49. člen ZZVZZ

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ, ki torej določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače, ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi, zato je namesto inštituta zajamčene plače, ki po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 dejansko ne obstaja več, mogoče uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z ZMinP.

Glede na določbo 49. člena ZZVZZ, po kateri so zavezanci za plačilo prispevka za poškodbo pri delu in poklicno bolezen (tudi) osebe, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic, in ob ugotovitvah, da je bil tožnik v predmetnem obdobju v registru davčnih zavezancev vpisan kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter da prispevkov pred tem ni obračunal in plačal, je bila tako pravna podlaga za naložitev tožniku v plačilo odmerjenih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni tudi po presoji sodišča podana.

Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti. V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo op

Z uvedbo stečaja se status družbenika ne izgubi. V postopku odmere prispevkov za socialno varnost tudi ni dopustno upoštevati premoženjskega in dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Socialna varnost davčnih dolžnikov je v določenem obsegu varovana z omejitvami davčne izvršbe po določbah ZDavP-2.

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). V konkretnem primeru ne gre za spor iz zavarovalnega razmerja med nosilcem zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevka, temveč za spor med delavcem in delodajalcem za plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, zato je za odločanje v tej zadevi na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1, pristojno delovno sodišče (8. člen ZDSS-1).

Socialni spori so skladno s 1. odstavkom 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Predmet socialnega spora tako izvira iz obveznega zavarovanja (objektivni kriterij), stranki pa sta nosilec zavarovanja in zavarovanec oziroma zavezanec za plačilo prispevka (objektivni kriterij). Nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je po 10. členu ZPIZ-1 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (3. odstavek 12. člena ZZVZZ). V obravnavani zadevi ne gre za spor med nosilcem socialnega zavarovanja in zavarovancem oziroma zavezancem za plačilo prispevkov, temveč gre za spor med delavcem in delodajalcem. Takšen spor, kljub temu da gre za spor o plačilu prispevkov, ne izhaja iz zavarovalnega, pač pa iz delovnega razmerja.

Iz Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, ki je veljal v spornem obdobju, izhaja, da je vsebino koncesijske pogodbe treba razumeti tako, da je s koncesijsko pogodbo s strani koncesionarja prevzeta obveznost plačila obveznega zavarovanja dijakov in študentov, ki delajo s posredovanjem agencije, v katero nedvomno sodi tudi plačilo zavarovanja po ZZVZZ.

Zamudne obresti za davke tečejo od izvršljivosti odmerne odločbe. Zavezanci za plačilo dohodnine so tudi agenti – tujci, ki svoje delo za naročnika opravljajo v tujini, če se jim prejemki izplačujejo na območju Slovenije, to je iz vira v Sloveniji. Prispevke za zdravstveno zavarovanje za agente – tujce, ki večino dela opravijo v tujini, nekaj pa tudi v Sloveniji, je „delodajalec“ dolžan plačati v Sloveniji, in sicer za pravico do zdravstvenih storitev, povračila potnih stroškov in pogrebnino ter posmrtnino, in sicer v pavšalnem znesku.