48. člen ZZLPPO

Z določbo 6. člena ZZLPPO, na katero se sklicuje revidentka in ki je stopila v veljavo 1. 5. 1998, je zakonodajalec uredil zakonski prenos premoženja, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993, na tožečo stranko. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, ki jih je podalo v 10., 11. in 32. točki obrazložitve odločbe U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, gre za zakonski prenos premoženja, ki se je izognilo postopku lastninjenja. Za presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za takšno obliko „skritega“ premoženja podjetja, ki naj bi z uveljavitvijo ZZLPPO prešlo na tožečo stranko, je zato odločilen dejanski okvir odločbe Agencije o soglasju, na podlagi katerega se je tožena stranka vpisala v sodni regiter. V prvem odstavku 6. člena ZZLPPO uporabljeno besedno zvezo premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, je zato treba razlagati kot premoženje, ki ni bilo razkrito Agenciji v programu lastninskega preoblikovanja. Naknadne zakonske podlage ze prenos premoženja v korist tožeče stranke ni mogoče razlagati kot možnost korekcije morebitne nepravilne presoje

Po presoji sodišča druge stopnje razlaga določb 48. do 51. člena ZZLPPO ne omogoča drugačnega razumevanja načina privatizacije, kadar gre za stvari in pravice, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov in zavarovane s predlogi začasne odredbe, da je pogoj za izvedbo privatizacije pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka. To pomeni, da lastninsko pravico na sredstvih in delnicah v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, zavarovanimi s predlogi za izdajo začasne odredbe, pridobi Slovenska razvojna družba oziroma tožeča stranka kot njena pravna naslednica, šele z zaključkom denacionalizacijskega postopka in samo, če je zahteva upravičencem pravnomočno zavrnjena ali zavržena.

Ker je določba 15. člena ZLPP prenehala veljati z začetkom veljavnosti ZZLPP in ker glede na izpodbijano sodbo premoženje, katerega vrnitev v naravi revident uveljavlja z v denacionalizacijskem postopku, sploh ni bilo zajeto v družbenem kapitalu, ki je predmet lastninskega preoblikovanja z izpodbijano upravno odločbo, pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident in ki se nanaša na 15. člen ZLPP, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice in na veliko vrednost premoženja ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

V obsegu, v katerem lastninsko preoblikovanje družbenopravne osebe še ni bilo izvedeno, ima v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98 položaj upravičencev po ZIKS prednost pred položajem upravičencev do lastninjenja po ZLPP oz. ZZLPPO. Pravna narava odločbe, katere posledica je bila izvzem stvari iz premoženja osebe, ki je bilo predmet lastninskega preoblikovanja, pri tem ni bistvena.

Sporazum o izločitvi sredstev predstavlja sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba po 10. in 11. členu oz. 15. členu ZLPP. Ker pa ZLPP ob času odločanja upravnega organa ni več veljal, bi ta lahko svojo odločitev oprl le na ZZLPPO.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi prenehanja veljavnosti ZLPP ni več mogoče izdati začasne odredbe po ZLPP v zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninjenja podjetij. Pač pa ni pravilen napotek, da bi moral organ prve stopnje postopek ustaviti, pač pa bi morala tožena stranka sklep o začasni odredbi (po ZLPP) odpraviti in omogočiti SRD, ki je pristojna po ZZLPPO, da izvede nadaljevanje postopka zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka po ZZLPPO.

Odločanje o začasni odredbi po 12. členu ZLPP ni dokončna, ampak le predhodna faza v denacionalizacijskem postopku in ne more nadomestiti denacionalizacijske odločbe, s katero upravni organ odloča o denacionalizacijskem zahtevku.

Za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP morata biti dejanska in pravna podlaga strankinega predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazani.

Tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, zato ji ne gre položaj stranke v postopku privatizacije družbe.