilec Okrožnega državnega tožilstva v Celju iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v Celju F. H. je sodišču druge stopnje v dopisu z dne 4.1.2011, št. Ktp/0/-II 197/2010 podal izjavo, da v zvezi s pritožbo okrožnega državnega tožilca v tej kazenski zadevi, skladno z določili člena 403 ZKP, v zvezi z II. odstavkom 377. člena istega zakona, ne bo podal svojega predloga.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišču prve stopnje je pritrditi v njegovi ugotovitvi, da predstavlja kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po I. odstavku 258. člena KZ posebno obliko goljufije, ko storilec spravi v zmoto pristojni organ s tem, da mu navaja lažne okoliščine ali določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, kot je primer v tej kazenski zadevi, te lažne okoliščine potrdi. Kot izhaja iz obtožnega predloga to listino, kateri značaj javne listine daje določilo člena 2 Zakona o matičnem registru predstavlja po matičarki Upravne enote ... dne 2.9.2006 izdana listina o sklenitvi zakonske zveze (očitno Izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi na listni št. 11 spisa), katero sta navedenega dne na D. sklenila H. D. in E. M.. Po mnenju državnega tožilca ta listina lažno potrjuje, da sta navedeno zakonsko zvezo sklenila z izpolnitvijo vseh zakonskih pogojev za veljavnost zakonske zveze, tudi tistega, da imata namen skupnega življenja. Državni tožilec je prepričan, da sta to dosegla s Prijavo sklenitve zakonske zveze, s podpisom katere sta oba lažno potrdila izpolnjevanje zakonskih pogojev za njeno veljavnost, tudi namena skupnega življenja, česar na upravni enoti, kar izpostavlja pritožnik v pritožbi, niso in tudi niso mogli preveriti.

Kljub temu, da okrajna sodnica meni, da obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni šteti za kaznivo dejanja iz razloga, ker njegov opis ne vsebuje prav ničesar, kar bi potrjevalo, da zakonska zveza sklenjena med obdolžencem in E.M. ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja, kar po presoji sodišča druge stopnje, ob zatrjevanju tega dejstva v obtožnem predlogu, ni potrebno, je tudi ono prišlo do prepričanja, da dejanje kakor se obdolžencu očita, ne vsebuje vseh potrebnih znakov. Lažno navedbo katera bi naj spravila v zmoto pristojni organ, da je izdal prej navedeno javno listino državni tožilec temelji izključno na že večkrat omenjenem dejstvu, da zakonska zveza ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja. V zvezi s tem je potrebno izpostaviti, da je mogoče zakonsko zvezo skleniti le pod pogoji določenimi v členih 16 do 24 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR – UPB1). Med njimi pa ni najti pogoja, da mora biti ta zveza sklenjena z namenom skupnega življenja, potrditev česar se od obdolženca in E.M. ni zahtevalo tudi v Prijavi sklenitve zakonske zveze (listna št. 6 spisa) katero sta podala dne 23.8.2006. Res je, da sta jo podpisala, v njej pa iz ničesar ne izhaja, da sta s tem potrdila, da bosta zakonsko zvezo sklenila z navedenim namenom. Kaj takšnega je od bodočih zakoncev tudi nemogoče zahtevati, saj po sklenitvi zakonske zveze skupno življenje niti ni vedno mogoče, ker tega včasih razmere ne dopuščajo (študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost zakoncev ipd.), kar je v sodbi z dne 14.7.2004, opr. št. II Ips 373/2003 zapisalo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Razumljivo je zato, da je v ZZZDR-UPB1 vprašanje namena skupnega življenja zakoncev obravnavano na drugem mestu, v njegovem členu 35, v poglavju o neveljavnosti zakonske zveze, ko se ta ne ugotavlja po določilih kazenskega, ampak civilnega prava, za kar mora upravičenec do nje (I. odstavek 36. člena ZZZDR-UPB1) vložiti posebno tožbo. To pa pomeni, da namen skupnega življenja ne spada med pogoje za samo sklenitev zakonske zveze in izdajo listine o njeni sklenitvi, kot to meni pritožnik. Tudi če obdolženi in E.M. že takrat nista imela namena živeti skupaj, tega nista lažno prikazovala in spravljala v zmoto pristojni organ, kar pomeni, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni najti tega za njegov obstoj potrebnega znaka. Ob takšni ugotovitvi, je seveda odločitev o zavrženju obtožnega predloga ob njegovi kontroli, pravilna. Pri tem je v zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila obravnavana zakonska zveza sklenjena “izključno zato, da je obdolženi dobil dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji” reči da je to morda tudi resnično. Vendar pa to kaže na nekaj drugega in sicer na to, da sklenitev obravnavane zakonske zveze predstavlja nekakšno pripravljalno dejanje, za dosego po državnem tožilcu zastavljenega cilja obdolženega, tega očitka pa v obtožnem predlogu ni najti.

6Zaradi povedanega pritožbi okrožnega državnega tožilca ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.