17. člen ZZVZZ

Utemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo izvedenino v znesku 265,00 EUR, potem pa znesek (spet) povečalo za materialne stroške v višini 10,00 EUR. Tako namreč izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Pri tem tudi višje sodišče odločitve ni moglo preizkusiti, saj se vsota zneskov v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ne ujema (sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znaša 21,11 EUR, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni pa 1,26 EUR), odločitev v tem delu pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo iz 2. in 3. točke sklepa.

Skladno z določbo 8. točke 17. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju so za poškodbo pri delu in poklicno bolezen zavarovani tudi volonterji. Pravilni so vsled temu razlogi sodišča prve stopnje, da je ne glede na to, ali je šlo za poskusno delo ali za opravljanje volonterskega pripravništva, bila obveznost pravne osebe, da ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja, konkretno v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Predlagatelj ne trdi, da bi trajalo potovanje na relaciji Ljubljana-Celje manj kot eno uro, temveč priznava, da le-to traja eno uro, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 3. odstavka 39. člena Pravilnika) zaključiti, da ob zaključku potovanja že nastopi začetek tretje pol ure potovanja. Neutemeljene so navedbe predlagatelja, da izvedeniškega mnenja v tem konkretnem primeru ni mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega že iz razloga, ker obsega zgolj 20 strani. Obsežnost izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja, število strani, ki ga le-ta obsega, tako ni niti edino niti najpomembnejše merilo za oceno zahtevnosti mnenja. Sodišče namreč zahtevnost izvedeniškega mnenja ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da pripravi mnenje, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja ter upoštevaje druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Obračun DDV in obračun prispevkov se med seboj izključujeta. Glede na podano izjavo sodne izvedenke v stroškovniku, da ima od 1. 8. 2014 status upokojenke, kar pomeni, da že iz tega razloga ne obstaja upra

Izvedenka je bila v času opravljanja dela za sodišče pokojninsko in invalidsko zavarovana na drugi podlagi, kot delavka v delovnem razmerju. Glede na določbo 18. člena ZPIZ-2 sodišče od odmerjene nagrade izvedenki za opravljeno izvedensko delo v bruto znesku ne obračuna prispevkov za PIZ in za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZZ.

Pritožnik pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje pri določitvi predujma v delu, ki se nanaša na plačilo najnižjega nadomestila nagrade upravitelja, moralo upoštevati tudi, da je od tega nadomestila treba plačati še prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po prvem in četrtem odstavku 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, in sicer v višini 8,85 %, kar v konkretnem primeru znaša 62,86 EUR. Pri določitvi predujma je nadalje treba upoštevati tudi, da je od iste osnove najnižjega nadomestila nagrade upravitelju treba plačati še prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po 5. točki 17. člena v zvezi z drugim odstavkom 55. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki se obračuna po stopnji 0,53 %, kar znaša v konkretnem primeru 3,76 EUR.

Upravitelj ima pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče odloči o višini izplačila sredstev iz proračuna za kritje začetnih stroškov postopka. Upravitelj ni zavezanec za davek na dodano vrednost, zato bi moralo sodišče pri plačilo najnižjega nadomestila nagrade upravitelja za sestavo otvoritvenega poročila upoštevati tudi, da je od tega nadomestila treba plačati še prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Od iste osnove je treba plačati še prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Osebe, ki v okviru drugega pravnega razmerja opravljajo delo za plačilo, so v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 20. člena ZPIZ-2, pri opravljanju tega dela obvezno zavarovane za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če na podlagi tega dela niso vključene v zavarovanje po 18. ali 16. členu ZPIZ-2 in kadar se plačilo za opravljeno delo ali storitev šteje za dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ni drug dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Navedeni prispevek zavezanci plačajo tudi od nagrade stečajnemu upravitelju, likvidacijskemu upravitelju in upravitelju prisilne poravnave.

Pri obračunu prispevka za socialno varnost se vzame za osnovo tisto višino dohodka, ki ga je posameznik prejel, ne da bi se pri tem predhodno že kaj odštevalo. Prvostopenjski organ je pravilno upošteval, da je potrebno pri obračunu prispevka za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36% vzeti znesek 2.231,47 EUR in ne znesek 1.423,00 EUR, pri katerem bi bili odšteti že stroški prevoza in nočitve.

Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti. V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo op

Treba je ločiti med dvema situacijama, in sicer ko sodni izvedenec občasno opravlja delo za sodišče, hkrati pa ne opravlja istovrstne neodvisne samostojne dejavnosti, in ko sodni izvedenec občasno opravlja delo za sodišče, hkrati pa opravlja istovrstno neodvisno dejavnost. V prvem primeru se dohodek obravnava kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, v drugem primeru pa kot dohodek iz opravljanja dejavnosti. To omogoča sodišču, da ugotovi upravičenost izvedenca do DDV ali do socialnih ter zdravstvenih prispevkov.

Cenilcu na podlagi tretjega odstavka 50. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih za vsake začete pol ure potovanja na ogled in nazaj pripada 10,00 EUR, kar pa ne izključuje materialnih potnih stroškov v skladu z 41. členom istega Pravilnika. V skladu s 5. točko 17. člena ZZVZZ se cenilcu od odmerjene izvedenine obračuna in plača prispevek v višini 0,53 % za zdravstveno zavarovanje.

Glede na določbe sklenjenih pogodb o delu, delo sodelavcev (skrivnostnih kupcev) ne vsebuje elementov, značilnih za samostojno individualno intelektualno stvaritev, in s tem ne izpolnjuje pogojev, kot so za avtorsko delo predpisani v ZASP. Posledično je pravilna odločitev davčnih organov, da se izplačani honorarji obravnavajo kot prejemki, doseženi na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oz. prevzema opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi. Drugostopenjski organ pa je dodatno in v korist tožnika preveril tudi, da pri spornem delu ne gre niti za avtorsko delo v smislu poustvarjanja.

Iz Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, ki je veljal v spornem obdobju, izhaja, da je vsebino koncesijske pogodbe treba razumeti tako, da je s koncesijsko pogodbo s strani koncesionarja prevzeta obveznost plačila obveznega zavarovanja dijakov in študentov, ki delajo s posredovanjem agencije, v katero nedvomno sodi tudi plačilo zavarovanja po ZZVZZ.

Zamudne obresti za davke tečejo od izvršljivosti odmerne odločbe. Zavezanci za plačilo dohodnine so tudi agenti – tujci, ki svoje delo za naročnika opravljajo v tujini, če se jim prejemki izplačujejo na območju Slovenije, to je iz vira v Sloveniji. Prispevke za zdravstveno zavarovanje za agente – tujce, ki večino dela opravijo v tujini, nekaj pa tudi v Sloveniji, je „delodajalec“ dolžan plačati v Sloveniji, in sicer za pravico do zdravstvenih storitev, povračila potnih stroškov in pogrebnino ter posmrtnino, in sicer v pavšalnem znesku.