VSRS Sodba I Ips 14192/2010-163

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Obsojeni M. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), obsojeni K. Č. pa je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ. Sodišče je obsojenima izreklo pogojni obsodbi, v okviru katerih je bila vsakemu določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo eno leto ter jima naložilo nerazdelno povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornikov zavrnilo in obsojenima naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega M. A. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da uveljavlja „vse razloge po določilu prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku“ (v nadaljevanju: ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da „izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.“

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Po ugotovitvah nižjih sodišč je med obsojenima obstajal dogovor na podlagi katerega je soobsojeni K. Č. napeljevalcu M. A., ki se je preko posrednika z italijanskimi preprodajalci dogovoril za nakup dveh avtomobilov, izročil svoje ime in osebne podatke. Tako je slednji poskrbel, da je na obeh računih za vozila, ki sta bila na Avto moto zvezi Slovenije d. d., oziroma na Avto Celje d. d. predložena kot dokazilo o lastništvu v postopku izdaje prometnih dovoljenj, kot kupec zapisan obsojeni K. Č., kljub temu, da ta vozil ni niti kupil niti jih ni uporabljal, ampak sta bili ves čas v posesti obsojenega A. Z navedbami v zahtevi, da je „netočen ali vsaj preuranjen“ zaključek sodišča prve in druge stopnje, da sta ta računa fiktivna, zagovornik tako ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, saj je bilo ugotovljeno, da sta bili vozili prijavljeni kot ukradeni, računa pa izdana na ime Č., ki ga je A. kot družinskega prijatelja pritegnil v posel, saj je bil brez službe in bi lahko na takšen način kaj zaslužil.

7Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost in s tem meri na kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Nižjima sodiščema očita, da nista sledila zagovoru obsojenih v delu, kjer sta zatrjevala, da se nista zavedala, da počneta nekaj prepovedanega in sta bila v trenutku pridobivanja vseh potrebnih listin, ob sami registraciji ter nenazadnje še tekom sodnega postopka v opravičljivi zmoti, saj nihče izmed njiju ni vedel, da se prometno dovoljenje lahko glasi izključno na lastnika vozila. Vsebinsko enake pomisleke je zagovornik uveljavljal že v postopku pred sodiščem druge stopnje in sodišče se je glede tega dejanskega in pravnega vprašanja določno opredelilo v 10. točki na peti strani svoje sodbe. Vrhovno sodišče to argumentacijo sprejema in ji pritrjuje. Trditve, iz katerih vložnik izpeljuje sklep o obstoju zmote, ne pomenijo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, ampak navajanje drugačnih okoliščin dejanskega stanja od ugotovljenih, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljeno.

8Uradna oseba pristojnega organa, ki deluje skladno s predpisi Republike Slovenije, ni bila dolžna preveriti, ali je vsebina računov, ki jih je obsojeni K. Č. predložil kot „dokazilo o izvoru vozila“ (skladno z določilom podzakonskega predpisa, na katerega se sklicuje tudi zagovornik) pristna oziroma ali izkazuje dejanskega kupca vozila. V postopku izdaje prometnega dovoljenja namreč ni predviden kakršenkoli dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena, pač pa uradna oseba izda ustrezno listino le na podlagi navedb stranke, pri čemer pa je le ta zavezana da poda resnično izjavo, resnične podatke oziroma resnična dejstva, česar pa obsojeni Č. na pobudo A. ni storil, saj predloženo „dokazilo o izvoru“ (tudi če ga tolmačimo po pravu Republike Italije, kot to predlaga zagovornik) ni izkazovalo resničnega stanja. Zatrjevana kršitev obrambe, da sodišče ni izvedlo s strani A. predlaganega dokaza, ni podana, saj predlagani dokaz ni v pravno relevantni zvezi s predmetom sojenja.

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.