UPRS Sodba I U 657/2022-19

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4250-1117/2020-15 z dne 7. 5. 2021 se odpravi v delu, ki se nanaša na prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za starševsko varstvo ter prispevke za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, skupaj z ustreznim delom pripadajočih obresti, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. V preostalem delu (glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s pripadajočimi obrestmi) se tožba zavrne.

III. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku v ponovnem postopku obračunala in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 29. 2. 2020 s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 27.391,87 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi svoje evidence, ki temelji na podatkih iz evidence prijav, odjav in prijav spremembe podatkov o obveznem socialnem zavarovanju, ugotovil, da je bil tožnik od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2020 vključen v obvezno zavarovanje pod zavarovalno podlago 040 kot družbenik pravne osebe A., d. o. o. Davčni organ je pri tožniku opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost in ugotovil, da tožnik v spornem obdobju ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), prvo alinejo prvega odstavka 152. člena in tretjo alinejo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), drugim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ je po napotilu pritožbenega organa v ponovnem postopku pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in Zavodu za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) opravil poizvedbe, ali je bil tožnik v upoštevnem obdobju upravičen do kritja prispevkov za socialna zavarovanja oziroma ali je bil zavarovan za obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje na drugi podlagi. Od CSD je pridobil odgovor, da tožnik v upoštevnem obdobju ni bil prejemnik socialne pomoči in ni bil upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Iz pojasnila ZZZS pa izhaja, da je bil tožnik v upoštevnem obdobju vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot družbenik družbe A., d. o. o., po zavarovalni podlagi 040, in da v tem obdobju ni imel dvojnega obveznega zavarovanja. Tožnik tem ugotovitvam ni nasprotoval. Ker ugotovljenih obveznosti za plačilo prispevkov za socialno varstvo ni obračunal in plačal v zakonsko določenem roku, mu jih je z odločbo obračunal in naložil v plačilo davčni organ, skupaj z zamudnimi obrestmi po 95. členu ZDavP-2.

2Toženka je tožnikovo pritožbo zoper odločbo davčnega organa zavrnila. Poudarila je, da ni sporno, da je bil tožnik v upoštevnem obdobju družbenik in poslovodna oseba gospodarske družbe in da je bil zavarovan na zavarovalni podlagi 040, kar pomeni, da je bil zavezanec za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost iz naslova družbeništva. V zvezi z nedopustnostjo odmere prispevkov za nazaj se toženka sklicuje na prvi odstavek 125. člena ZDavP-2. Tožnikov pritožbeni očitek, da ga o obveznosti plačevanja prispevkov iz naslova družbeništva ni nihče obvestil, je toženka zavrnila s sklicevanjem na splošno pravno načelo ignorantia iuris nocet, po katerem nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati. Pojasnila je še, da se tožnik šteje za zavezanca, ki nima plače (prvi odstavek 4. člena ZPSV), zato je po tretjem odstavku 6. člena ZPSV zavezanec tudi za plačilo prispevkov delodajalca. To je podlaga za uporabo dveh davčnih stopenj (za zavezanca in delodajalca) v odmerni odločbi. Glede tožnikovega ugovora, da pojasnila CSD za obravnavani postopek niso relevantna, je toženka pojasnila, da je tožnik v prvotnem postopku zatrjeval, da je bil v upoštevnem obdobju zavarovan kot "občan" preko CSD, zato je moral davčni organ opraviti poizvedbe tudi pri CSD. Toženka je še izpostavila, da se tožnik na ugotovitve davčnega organa v ponovnem postopku v zvezi s pojasnili CSD in ZZZS ni odzval, plačilni nalogi (iz katerih izhajajo plačila obveznega zdravstvenega zavarovanja) pa so bili prvič predloženi šele s pritožbo v ponovljenem postopku. Tudi sicer eventualna plačila obveznosti na odmero obveznosti prispevkov za socialno varnost ne morejo vplivati. Z odmerno odločbo morajo biti zajeti tudi prispevki za posamezno obdobje, četudi je zavezanec obveznost sicer poravnal, če za to obveznost ni oddal obračuna oziroma je bil obračun napačen. Zavezanci lahko morebitno plačilo odmerjenih obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost ugovarjajo kvečjemu v postopku izvršbe.

3Tožnik zoper odločbo davčnega organa vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora. Tožnik zatrjuje, da je v izpodbijani odločbi dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj ima od leta 1993 neprekinjeno urejeno in delujoče zdravstveno zavarovanje. Kolikor se spomni, naj bi ga uredil po nasvetu nekoga "na občini". Zdravstveno zavarovanje naj bi ob vsakem obisku zdravnika delovalo, medicinsko osebje pa naj bi vsakokrat ugotovilo, da je obvezno zdravstveno zavarovanje veljavno sklenjeno in plačano. Tožnik prilaga potrdila o nekaterih plačilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki naj bi jih nakazal na račun ZZZS, pri čemer je bila kot sklic navedena tožnikova davčna številka z ustrezno referenco. Navaja, da bi moralo biti jasno, da so bili ti prispevki plačani, zato so ugotovitve davčnega organa o neplačanih prispevkih zelo nenavadne. Odgovor CSD, ki ga je pridobil davčni organ, naj bi bil za to zadevo nerelevanten, ZZZS pa naj ne bi navedel, da prispevki niso bili plačani, temveč le, da je bil v upoštevnem obdobju tožnik zavarovan kot družbenik. Tožnik meni, da je treba upoštevati, da so bili prispevki za zdravstveno zavarovanje dejansko plačani iz takega ali drugačnega naslova.

4Tožnik nasprotuje tudi odmeri zamudnih obresti, saj naj ne bi bil seznanjen s svojimi obveznostmi iz naslova prispevkov. To naj bi jasno izhajalo iz okoliščine, da tožnik finančni upravi ni oddajal ustreznih obrazcev za obračun prispevkov in teh prispevkov tudi ni plačeval. Tožnik meni, da bi davčni organ kot močnejša stranka ob svojih kapacitetah moral redno ugotavljati obstoj obveznosti in ga o tem obvestiti, česar ni storil. Davčni organ naj bi odmerno odločbo izdal šele osem let za tem, ko je obveznost začela nastajati. Tožnik meni, da za malomarnost davčnega organa ne bi smel odgovarjati s plačilom visokih zamudnih obresti. Načelo ignorantia iuris nocet naj bi bilo splošno načelo kazenskega prava, ki naj pri vprašanju začetka teka zamudnih obresti ne bi bilo uporabljivo. Tožnik naj se z davčnopravnimi vprašanji nikoli ne bi ukvarjal, od februarja 2020, ko se je seznanil s stališčem davčnega organa, da mora plačevati obvezne socialne prispevke, pa naj bi te redno plačeval.

5Tožnik izpodbija tudi obračun prispevkov, ki jih je dolžan plačevati delodajalec. Meni, da nobena pravna podlaga ne predvideva, da bi moral zavarovanec sam plačati najprej prispevke sebe kot zavarovanca, nato pa še prispevke, ki bi jih moral plačati delodajalec. Davčni organ naj bi te prispevke moral naložiti v plačilo delodajalcu, družbi A., d. o. o.

6Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

7Sodišče je 22. 5. 2025 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je toženka opozorila na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 63/2021 z dne 2. 2. 2022, po katerem ugotovitvena odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) o obstoju posameznikove lastnosti kot zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti tudi podlaga za odmero prispevkov za druga obvezna socialna zavarovanja. Toženka se je zato zavezala, da bo pri ZPIZ in ZZZS opravila poizvedbe o obstoju odločb o ugotovitvi tožnikovega statusa zavarovanca po ZPIZ-2 in ZZVZZ. Sodišču je toženka 29. 5. 2025 poslala pripravljalno vlogo, ki ji je priložila odločbo ZPIZ št. 10301-970801/2020 z dne 14. 5. 2020 o vključitvi tožnika v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova družbeništva v obdobju od 1. 4. 2016 dalje. Toženka je pojasnila, da od ZZZS ni uspela pridobiti odločbe o ugotovitvi statusa tožnika kot zavezanca za obvezne zdravstvene prispevke, zato ne more z gotovostjo trditi, da je imel prvostopenjski davčni organ podlago za nadzor in odmero prispevkov za zdravstveno zavarovanje in prispevkov za starševsko varstvo. Toženka je zato v navedeni pripravljalni vlogi predlagala, naj sodišče tožbo zavrne glede prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, glede ostalih prispevkov pa tožbi ugodi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

8Sodišče je na naroku 28. 8. 2025 na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1 pregledalo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, in sicer odgovor ZZZS (potrdilo iz evidence obveznih zavarovanj) z dne 4. 2. 2021 (priloga C1) in odgovor CSD (priloga C2). V zvezi s formalnim in materialnim izčrpanjem tožnikovih navedb in dokaznih predlogov je sodišče posebej pogledalo zapisnik št. DT 4250-1117/2020-14 z dne 4. 3. 2021 (C3) in tožnikovi pritožbi z dne 10. 11. 2020 in 28. 5. 2021 (C4 in C5). Vpogledalo je tudi v odločbo ZPIZ št. 10301-970801/2020 z dne 14. 5. 2020, ki jo je predložila toženka (B1).

9Tožnikova dokazna predloga za zaslišanje tožnika in za vpogled v potrdila o plačilih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je sodišče zavrnilo kot prepozna. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožnik je svoje zaslišanje prvič predlagal šele v tožbi, pri čemer ni pojasnil, zakaj tega dokaznega predloga ni podal že v postopku izdaje upravnega akta. Potrdila o plačilih prispevkov pa je tožnik sicer prvič predložil skupaj s pritožbo v ponovnem postopku, vendar ni pojasnil, zakaj teh listin ni predložil že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Predložena potrdila o plačilih prispevkov za zdravstveno zavarovanje so bila torej že nedopustna novota v upravnem postopku in se zato tudi v upravnem sporu ne morejo upoštevati.

10Z izpodbijano odločbo so bili tožniku obračunani in v plačilo naloženi prispevki zavarovanca (za obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za starševsko varstvo) in delodajalca (za obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni) z zamudnimi obrestmi. Prvostopenjski davčni organ je tožnikovo obveznost za plačilo prispevkov utemeljil na podatkih uradne evidence davčnega organa, ki izkazujejo, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZPIZ-2. Materialnopravne podlage, na katere se v utemeljitev tožnikove plačilne obveznosti v svojih obrazložitvah sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski davčni organ, so zakoni, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in družinske prejemke, prispevke za socialno varnost, ter ZDavP-2.

11Tožnik s tožbo izpodbija odločbo o odmeri prispevkov v celoti, tožbene navedbe pa je omejil le na obračun in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ter na obračun prispevkov delodajalca s pripadajočimi obrestmi. Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge, tj. pravno kvalifikacijo kršitev (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Pri tem pa tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni vidik, temveč tudi vsebinske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega pravnega akta, ki naj jih sodišče presodi.¹ To bi načeloma narekovalo preizkus izpodbijane odločbe le glede odmere prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in prispevkov delodajalca, saj tožnik s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1) na način, da pove, kaj je zanj sporno.² Vendar pa je toženka s svojimi navedbami na naroku 22. 5. 2025 (v tožnikovo korist) vzpostavila trditveno podlago, da sodišče preveri materialnopravno pravilnost izpodbijane odločbe tudi glede obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter starševsko varstvo.

12Tožba je delno utemeljena.

Glede prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter starševsko varstvo

13Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v upoštevnem obdobju družbenik in poslovodna oseba gospodarske družbe A., d. o. o., in da bi zato moral biti v obvezno zdravstveno zavarovanje vključen po 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ (šifra podlage za zavarovanje 040), po kateri so obvezno zdravstveno zavarovani družbeniki osebnih družb, družbeniki družb z omejeno odgovornostjo in ustanovitelji zavodov, če so poslovodne osebe in opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Na podlagi 17. in 18. člena ZZVZZ bi moral biti zavarovan tudi za poškodbo pri delu in poklicno bolezen, po ZSDP-1 pa za starševsko varstvo. Med strankama tudi ni sporno, da prispevki za zdravstveno zavarovanje, poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter za starševsko varstvo niso bili ustrezno obračunani in plačani na zavarovalni podlagi 040 (tožnik celo izrecno priznava, da finančni upravi ni oddajal ustreznih obrazcev obračunov prispevkov in da prispevkov na tej podlagi ni plačeval, točka 3 tožbe).

14Za presojo zakonitosti odmere prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter za starševsko varstvo pa je odločilno, ali je lahko prvostopenjski davčni organ pri odmeri teh prispevkov štel, da je bil tožnik ustrezno vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ (šifra podlage 040) in v zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter za starševsko varstvo zgolj na podlagi podatkov evidence prijav, odjav in prijav spremembe podatkov o obveznem socialnem zavarovanju, ki izkazujejo, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZPIZ-2, ter na podlagi pojasnila ZZZS (izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj osebe) z dne 4. 2. 2021, ne da bi pri tem razpolagal z odločbami nosilcev posameznega zavarovanja o ugotovitvi lastnosti tožnika kot zavarovanca.

15Kot utemeljeno opozarja toženka, je Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah³ že poudarilo, da zavarovalno razmerje med zavarovancem in nosilcem obveznega socialnega zavarovanja sicer nastane že na podlagi zakona,⁴ vendar pa morajo zavezanci sami vložiti prijavo v obvezno socialno zavarovanje pri ZZZS, ki opravlja prijavno-odjavno službo za vsa obvezna socialna zavarovanja. Če zavezanec za prijavo prijave v obvezna socialna zavarovanja ne vloži (kot je bilo to v obravnavanem primeru), ali če je zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami zakonov, ki urejajo posamezno obvezno socialno zavarovanje, lahko nosilec obveznega zavarovanja začne postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca in o lastnosti zavarovanca odloči z odločbo.

16V postopku izdaje izpodbijane upravne odločbe ni bilo ugotovljeno, da bi ZZZS kot pristojni organ⁵ tako odločbo izdal. Toženka kljub ponovni poizvedbi tekom upravnega spora odločbe ZZZS o ugotovitvi zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca po ZZVZZ ni uspela pridobiti. Pridobila je le odločbo ZPIZ z dne 14. 5. 2020 (B1), iz katere izhaja, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe A., d. o. o., v kateri je hkrati poslovodna oseba, po 16. členu ZPIZ-2, v obdobju od 1. 4. 2016 dalje za polni zavarovalni čas, 40 ur na teden. Vendar pa ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju tožnikove lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja davčnemu organu ne daje podlage za odmero socialnih prispevkov tudi za druga obvezna socialna zavarovanja.⁶ ZPIZ je po postopku iz Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ-1) namreč pristojen za odločanje (le) o zavarovalnih statusih za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne pa tudi o statusu zavarovanca po drugih zakonih. Tako razlago potrjuje tudi prvi odstavek 1. člena ZMEPIZ-1, ki določa, da se s tem zakonom ureja matična evidenca zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki obsega zbirke podatkov, potrebne za izvajanje tega zavarovanja, zbrane v različnih evidencah.⁷ Ker se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca za posamezno obliko zavarovanja, če zavezanec za prijavo prijave ne vloži, ugotavlja z odločbo, podlaga za vključitev tožnika v obvezna socialna zavarovanja tudi ne more biti dopis/pojasnilo ZZZS (izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj osebe) z dne 4. 2. 2021, na katerega se je davčni organ oprl pri svoji odločitvi.

17Ker so posamezna obvezna socialna zavarovanja urejena v različnih področnih zakonih, ki vsak zase urejajo (materialne) pogoje za vključitev v posamezno zavarovanje⁸ in ker je postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca z odločbo v pristojnosti različnih nosilcev obveznih zavarovanj, prijava osebe v zavarovanje po uradni dolžnosti na podlagi odločbe enega od njih lahko pomeni le prijavo v tisto obvezno socialno zavarovanje, na katero se taka odločba nanaša. Drži sicer, da za prijavo v (vsa) obvezna socialna zavarovanja velja enoten prijavni postopek, ki ga vodi ZZZS, vendar to ne pomeni, da ZZZS v tem postopku odloča o zavarovalnih statusih, ampak opravlja le prijavno in odjavno službo za vsa obvezna socialna zavarovanja.

18Ker torej ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti podlaga za odmero socialnih prispevkov za druga obvezna zavarovanja po določbah ZZVZZ oziroma drugih področnih zakonih (ZSVDP-1), je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter starševsko varstvo s pripadajočimi obrestmi, nezakonita. Glede na navedeno je sodišče tožbi deloma ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1, izpodbijano odločbo v navedenem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku je davčni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Pri tem mora davčni organ ugotoviti, ali pri nosilcih posameznega obveznega zavarovanja za tožnika obstajajo odločbe o ugotovitvi statusa zavarovanca, opredeli pa naj se tudi do upoštevnosti tožnikovih trditev, da je imel vse od leta 1993 neprekinjeno urejeno in delujoče zdravstveno zavarovanje, ki naj bi ga redno plačeval.

Glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

19Iz odločbe ZPIZ št. 10301-970801/2020 z dne 14. 5. 2020 nesporno izhaja, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe A., d. o. o., v kateri je hkrati poslovodna oseba, po 16. členu ZPIZ-2, v obdobju od 1. 4. 2016 dalje za polni zavarovalni čas, 40 ur na teden. Med strankama tudi ni sporno, da prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v upoštevnem obdobju niso bili ustrezno obračunani in plačani. Zato je davčni organ v skladu s 159. členom ZPIZ-1 tožniku z izpodbijano odločbo utemeljeno obračunal in naložil plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri čemer tožnik obračunani višini navedenih prispevkov v tožbi niti ne ugovarja.

20Ker tožnik obveznosti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni poravnal v zakonsko določenem roku, je davčni organ tožniku v tem delu utemeljeno obračunal tudi obresti od poteka roka za plačilo do dneva izdaje izpodbijane odločbe. Tožnik se svojim obveznostim oziroma plačilu zamudnih obresti ne more izogniti s sklicevanjem na nevednost, saj v skladu s splošnim pravnim načelom nepoznavanje prava (ignorantia iuris nocet) škoduje. Gre za pravno fikcijo (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena Ustave RS).

21Da obstaja veljavna pravna podlaga za uporabo dveh davčnih stopenj, tj. za zavezanca in delodajalca (prvi odstavek 4. člena in tretji odstavek 6. člena ZPSV), pa je tožniku ustrezno pojasnila že toženka (stran 3 odločbe z dne 8. 4. 2022), zato se sodišče v tem delu sklicuje na obrazložitvi upravnih organov (71. člen ZUS-1).

22Ker je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na odmero prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s pripadajočimi obrestmi, pravilna in zakonita, sodišče pa ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v tem delu zavrnilo.

Stroški postopka

23Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV, saj je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV. Toženka mora stroške v skupni višini 469,70 EUR tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika (OZ)).

24Plačano sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017, 11. točka obrazložitve.
² Prav tam.
³ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 63/2021 z dne 2. 2. 2022, 15. točko obrazložitve. Enako tudi Upravno sodišče v sodbi I U 880/2021 z dne 19. 6. 2024.
⁴ Prim. drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2 in prvi odstavek 6. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
⁵ Glej tretji odstavek 12. člena ZZVZZ, po katerem je nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja ZZZS.
⁶ Tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 63/2021 z dne 2. 2. 2022, 21. točka obrazložitve.
⁷ Glej tudi sodbo Upravnega sodišča I U 880/2021 z dne 19. 6. 2024, 12. točko obrazložitve.
⁸ Več o različnih pogojih v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 63/2021 z dne 2. 2. 2022, 19. točka obrazložitve.