VSRS Sodba I Ips 88376/2010-20

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

1Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma citiranim sklepom zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju Kt 916/10 z dne 17. 11. 2010 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 88376/2010 z dne 5. 4. 2011 pritožbo okrožnega državnega tožilca Okrožnega državnega tožilstva v Celju zavrnilo kot neutemeljeno.

3Vrhovni državni tožilec je zoper citirani pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Celju vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve 258. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki opredeljuje kaznivo dejanje overitve lažne vsebine. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca naj bi sodišče z navedeno odločitvijo kršilo zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Predlaga Vrhovnemu sodišču ugotovitev, da je bil prekršen zakon, ne da bi se poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obdolženemu H. D., ki pa se do nje ni opredelil.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6Vrhovni državni tožilec v zahtevi izpostavlja, da je napačno stališče, izraženo v izpodbijanem sklepu o nerelevantnosti sklenitve zakonske zveze med obdolžencem H. D. in E. M., ne da bi imela pri tem tudi namen skupnega življenja. Izostanek tega namena je namreč sestavni del očitka obdolžencu in kaže na fiktivnost zakonske zveze. Glede na stališče v izpodbijanem sklepu, da se neveljavnost zakonske zveze ugotavlja lahko le s posebno tožbo po določilih civilnega prava, vložnik zahteve meni drugače, in sicer, da bi to vprašanje moralo rešiti kazensko sodišče samo kot predhodno vprašanje, skladno z določili 23. člena ZKP. Poleg tega vložnik meni, da je neutemeljena tudi ocena sodišča, da gre pri tem ravnanju obdolženca za „nekakšno pripravljalno dejanje“ za dosego ciljev v zvezi s pridobitvijo prebivališča, česar pa ni v opisu dejanja, saj gre v tem pogledu za motiv dejanja, ki je lahko predmet obrazložitve in „ne predstavlja bistvenega zakonskega znaka.“

7Iz opisa dejanja v izpodbijanem sklepu izhaja, da se obdolžencu očita overitev lažne vsebine v zvezi z izdajo listine o sklenitvi zakonske zveze, ki je lažno potrjevala, da je obdolženi H. D. dne 2. 9. 2006 sklenil zakonsko zvezo, ki izpolnjuje vse zakonske pogoje za njeno veljavnost in s tem v zvezi z namenom skupnega življenja. Listino je izdala matičarka Upravne enote Celje, pri tem pa jo je predhodno obdolženi spravil v zmoto, ker je vložil prijavo za sklenitev zakonske zveze, kjer je skupaj z E. M. lažno potrdil, da izpolnjujeta zakonske pogoje za sklenitev veljavne zakonske zveze. Glede na navedeni očitek obdolžencu vložnik zahteve nima prav, ko meni, da bi bilo treba reševati vprašanje veljavnosti zakonske zveze kot predhodno vprašanje, skladno z določbami 23. člena ZKP. Glede na prvi odstavek 258. člena KZ se to kaznivo dejanje stori s potrditvijo „karkoli lažnega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu“. V obravnavanem primeru pa že iz opisa dejanja izhaja, da matičarka ni potrdila ničesar lažnega, temveč le dejstvo, da je bila zakonska zveza sklenjena dne 2. 9. 2006, kar je tudi dejansko bila, saj to navaja že sam opis obdolžencu očitanega dejanja. Čeprav opis dejanja, kot ga izpodbijani sklep povzema po obtožnem predlogu, z nadaljnjimi navedbami o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za sklenitev veljavne zakonske zveze utemeljuje, da je navedena listina lažno potrjevala sklenitev zakonske zveze, to vendarle ne drži, saj ta listina ne potrjuje nič več kot iz nje izhaja in pri tem povzema vsebino matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi (s podatki kje, kdaj in med kom je bila ta sklenjena) in zato obdolženi D. v zvezi s to dejansko okoliščino matičarke ni mogel spraviti v zmoto in tako doseči, da bi s tako izdano listino potrdila karkoli lažnega (na primer, da je bila sklenjena zakonska zveza, čeprav ta dejansko ne bi bila). Zaradi navedenih razlogov se do vprašanja veljavnosti zakonske zveze, sklenjene med obdolženim D. in E. M., ni treba opredeljevati in tudi ne reševati kot predhodno vprašanje po določbah 23. člena ZKP.

8Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev zakona glede vprašanja, ali je obdolžencu očitano dejanje kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), ni podana ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).